Starost 65 let je danes bolj podobna starosti 55 let pred 30 leti. Kar so dobre novice za družbo pa so slabe za pokojninske sisteme.

Podaljšanje življenjske dobe je eden od največjih dosežkov sodobne družbe v zadnjih sto letih in na to pogosto pozabimo. Za javne pokojninske sklade, ki so večinoma zasnovani na starem prispevnem oziroma »pay-as-you-go« sistemu, pa to pomeni izziv.

Kdaj smo stari oziroma kdaj nas družba uvršča med stare, je ta hip zelo odprto vprašanje. Splošni standard za starejšega prebivalca naj bi bila starost 65 let ali več, ampak če pogledamo podatke o pričakovani življenjski dobi po državah, je ta meja lahko uporabljena le za razvite države. Statistični urad RS ob tem ugotavlja, da so generacije, danes stare od 65 do 74 let, po svojem življenjskem ciklu veliko bolj podobne nekdanjim v povpreč­ju 10 let mlajšim prebivalcem kot pa starim med 75 in 84 let.

Po zadnjih podatkih ameriškega US Census bureauja je pričakovana življenjska doba ob rojstvu za moškega v Afganistanu le 49,5 leta, pričakovana življenjska doba za moškega, starega 65 let, pa 11 let. Pravo nasprotje je Japonska, ki že dolgo velja za državo z najdaljšo pričakovano življenjsko dobo. Po podatkih iz leta 2015 je pričakovana življenjska doba ob rojstvu za moškega 81,4 leta, za žensko pa kar 88,3 leta. Japonski moški, danes star 65 let, ima pričakovano življenjsko dobo 20 let.

Slovenija je med razvitimi državami

Naša država se po stopnjah smrtnosti uvršča med razvite, za Japonsko zaostajamo v povprečju nekaj let, saj je bila leta 2014 povprečna pričakovana življenjska doba slovenskega moškega, starega 65 let, dobrih 17 let, za žensko pa 21 let.

Leta 2015 je povprečna pričakovana življenjska doba za moškega in žensko ob rojstvu presegala 80 let v 24 državah, medtem ko je bila nižja od 60 let v 28 državah. Pričakovana življenjska doba je v tesni povezavi s stopnjo razvitosti, ki vključuje tudi zdravstveni sistem, seveda pa v nekaterih državah obstajajo tudi drugi dejavniki, kot so vojne. Če je bil glavni razlog za začetek podaljševanja življenjske dobe pred več kot sto leti v Evropi dostop do neonesnažene vode in razvoj sanitarnih sistemov, je v zadnjih desetletjih to razvoj medicine, ki zmanjšuje tako smrtnost otrok kot smrtnost pri starejših.

Življenjska doba se bo še podaljševala

Demografske projekcije napovedujejo nadaljevanje podaljševanja povprečne življenjske dobe, saj naj bi razvoj na področju medicine, zdravstvene oskrbe in zdravega sloga življenja vzdrževal dozdajšnje podaljševanje življenjske dobe tudi v prihodnje. Eurostatove projekcije za Slovenijo napovedujejo povprečno življenjsko dobo za leto 2050 ob rojstvu 83,6 leta za moškega in 88,4 leta za žensko.

Po projekcijah ameriškega US Census bureauja bo imel povprečni Japonec leta 2050 pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu že 88,4 leta (podaljšanje za sedem let glede na leto 2015), Japonka pa 95 let (podaljšanje za 6,7 leta). Projekcije napovedujejo še večja podaljševanja za nerazvite države in leta 2050 lahko afganistanski moški računa na pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu 62,2 leta, ženska pa 66,9 leta.

Dobre novice za družbo, slabe za pokojninske sisteme

Podaljševanje življenjske dobe je odlična novica za družbo, saj pomeni, da bomo živeli čedalje dlje. Za javne pokojninske sklade, ki so večinoma zasnovani na več kot 100 let starem prispevnem oziroma »pay-as-you-go« sistemu, pa to pomeni izzive. Težava je v vedno slabšem razmerju med zaposlenimi, ki tekoče vsak mesec plačujejo prispevke v pokojninski sistem, in upokojenci, ki iz vplačanih prispevkov vsak mesec prejemajo pokojnino.

Ker je včasih na enega upokojenca prišlo pet zaposlenih, ki so plačevali prispevke, in ker je upokojenec preživel v pokoju relativno majhno število let, ni bilo težav s pokojninskim sistemom, ti so imeli celo velike presežke.

Danes je v Sloveniji razmerje 1,3 zaposlenega na enega upokojenca, po napovedih pa bo leta 2045 približno 1 : 1. Zaradi tega obrata generacij in spremenjenega razmerja se poslabšuje bilanca pokojninske blagajne, ki ima čedalje več odhodkov in čedalje manj prihodkov. Zato se tudi vrstijo pokojninske reforme, ki znižujejo višino pokojnin in sočasno zvišujejo starost, pri kateri se lahko upokojimo.

