 Čile, peto gospodarstvo Južne Amerike, ki je v lanskem letu beležilo 6,6-odstotno gospodarsko rast, letos pa mu OECD napoveduje štiriodstotno rast, je močno odvisno od rudarstva. Čilska blagovna menjava je bila tradicionalno odvisna od izvoza bakra, ki predstavlja kar 60 odstotkov celotnega izvoza države ter 36 odstotkov svetovne proizvodnje bakra.
 Državno podjetje CODELCO je največji proizvajalec bakra na svetu, z rezervami za nadaljnjih 200 let. Ker pa je močna odvisnost od enega samega izvoznega konja lahko tudi nevarna, se Čile trudi, da bi razširil svojo trgovino tudi na netradicionalne izvozne produkte. Izvoz blaga namreč predstavlja kar 40 odstotkov BDP-ja, kar je tri četrtine celotnega izvoza. Najpomembnejši izvozni partnerici sta Kitajska in EU, ki iz Čila uvaža predvsem rudo (52,6 %), ribe (5,1 %) in druge neprehrambene produkte (26,2 %) ter surovine (6,1 %).
Ker ima Čile tržno usmerjeno gospodarstvo in se zaveda pomena izvoza, je toliko bolj zavezan k poglabljanju liberalizacije trgovine s sporazumi o prosti trgovini. Ima sklenjenih največ sporazumov o prosti trgovini na svetu, kar 21, in sicer z 58 državami, kar predstavlja 90 odstotkov svetovnega BDP. Med pomembnejšimi je zagotovo sporazum z ZDA, ki je stopil v veljavo 1. januarja 2004. Podpisane ima tudi trgovinske sporazume z EU, MERCOSUR, s Kitajsko ter z Indijo, Južno Korejo in Mehiko. Leta 2009 sta v veljavo stopili tudi pogodbi o prosti trgovini z Avstralijo in s Turčijo.
Čile ima z 22 državami, vključno s Španijo, z Veliko Britanijo, s Francijo, s Poljsko in z Brazilijo, podpisane tudi bilateralne sporazume o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Država je podpisala še tri druge davčne dogovore z ZDA, Rusijo in Avstralijo, ki bodo kmalu ratificirani. Davek od dohodka, ki je leta 2011 začasno zrasel iz 17 na 20 odstotkov, letos pa na 18,5 odstotka, kar je posledica popotresnega rekonstrukcijskega programa, je eden izmed najnižjih davkov na svetu.
Čeprav je čilsko gospodarstvo v svoji zgodovini naletelo na več kriznih obdobij, beleži v zadnjih letih trajno rast. Sodi med države z najvišjo gospodarsko rastjo na svetu in je na prvem mestu med državami Latinske Amerike. Njena povprečna letna gospodarska rast je med leti 1985 do 2010 znašala 5,5 odstotka. Ima najbolj dinamično gospodarstvo na svetu in je najbolj konkurenčna država v Latinski Ameriki ter na 30. mestu med 139 državami na svetu.
 Leta 2010 je Čile postal prvi polnopravni član OECD v Južni Ameriki. To je zagotovo veliko priznanje čilskemu gospodarskemu napredku. Po krizi v letu 2008 je gospodarstvo začelo kazati znake preporoda v zadnji četrtini leta 2009, leta 2010 je BDP zrasel že za 5 odstotkov, lani pa celo za več kot 6 odstotkov. Zanimivo je, da je Čile to gospodarsko rast dosegel kljub uničujočemu potresu in cunamiju, ki je sledil potresu februarja 2010.
Največ dohodka prinašata državi sekundarni in terciarni sektor. Poleg bakra tako med najpomembnejše izvozne surovine in izdelke sodijo les in lesni izdelki, sveže sadje in predelani prehrambeni izdelki, ribja moka in morska hrana ter vino. Poleg oživljanja živilsko-prehrambene industrijo je vse pomembnejši ekonomski vir tudi turizem, saj letno vstopi v Čile okoli dva in pol milijona ljudi.
