Zapri

Novice


Arhiv: Prve nagrade na 29. slovenskem knjižnem sejmu podeljene


Patrick Ness, odličen pisatelj in zanimiv sogovornik,
na otvoritvi 29. slovenskega knjižnega sejma

Na otvoritveni slovesnoti 29. knjižnega sejma septembra v Cankarjevem domu v Ljubjani so podelili prve nagrade letošnjega sejma.

Prejeli so jih:

  • Schwentnerjeva nagrada za pomemben prispevek slovenskemu založništvu in knjigotrštvu 2013: Jože Zupan
  • Nagrada za najboljši literarni prvenec 2013: Jasmin B. Frelih za roman Na/pol (Cankarjeva založba)
  • Priznanje za mladega prevajalca 2013: Ana Jasmina Oseban

Schwentnerjeva nagrada za pomemben prispevek slovenskemu založništvu in knjigotrštvu 2013:

Jože Zupan je častni občan občine Šentrupert, prejemnik nagrade RS v osnovnem šolstvu, prejemnik reda zaslug za narod s srebrno zvezdo in častnega znaka svobode RS, dobitnik srebrnega znaka Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ter prvi nagrajenec slovenske sekcije IBBY kot vsestranski promotor branja in mladinske književnosti.

"Šentrupert, slikovita občina v Mirnski dolini, je znan po več kulturnih presežkih: mogočni gotski cerkvi, edinstveni šolski galeriji in muzeju na prostem – Deželi kozolcev. V ta svet sem se pred dobrimi petdesetimi leti ugnezdil Gorenjec Jože Zupan, ki se imam za srečnega človeka, ker je vse moje življenje povezano s knjigo. Ljubezen do nje sem podedoval od mame, jo gojil kot bralec in izposojevalec v knjižnici na rodni Bohinjski Beli, bil igralec, režiser – prvi režiser Milene Zupančič, nato pa na šoli v Šentrupertu profesor slavistike, knjižničar, mentor in ravnatelj. Tu je bilo dobrih enainštirideset let moje edino službeno mesto; vztrajam, da so bila leta poučevanja zame najlepša.

Posebno poglavje v mojem življenju zavzema gibanje Bralna značka; najprej sem bil sodelavec Župančičeve bralne značke v Novem mestu, nato sem ustanovil Golievo; več kot štirideset let sem član osrednjega odbora tega v svetu edinstvenega gibanja. Ob 20-letnici gibanja, ko sem bil njegov predsednik, je bila prva prireditev v še nedograjenem Cankarjevem domu 17. septembra 1980. Poleg razstav in drugih opravil za širjenje ljubezni do branja sem ob petdesetletnici tega gibanja leta 2011 s sodelavcema uredil zbornik z naslovom Branje je potovanje. Na vsakoletno sklepno podelitev bralnih značk v Celovcu odhajam letos že triintridesetič.

Tudi kot ravnatelj sem ustvaril sled; pred tridesetimi leti sem spodbudil, da so šolo poimenovali po domačinu, akademiku prof. dr. Pavlu Lunačku. Posvetil sem mu enega od šestih zbornikov, ki so prerasli v obsežne knjige. Osebni pečat sem začel ustvarjati ob počastitvi 375-letnice šolstva v Šentrupertu leta 1994, ko sem postavil temelje za dve mogočni zbirki: prvo ob pobudi Slovenske slikanice za otroke sveta dr. Kristine Brenkove, v kateri je zdaj že 470 slovenskih slikanic, prevedenih v 26 različnih jezikov. Približno toliko je tudi ilustracij, zbranih na razstavi Izvirne ilustracije mladinskih del. Za vsako med njimi lahko povem, kako je prišla v zbirko, saj sem opravil številna srečanja s pisatelji in ilustratorji, da so podarili svoja dela. Še danes vodim obiskovalce, ki se zgrinjajo v Deželo kozolcev, tudi po teh razstavah. Na šoli živijo še tri pomembne razstave, tudi moje avtorsko delo, iz gibanja Rastoča knjiga, ki ga podpira Državni svet Slovenije. Z razstavami v Trebnjem in Šentrupertu tako uresničujem načelo, da moramo v sedanjost vtkati vrednote preteklosti, če hočemo načrtovati prihodnost.

Ob službovanju sem bil tudi urednik številnih dragocenih in nujnih ponatisov del slovenskih klasikov – Leopolda Suhodolčana, Mihe Mateta, Vide Brest, Vide Jerajeve … Zaznamoval sem tudi urejanje knjig slovenskih sodobnikov, del dr. Kristine Brenkove, dr. Mete Grosman, Toneta Pavčka, Berte Golob. Ta iskriva jezikovna raziskovalka je o mojem izvirnem delu z naslovom  V objemu besed  leta 2008 zapisala: »Knjiga osvetljuje samo del Zupanovega vidnega polja, pa ji vseeno pripada oznaka exegi monumentum – opomnik opravljenemu delu za plemenito sobivanje različnega v skupnem.«

Ta in številna druga dela sem predstavljal na srečanjih podružnice Bralnega društva Slovenije, ki ga vodim več kot petnajst let. Vseskozi sem se oglašal v tedanjem stanovskem časopisu Prosvetni delavec  , v minulega pol stoletja sem bil sourednik ali urednik glasil  Pomladno  jutro, Samorastniška beseda, Srečanja nagrajenega šolskega glasila Preproste besede in zdaj občinskega glasila ŠentRUPERT. Kot član odbora pri Javni agenciji za knjigo pa se s projektom Rastem s knjigo srečujem tudi z najboljšimi sodobnimi mladinskimi deli.

