Igor Milavec, neutruden borec, ko gre za slovensko lesarstvo, vodi Združenje lesne in pohištvene industrije že devet let. S svojim delovanjem je na področju lesarstva pustil velik pečat. Z njim smo se pogovarjali o strateških premikih, predvsem o vizijah in priložnostih za slovenske lesarje.

LU: V devetih letih, kar ste direktor Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS, je le-to naredilo pomembne korake. Lahko izpostavite ključne mejnike?

Igor Milavec že deveto leto vodi ZLPI pri GZS.

Igor Milavec: Ob prevzemu prvega mandata poleti 2007 je bilo treba najprej finančno stabilizirati delovanje združenja, saj se je zaradi prehoda z obveznega na prostovoljno članstvo zgodil velik osip članov. Že naslednje leto je združenje podalo iniciativo Gozd in les za trajnostni razvoj Slovenije, s katero smo želeli, skupaj s kolegi iz pomembnejših lesarskih in gozdarskih organizacij, spodbuditi popularizacijo lesarstva. Takrat v javnosti še ni bilo veliko zavedanja o potencialu, ki ga ima Slovenija kot zelo gozdnata dežela, prav tako se še ni problematiziral izvoz hlodovine. Drugi del iniciative se je nanašal na t. i. sektorski pristop. Zavedali smo se namreč, da je bila takratna gospodarska politika do lesarstva na neki način diskriminatorna, saj je obravnavala vse predelovalne dejavnosti skupaj. Pri razpisih, denimo, so upoštevali predvsem višino dodane vrednosti na zaposlenega, na osnovi povprečja predelovalnih dejavnosti. Zato lesarji niso mogli konkurirati – zaradi nižje dodane vrednosti na zaposlenega v panogi. Predvsem pa je, ko se vodijo politike za vse sektorje skupaj, nemogoče vzpostaviti pogoje, prilagojene posameznemu sektorju ali panogi. Zato smo vztrajno zahtevali sektorski pristop. Na podlagi naših sistematičnih prizadevanj je tako leta 2010 ministrica Darja Radić prvič v samostojni Sloveniji uvrstila lesarstvo med osem prioritetnih gospodarskih panog. Na tej osnovi smo lesarji dobili možnost za kandidiranje na velikem razpisu ministrstva za gospodarstvo za razvojne centre. Uspešni so bili kar trije pretežno lesarski razvojni centri, Razvojni center kreativne pohištvene industrije – RC31, Race Kogo in Intech-les. Pomemben mejnik je bila tudi vzpostavitev medresorske delovne skupine Gozd-les, za  katero sta stala ministrica Darja Radić in minister Dejan Židan. Skupaj s to skupino smo pripravili akcijski načrt Les je lep, ki ga je Vlada RS sprejela leta 2012. Vsa ta leta smo, predvsem na nivoju predsedstva združenja, lobirali tudi za vzpostavitev Direktorata za lesarstvo. Zato se je ključna prelomnica pri uveljavljanju sektorske politike zgodila v letu 2015, ko je bil na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo ta direktorat tudi ustanovljen. S tem smo med predelovalnimi dejavnostmi postali edina panoga, ki ima svoj direktorat.

LU: Zakaj je vzpostavitev direktorata za lesarstvo tako pomembna? 

Igor Milavec: Prvič je pomembna zato, ker imamo na nivoju države sogovornika in s tem nekoga, ki lahko za panožne namene neposredno pridobi finančna sredstva iz državnega proračuna. Tako ima direktorat do leta 2020 že zagotovljenih 20 mio. EUR nepovratnih in 30 mio. EUR povratnih sredstev. Iz tega vira se potem oblikujejo javni razpisi samo za lesnopredelovalna podjetja. Tako smo letos edino lesarji dobili javni razpis za izobraževanje kadrov (KOCles 2.0) s 100-odstotnim subvencioniranjem stroškov izobraževanj, pa tudi razpise za pospešitev razvoja izdelkov in storitev ter za okrepitev internacionalizacije. poslovanja. In podobni razpisi bodo samo za lesarje in proizvajalce pohištva objavljeni tudi v naslednjih letih, kar je velika spodbuda za panožna podjetja. Ključno pa je, da smo s tem dobili možnost za pripravo panožne gospodarske politike. Priprava le-te je tako izziv za Direktorat za lesarstvo in računamo, da jo bo čim prej pripravil. Ko bo pripravljena podrobna strategija, bo lažje za vse – podjetja se bodo znala orientirati, direktorat bo lažje pripravljal ustrezne razpise, lažje pa bo tudi za nas, podporno okolje.