Pokojninske reforme ne bodo rešile težav

Reforme imajo dvojni učinek, saj dlje časa plačujemo prispevke in manj časa živimo v pokoju, ko prejemamo pokojnino, čeprav zaradi podaljševanja življenjske dobe v pokoju preživimo približno enako časa.

Javni pokojninski sistemi večine razvitih držav se že desetletja spopadajo z navedenimi izzivi, saj vse pesti čedalje večji delež starajočega se prebivalstva na eni strani in čedalje manjše generacije mladih na drugi strani. Kot nadomestilo za vse nižje javne pokojnine (prvi steber) so se začeli že pred desetletji razvijati tudi zasebni drugi in tretji pokojninski stebri. Ti stebri temeljijo na zasebnem varčevanju, pri katerem posameznik ali samostojno ali ob pomoči delodajalca vplačuje prispevke na svoj varčevalni račun, kjer se mu plemenitijo, in ob upokojitvi prejema na podlagi teh prihrankov še dodatno pokojninsko rento.

Ali lahko pokojninski sistem brez dodatnega zavarovanja pri nas sploh deluje?

»Sistem lahko deluje, vendar bo prvi pokojninski steber zaradi staranja prebivalstva in manjše rodnosti lahko dolgoročno zagotavljal vse nižjo višino javnih pokojnin,« meni Karmen Dietner, predsednica uprave Pokojninske družbe A. Zaradi sprememb v starostni sestavi bi morala država, če bi hotela zadržati trenutne višine pokojnin, ki so že danes pod mejo dostojnih pokojnin, pokrivati iz proračuna vse večjo luknjo, ki bo začela nastajati v pokojninski blagajni, dodaja Dietnerjeva.

»Po projekcijah OECD bi Slovenija leta 2050 brez sprememb v pokojninskem sistemu namenjala že približno 18 odstotkov svojega BDP za izdatke, povezane s pokojninami; za primerjavo povprečje izdatkov držav OECD za pokojnine bo leta 2050 znašalo le 12 odstotkov BDP. Postavlja se vprašanje, kolikšen delež BDP bomo kot država spodobni oziroma voljni nameniti izdatkom za pokojnine, saj se moramo zavedati, da povečanje deleža izdatkov za pokojnine pomeni, da drugi porabniki proračuna dobijo toliko manj (šolstvo, zdravstvo), in če se bo ta izdatek povečal, se bomo morali dogovoriti kot družba, katere izdatke bomo zmanjšali, če hočemo imeti dolgoročno vzdržne javne finance,« je še dodala Dietnerjeva.

Problem rešujeta drugi in tretji pokojninski steber

Z omenjeno težavo se srečujejo vse razvite države, večina pa je poleg prilagoditev prvega stebra, ki ponavadi zajemajo dvig upokojitvene starosti in delovne dobe, že pred desetletji začela načrtno razvijati drugi in tretji pokojninski steber.

V ZDA tako zaposleni s povprečnimi prihodki prejema v pokoju javno pokojnino le v višini 45 odstotkov svoje neto plače pred upokojitvijo, dodatno pa iz zasebnega pokojninskega varčevanja (drugi in tretji steber) prejema še prihodke v višini 44 odstotkov svoje plače pred upokojitvijo. Američan tako skupaj v pokoju prejema prihodke skoraj v višini 90 odstotkov svoje plače pred upokojitvijo, kar je v primerjavi s Slovenijo, kjer bo po novi zakonodaji pokojnina 57,25 odstotka povprečne neto plače zaposlenega, občutna razlika.

Brez dodatnega varčevanja ne bo dostojne pokojnine

Podobno razmerje je v drugih državah, kjer zaposleni ob pokoju prejemajo javne pokojnine približno v višini polovice svoje plače pred upokojitvijo. Iz drugega in tretjega pokojninskega stebra pa nato prejemajo še dodatne prihodke v višini 20 do 30 odstotkov svoje plače pred upokojitvijo in tako njihovi skupni prihodki segajo nad mejo za dostojno višino prihodkov (70 odstotkov plače). Prvi pokojninski steber v razvitih državah tako vse bolj dobiva vlogo zagotavljanja določenega minimalnega prihodka v pokoju za vse upokojene zaposlene, drugi in tretji steber pa poskrbita za dodatne prihodke in šele vsota vseh zagotovi dostojno višino prihodkov oziroma prihodke blizu višine plače pred upokojitvijo.

Vir: FinancePro, 29. september 2016  

Projekt POLET sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.