V Sloveniji je petina zaposlenih delovno izčrpana, tretjina pa jih izgoreva. Pojasnjujemo razlike in ponujamo rešitve.

Podobno kot pri stresu gre tudi pri sindromu izgorevanja za telesno zadevo. Izgorevanje se največkrat povezuje s preveč dela v službi, čeprav so razlogi lahko tudi drugje. Izgorelost ni priznana kot poklicna bolezen v večini evropskih držav, kot tudi ne v Sloveniji, kjer je petina zaposlenih delovno izčrpana, tretjina pa jih izgoreva.

Delovna izčrpanost kot uvod v sindrom izgorelosti

Delovna izčrpanost je posledica prevelikega obsega dela ali pa pretirane zahtevnosti delovnih nalog, ki se kaže kot kronična utrujenost in stalen občutek frustriranosti in nezadovoljstva. Praviloma mine po krajšem ali daljšem počitku.

Pri nekaterih osebah pa lahko dolgotrajne pretirane delovne obremenitve sprožijo izgorevanje. Sindrom izgorevanja ima praviloma več stopenj, odzivi posameznikov pa so pogosto nasprotni tistim, ki bi stanje omilili. V prvi fazi ugotovimo, da v istem času ne zmoremo več opraviti toliko nalog, kot smo jih še pred kratkim. Takrat bi morali zmanjšati obseg dela in več časa nameniti regeneraciji. Pogosto pa storimo prav nasprotno. Odločimo se za še manj prostega časa, ki ga zdaj namenimo delu. Zato postajamo vse bolj utrujeni in izčrpani, pojavijo pa se tudi občutki nemoči, tudi jeza, kar vodi v nespečnost.

Psihiatri končno fazo izgorevanja označujejo kot podobno klinični sliki anksioznih motenj ali depresije. Takrat je pogosto potrebna pomoč kliničnega psihologa ali psihiatra. Okrevanje traja dalj časa, večmesečne bolniške odsotnosti so v takšnih primerih pogoste.

Glavna znamenja izgorelosti:

• Občutek preobremenjenosti, ki vpliva na vsa področja življenja: posameznik je preobremenjen v službi, v družini, vse mu pomeni breme, celo dopust.
• Občutek pomanjkanja in izgubljanja nadzora: posameznik izgublja živce, se jezi, nenadzorovano plane v jok, stvari jemlje preveč osebno, njegovo življenje in ravnanje so prevzela negativna čustva.
• Izguba občutka zadovoljstva in veselja ob opravljeni nalogi: zamenja ju naveličanost.
• »Prilagoditvene bolezni«: bolečine v kostno-mišičnem sistemu, pogosti prehladi, preobčutljiv želodec, depresija, anksiozne motnje, zloraba in odvisnost od psihoaktivnih snovi.

Paradoks zavzetih zaposlenih

Vsako podjetje si želi ne samo pripadne, ampak tudi zavzete zaposlene (praviloma zavzetost prinese pripadnost podjetju). Zavzeti zaposleni od sebe dajejo precej več, kot se od njih dejansko pričakuje. A si tega sami želijo. Težava za podjetje nastane, ko se tako zavzeti zaposleni znajdejo na pragu izgorelosti. Si podjetja res želijo imeti pretirano zavzete zaposlene? Več različnih raziskav je pokazalo povezavo med visoko zavzetostjo zaposlenih in njihovo izgorelostjo, številni kadrovniki pa prav izgorelost zaposlenih navajajo kot največji izziv.

Problematika »nenehnih priložnosti«

Nevarne so tudi nenehne dobre priložnosti. Tako se v številnih razvitih državah srečujejo s poplavo izgorelih posameznikov, ki več let ne odidejo na dopust zaradi dobrih poslovnih priložnosti. Najprej se pojavi velika priložnost tik pred načrtovanim odhodom na dopust, zato naj dopust malo počaka. Ampak takoj ko se ta projekt konča, se odpre že nova priložnost. Življenje v takem ritmu pogosto vodi do izgorelosti.

Kaj storiti?
Zdravljenje izgorelosti se praviloma izvaja s psihoterapijo, ki spreminja ustaljene škodljive vzorce kot tudi način mišljenja. Psihoterapevtski proces je usmerjen v sprejemanje bolezni, prepoznavanje vzorcev, ki so pripeljali do nje, in njihovo odpravljanje. Nujna elementa sta tudi vizija nove prihodnosti in iskanje zdravega ravnotežja v življenju.

Članek je bil objavljen v Financah, 17. oktobra 2019  

Projekt POLET sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Fotogalerija