LU: Lesna panoga se je vse od osamosvojitve nenehno krčila. V zadnjem letu, dveh pa se je trend obrnil navzgor.

Kaj so trenutno najšibkejši členi v gozdno-lesni verigi pri nas in kako bi jih lahko okrepili?

Igor Milavec: Verjetno je najšibkejši člen trenutno primarna predelava lesa, ki tehnološko precej zaostaja za konkurenco in ki zaradi narave dela ni bila izpostavljena tako hudi globalni konkurenci kot na primer proizvajalci pohištva. Zato je ta pritisk sedaj pred njo in bi moral biti direktorat še posebno pozoren na dogajanje na tem panožnem področju. Še posebno zato, ker tudi primeri iz Avstrije dokazujejo, da žagarski obrati zgolj z osnovno dejavnostjo niso več konkurenčni in jo morajo nujno nadgraditi v proizvodnjo polizdelkov. Podobne posodobitve bodo zato potrebne tudi pri nas. Druga težava primarne predelave lesa so bile tudi gozdarske koncesije, ki žagarskim obratom niso zagotavljale dolgoročnih pogodb o dobavi surovine. Združenje je tudi zato podpiralo ustanovitev  državnega podjetja za upravljanje gozdov. Podjetje Slovenski državni gozdovi je zdaj še v fazi oblikovanja poslovnega modela, a pričakujemo, da bo za leto 2017 že podpisovalo letne pogodbe, v prihodnje pa tudi večletne. S tem bo zagotavljalo stabilne pogodbe za dobavo lesa, kar je za investiranje v ta segment eden ključnih podatkov.

Šibek člen pa je lahko vsako lesnopredelovalno podjetje, ki ni pripravljeno na hitro prilagajanje novim razmeram, še posebno sedaj, ko smo že zakorakali v četrto industrijsko fazo, s pospešeno digitalizacijo poslovnih modelov. Okrepimo jih lahko le s pravočasnimi posodobitvami, najprej znanja zaposlenih in nato tudi tehnologij in poslovnih modelov. A pri večjih posodobitvah je pogosto težava tudi pridobitev kapitala. Zato so zelo pomembni ustrezni javni razpisi, ki lahko nekaj dodajo, toda rešitev je pogosto povezana z iskanjem tujih soinvestitorjev, ki imajo kapital in praviloma tudi tržišče. Kar nekaj primerov tovrstne uspešne prakse že imamo.

Govor ob otvoritvi sejma Ambient leta 2012.	Iz zadnje seje UO ZLPI, december 2016 v podjetju Alples.

LU: Kateri so glavni razvojni potenciali slovenskega lesarstva?

Igor Milavec: Les in gozd se z globalnim prehajanjem v nizkoogljično družbo pomikata v središče svetovnega gospodarstva, kar je še posebej razvidno pri krepitvi gradnje z lesom. V Sloveniji smo že močni na področju individualnih lesenih stavb, kjer imamo tudi dober izvozno naravnan potencial. Naša podjetja se širijo na mednarodne trge, so konkurenčna in vedno bolj uspešna. Istočasno si prizadevamo, da bi bila pri zelenih javnih naročilih obvezna vsaj 30-odstotna raba lesa v volumnu stavbe. Če to uspe, bodo tudi javni objekti vedno bolj leseni. Pomembno in zelo veliko področje lesene gradnje pa še nastaja: večetažna lesena gradnja v mestih, kar je globalni trend. V tej smeri smo zastavili tudi dejavnosti v okviru Strateškega razvojno-inovacijskega partnerstva (SRIP), kjer bomo skupaj s klasičnimi gradbinci in proizvajalci naprav nadgradili obstoječo leseno gradnjo v smeri visokih in pametnih lesenih stavb, opremljenih s pametnim stavbnim pohištvom in pohištvom, ob vsem tem pa zgradili slovenske oskrbovalne verige z lesenimi polproizvodi. Na področju razvoja bivanjskega okolja lahko pričakujemo pomembno podporo tudi s strani nastajajočega Centra odličnosti za raziskave in inovacije na področju obnovljivih materialov in zdravega bivanjskega okolja (InnoRenew CoE), ki nastaja v okviru Univerze na Primorskem. Potencial za rast imajo podjetja z vseh panožnih podpodročij – primarna predelava lesa, stavbno pohištvo, lesena gradnja in pohištvo – če le imajo sodoben, hitro prilagodljiv poslovni model, ki zaposlenim omogoča kreativno sodelovanje, sodobno tehnologijo in tržišče ter če uporabljajo najnovejša znanja na področju vodenja, trženja, design managementa in digitalizacije.