Čilska gospodarska reforma
 Čile, dežela naravnih bogastev, se je pred 40 leti, kot edina država na svetu, zavestno odločila, da bo opustila industrijsko proizvodnjo in se osredotočila na rudnine, minerale, sadje in zelenjavo, ribe ter les. Od takrat se je industrijski razvoj odvijal le v tistih panogah, ki predstavljajo dodano vrednost primarnim panogam - v kmetijstvu, rudarstvu, ribištvu in gozdarstvu. Čile je tako močno odvisen od uvoza. Največ uvozi iz ZDA in EU, od koder prihajajo predvsem stroji (38,2 %), transportna oprema (12,3 %), kemični izdelki (13,1 %) in gorivo (9 %).
V zgodnjih devetdesetih se je, zahvaljujoč demokratični vladi Patricia Aylwina, ki je državo popeljal iz vojaške vladavine, čilski sloves vzorne gospodarske reforme še okrepil. Od leta 1999 Čile beleži 4-odstotno gospodarsko rast letno in velja za gospodarski čudež Latinske Amerike. Med leti 1988 in 2008 se je državno gospodarstvo podvojilo in nato potrojilo v velikosti, in v dveh desetletjih doseglo skoraj 600-odstotno rast. Hitra gospodarska rast je pripomogla k zmanjšanju števila ljudi, ki živijo v popolni revščini, še vedno pa se država sooča z neenakomerno razporeditvijo bogastva, o čemer priča podatek, da je družinski prihodek vsakega desetega prebivalca Santiaga manjši od 4.000 dolarjev letno.
  
K uspešni reformi je zagotovo pripomogla tudi vloga čilske vlade, ki je v gospodarstvu omejena predvsem na zakonodajo. V državnih rokah je ostalo le upravljanje giganta na področju bakra, podjetja CODELCO, in še nekaj drugih podjetij, vključno z banko v državni lasti, Banca Estado.
 Ne gre pa zanemariti tudi geografske lege ob zahodni obali Južne Amerike, zaradi katere ima Čile precejšnjo geostrateško prednost pred drugimi državami celine.
Je namreč vstopna točka za Latinsko Ameriko za blago iz Azije in deloma tudi iz Evrope ter izhodna točka za področje Azije in Pacifika.
Poslovanje
Poleg zavezanosti k prosti trgovini je poslovanje s Čilom lahko uspešno zaradi transparentnosti poslovnega okolja in priložnosti za tuje naložbe.
Poleg tega, da je Čile kot prva država v Latinski Ameriki leta 2010 postal pravnomočni član OECD, je za podjetja iz EU pomembnejše, da je Čile že od leta 2003 pridružena članica Evropske unije. To pomeni, da pri poslovanju s Čilom veljajo enaka pravna, carinska, davčna in druga pravila kot pri poslovanju v EU. Prost pretok blaga pa marsikateremu podjetju olajša odločitev za izvoz v Čile. Dodatna prednost izvoza v Čile pa je tudi dokaj ugoden transport, saj se pogosto iz Evrope v Čile vračajo prazni ladijski kontejnerji.
Čilsko gospodarstvo, ki je zelo transparentno in stabilno in se ne da primerjati s kompleksnostjo brazilskega trga, je na 21. mestu med 178 državami glede na stopnjo korupcije. Zaradi plačilne discipline ter močnega političnega in fiskalnega okolja je Čile tudi država z najmanjšim rizikom v Latinski Ameriki. Sooča pa se, kot večina manjših trgov, z oligopolisti, ki dominirajo trgu. Tako npr. samo tri verige lekarn nadzorujejo 90 odstotkov trga, kar je privedlo do umetnega povišanja cen več kot 200 različnim zdravilom.
Čile se lahko pohvali z zelo dobro telekomunikacijsko infrastrukturo, ima odlično digitalno omrežje in logistično infrastrukturo, 18 mednarodnih letalskih družb, 37 letališč in 10 državnih ter 23 privatnih pristanišč, kjer poteka kar 90 odstotkov blagovne menjave države. Zanimivo je tudi, da je Čile na četrtem mestu na svetu kar zadeva uporabe Twitterja na osebo, »twitta« namreč kar 30 odstotkov čilske populacije. Osem od desetih Čilencev, starih do 30 let, pa je na Facebook-u, medtem ko je mobilnih telefonov več kot celotne čilske populacije.
