Okoljsko označevanje proizvodov

Vsi proizvodi, s čimer splošno označujemo izdelke in tudi storitve, imajo vpliv na okolje.  Na proizvodih se hkrati s pričakovanji kupcev vedno pogosteje pojavljajo tudi informacije o njegovem vplivu na okolje. Z uveljavitvijo zelenega javnega naročanja so proizvajalci in dobavitelji, v posameznih državah, dobili še dodatno spodbudo za preverjanje in posredovanje relevantnih okoljskih informacij preko okoljskih označb in deklaracij. Pri nas je podzakonski predpis o zelenem javnem naročanju, s tehničnimi prilogami, ki vsebujejo dodatna okoljska merila objavljen v Uradnem listu RS, št. 102/2011.

S stališča potrošnika je pomembno, da je označba oziroma izjava zanesljiva, dosledna in razumljiva ter ni zavajajoča.

Obstaja več mednarodnih standardov, ki se osredotočajo na okoljske informacije, ki jih proizvajalci in dobavitelji želijo posredovati kupcem.

Splošna načela določa standard SIST EN ISO 14020:2002,  ki govori o splošnih načelih in postopkih okoljskega označevanja.

Okoljske informacije so lahko pripravljene na podlagi ocenjevanja življenjskega kroga proizvoda ter preverjene in certificirane s strani neodvisnega organa, kot so to:

• okoljske označbe I. vrste (ecolabel EU, modri angel,...) določene v skladu z zahtevami v standardu SIST EN ISO 14024:2002 in
• okoljske označbe III. vrste (EPD, PCR) določene v skladu z zahtevami v standardu SIST ISO 14025:2010.

Okoljske informacije se lahko osredotočajo le na posamezen okoljski vidik (na primer: biolološko razgradljivo, ne vsebuje freonov, itd ...) v določeni fazi življenjskega kroga proizvoda. V tem primeru trditev ne temelji na analizi, ki bi bila izdelana na osnovi ocenjevanja proizvoda skozi njegov življenjski krog. Tovrstna izjava ali označba ni preverjena s strani neodvisnega preveritelja, oziroma ni podprta s certifikacijo s tretje strani. Usmeritve k podjajanju tovrstnih okoljskih informacij ponuja okoljski standard:

• SIST EN ISO 14021:2002 - Okoljske označbe in deklaracije - Okoljsko označevanje II. vrste - Načela in postopki (ISO 14024:1999) in dopolnilo SIST EN ISO 14021:2002/A1:2012 - Okoljske označbe in deklaracije - Okoljsko samodeklariranje (okoljsko označevanje II. vrste) .

Ne glede na vrsto izjave oziroma označbe za katero se odloči proizvajalec ali distributer mora biti okoljska informacija, ki jo podaja preverljiva, točna, razumljiva in zanesljiva.