Za razvoj lesne panoge je zelo pomemben strokovno dovolj podkovan kader. Na tem področju veliko pričakujemo od Kompetenčnega centra za razvoj kadrov v lesarstvu 2.0 (KOCles 2.0).

˝Potencial za rast imajo podjetja  z vseh  panožnih podpodročij – primarna predelava lesa,  stavbno pohištvo, lesena gradnja in pohištvo –  če le imajo sodoben, hitro prilagodljiv poslovni model,  ki zaposlenim omogoča kreativno sodelovanje,  sodobno tehnologijo in tržišče ter če uporabljajo najnovejša znanja na področju vodenja,  trženja, design managementa in digitalizacije.˝

Igor Milavec: Kot rečeno, je za uspešnost panoge poleg ustrezne državne politike in podpornega okolja ključnega pomena usposobljen in motiviran kader. Zato si je naše združenje v zadnjem letu zelo prizadevalo za nadaljevanje dejavnosti panožnega kompetenčnega centra za razvoj kadrov, v sodelovanju s Skladom RS za razvoj kadrov in štipendije ter Direktoratom za lesarstvo. Letos poleti smo tako pod koordinatorstvom Lesarskega grozda zagnali projekt KOClesa 2.0, v katerem je 35 partnerjev, od tega 27 podjetij. Oblikovali smo štiri glavne izobraževalne sklope, glede na zaznane potrebe podjetij – vodenje, trženje, design management in digitalizacija. Izbrane predavatelje s posameznih področij smo prosili, naj pripravijo celovit program za vsa štiri področja. Tak pristop omogoča, da vsa zainteresirana podjetja pridobijo širok nabor znanj iz navedenih tematik in s tem celovito izobrazijo širok krog zaposlenih.

Katere so še druge pomembne aktivnosti, ki jih trenutno izvajate?

Igor Milavec: Pravkar smo skupaj z ZDS in sindikati začeli pogajanja za celovito prenovo Kolektivne pogodbe za lesarstvo (KPL). Najprej smo predstavniki delodajalcev KPL odpovedali, a se je izkazalo, da jo panožna podjetja potrebujejo, saj nekatere zadeve lahko rešimo samo s panožnimi pogodbami. Poseben izziv ostaja izvedba projekta SRIP, kjer gre za dolgoročen interdisciplinarni projekt, z velikimi izzivi predvsem na področju pametnih in visokih lesenih stavb in na oblikovanju oskrbnih verig zanje. Veliko delamo tudi na področju okrepitve internacionalizacije poslovanja, tako s pomočjo skupinskih kot individualnih sejemskih nastopov. Vedno več pa je tudi posebnih pristopov k osvajanju novih tržišč. Še precej dela nas čaka v sodelovanju s podjetjem Slovenski državni gozdovi, začenši s spremembo Pravilnika o merjenju in razvrščanju gozdnih lesnih sortimentov. Naša posebnost je tudi to, da Združenje lesne in pohištvene industrije ter zavod Lesarski grozd delujeta kot enoten poslovni model. Združenje se ukvarja z zagotavljanjem ugodnih pogojev za delovanje lesnopredelovalne panoge. Lesarski grozd pa je njegova izvajalska organizacija, ki se ukvarja z mednarodnimi projekti, s podporo skupinskim in individualnim sejemskim nastopom in gospodarskim delegacijam ter z izobraževanjem zaposlenih. Grozd trenutno izvaja tudi deset projektov in je tako lesarska organizacija z največ izvedenimi projekti.

Igor Milavec, prejemnik priznanja Zveze lesarjev Slovenije leta 2011.