Zdrava intržno orientirana politika je ustvarila ugodno okolje tudi  za tuje investitorje, ki so sodelovali v stalni in enakomerni gospodarski rasti države. Pristop Čila k tujim neposrednim investicijam je določen s posebnim zakonom, s katerim so tuji investitorji obravnavani enako kot domači. Registracija podjetja je preprosta in transparentna, tujim investitorjem pa je zagotovljen dostop do uradnega deviznega trga. Neposredne tuje investicije so leta 2010 znašale preko 18 milijard dolarjev, kar je 43 odstotkov več kot leta 2009, številna tuja podjetja pa so odprla svoj sedež v Santiagu, ki je v zadnjih nekaj desetletjih postal eno najbogatejših in najrazvitejših mest Latinske Amerike.
Izziv za prihodnost - oskrba z energijo
Kljub temu, da Čile sodi med najbogatejše države Južne Amerike, je energetsko najrevnejša. Država nima velikih zalog energije (od 228.000 sodov nafte, ki jih letno potrebuje, jih proizvaja le 4.000), ne proizvede skoraj nič fosilnih goriv in uvozi približno 75 odstotkov energije v obliki nafte, premoga in utekočinjenega zemeljskega plina. Čile imaznatne vodne vire, vendar se še vedno zanaša na uvožen ogljikov vodik, saj lahko le tako zadosti približno 70 odstotkom svojih potreb po energiji. V preteklosti je Čile uvažal plin iz Argentine, ki pa je seveda takoj dvignila cene le-tega, nato pa, zaradi vedno večje lastne porabe energije, ukinila izvoz.
 
Čile kot ena najbolj potresno ogroženih držav na svetu je nekaj časa celo razmišljal o nuklearni energiji, vendar ga je lanskoletni japonski cunami odvrnil od tega. Uvoz plina iz energijsko bogate Bolivije in Peruja pa ni mogoč, dokler vse tri države ne razrešijo svojih obmejnih sporov. Prejšnja čilska oblast je sicer zgradila dve plinski elektrarni, kar je do neke mere pomagalo, vendar pa je utekočinjeni zemeljski plin zelo drag.
Odgovor na težave z oskrbo z energijo bi lahko bile hidroelektrarne. Hidroenergija že sedaj predstavlja 40 odstotkov čilske električne energije, vendar pa zeleni strogo nasprotujejo nadaljnji gradnji jezov in daljnovodov.
 V kolikor bi se uresničil načrt za izgradnjo petih novih jezov na dveh rekah, ki ga je odobrila vlada predsednika Piñere, bi država pridobila 18.000 megavatnih ur elektrike letno, kar predstavlja tretjino državne porabe. Vendar pa bi izgradnja jezov poplavila 5.900 hektarov divjine v Patagoniji. Na to se je širša javnost odzvala tako negativno, da država razmišlja, da bi od načrta odstopila.
Obstaja velik potencial uporabe obnovljivih virov energije, od sončne v puščavi Atacama, do geotermalne v vulkanskih Andih. Zanemariti pa ne gre niti energije, ki jo proizvaja plimovanje ob obali Pacifika. Predsednik Piñera želi, da do leta 2020 kar 20 odstotkov vse energije predstavljajo obnovljivi viri energije, kar bi bilo 16 odstotkov več, kot je uporabljajo trenutno. Čilska vlada meni, da mora država podvojiti sedanjo proizvodnjo elektrike, če želi doseči 6-odstotno letno rast gospodarstva. Medtem ko se gospodarstvo kot celota širi in razvija, predstavlja zagotavljanje energije cvetočemu rudarskemu sektorju (do 100 milijard dolarjev naložb v naslednjih desetih letih) velik izziv.
  
PREDSTAVITEV ČILA na dogodku Latinska Amerika se na Dunaju sreča s Srednjo in Vzhodno Evropo:
|