Ne strinjam se, da ni časa za branje – časa je toliko, kot ga želiš posvetiti temu potovanju. Saj je še toliko knjig, ki jih je treba prebrati, in se z njimi bogatiti. In za Tonetom Pavčkom trdim: ne, ne bo nas pobralo, ker bomo še brali!" (iz letošnje programske knjižice)

Nagrada za najboljši literarni prvenec 2013

"Roman Na/pol Jasmina B. Freliha (Cankarjeva založba) v pripovedne tokove vključi kar nekaj različnih, iz tradicije prepoznanih pisav. V bližnjem prihodnjem času, po dogodkih, ki jih ne pojasnjuje ter s tem uvaja skrivnostno in glede interpretacije preganjavično ozračje, ponovno poveže usode treh nekdanjih prijateljev: na Japonskem delujočega gledališkega režiserja in pesniške aktivistke na neodvisnem območju ob robu ameriškega hiperpolisa z usodo tistih, ki niso ušli in čas po katastrofi doživljajo doma, kjer je stanje prav prepoznavno, predvsem deviacije in anomalije znotraj trdno povezane družine. Trije svetovi, vsak s svojim prepoznavnim ozračjem, ki niha od stehniziranosti do domačijskosti, priklicujejo različne jezike, med katerimi ne manjka občutka odtujenosti, pa tudi zametkov aktivizma. To drugostopenjsko govorico Frelih suvereno obvlada, njegovo potujevanje se bolj kot pri knjižničarstvu eruditskega dela metafikcije napaja pri zgoščenosti in intenzivnosti pesniške govorice, namesto avktorialne naracije imamo potopljenost v fragmente, ki s svojo silovitostjo presevajo in zrcalijo druge usode posameznikov. Konec se zvrne v približno onstranstvo, podložno avtorski samovolji. Frelihova pisava je kompozicijsko in jezikovno okretna, predvsem pa prinaša nov in silovit generacijski glas. 

Žirija v sestavi: Matej Bogataj, Andrej Hočevar in Gaja Kos je 28. oktobra 2013 z večino glasov sklenila, da letos nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec prejme Jasmin B. Frelih za roman Na/pol, ki je izšel pri Cankarjevi založbi. Ker je omenjena žirija letos zaznala izrazito visoko stopnjo artikuliranosti in literarne spretnosti še pri dveh avtorjih (naj)mlajše generacije, se ji zdi ob zmagovalcu primerno z nominacijo opozoriti še na Gašperja Torkarja s pesniško zbirko Podaljšano bivanje, izdano pri LUD Literatura, ter na Davorina Lenka in njegov roman Telesa v temi, izdan pri Centru za slovensko književnost." (iz letošnje programske knjižice) 

Priznanje za mladega prevajalca 2013

"Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje nagrado Radojke Vrančič – priznanje za  mladega prevajalca 2013 Ani Jasmini Oseban za prevod romana Blumenberg Sybille Lewitscharoff.

 

Ana Jasmina Oseban v zadnjih letih opozarja nase z vsestransko prevodno literarno produkcijo od proze do poezije. A ne le s tem. Pri njej je opaziti tudi nadarjenost tiste vrste, ki omogoča, da z relativno lahkotnostjo razgrajuje nemške strukture in jih preoblači v stilistiko slovenske literarne tradicije. Prevajalka očitno pozna kod slovenske literarne  pisave, ki ga mogla pridobiti drugače, kakor po poti, ki jo danes številni mlajši opuščajo - s predanim branjem slovenske literature (tako izvirne kot prevodne). Med avtorji, ki jih je prevedla z omenjeno uspešno slogovno metamorfozo, izstopajo Franz Grillparzer, Stefan Zweig, Rose Ausländer, Sten Nadolny, Julia Franck, Robert Musil in Sybille Lewitscharoff.

Komisija za nagrade in priznanja pri Društvu slovenskih književnih prevajalcev je ta splošna opažanja preverila pri dveh nazadnje omenjenih delih, izdanih letos ali lani. Roman naslovom Blumenberg avtorice Sybille Lewitscharoff (KUD Sodobnost International) v izvirniku sicer ni jezikovna mojstrovina, tako da od prevajalca ne terja vrhunskih prevajalskih veščin, je pa, ko ga vzamemo v roke v prevodu Osebanove, vendarle besedilo, prevedeno s tisto suvereno lahkotnostjo, ki daje slutiti, da literatura v prevodni verziji prav nič ne zaostaja izvirno. Shematična primerjava z izvirnikom tudi pokaže, da prevajalka teh učinkov ni dosegla pomembnimi odmiki. Več je morala Ana Jasmina Oseban pokazati pri prevodu Musilovih Zgodb, ki to niso. Tam smo priče kompleksnemu obvladovanju slovenskih slogovnih možnosti, s katerimi prevajalka vešče travestira sugestivne in zato zapeljive nemške konstrukcije, ki so pogosto past za manj vešče. Ana Jasmina Oseban v svojih prevodih presega natančno rekonstruiranje izvirnikov, njena prevodna besedila so že na ravni prepričljivih interpretacij." (iz letošnje programske knjižice).

Fotogalerija





 

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.