Napoved Evropske komisije o 2,3% rasti BDP je med najbolj ambicioznimi med inštitucijami in odraža nadpovprečna pričakovanja o močni rasti izvoza in investicij. Glede na predhodno februarsko oceno so gospodarsko rast za letošnje leto dvignili za pol odstotka, za drugo leto pa spustili za 0,2 %. Višjo projekcijo rasti izvoza in neto razliko do rasti uvoza, ki ima na izboljšanje ocene EK velik vpliv, utemeljujejo z odličnimi izvoznimi obeti v glavne evropske izvozne partnerice v kombinaciji s padajočim evrom in nizkimi cenami surovin.

Za razliko od EK v Analitski skupini SKEP GZS ocenjujemo gospodarsko rast v višini 2,1% - v kombinaciji večje rasti zasebne potrošnje (1,2%; EK 0,7%) ter nižje rasti investicij (3,4%; EK 4,3%) in izvoza (4,8%; EK 5,2%). Večjo rast zasebne potrošnje na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) utemeljujemo z dvigom optimizma potrošnikov, pozitivno dinamiko na trgu dela, razliko v izvozu pa na račun manjšega izvoza na trge izven območja EU. Nižji tečaj rublja se bo po naših ocenah v izvoznih rezultatih v večji meri odrazil v letošnjem letu.

Med javno-finančnimi tveganji, ki lahko negativno vplivajo na predvideno rast, EK izpostavlja plačila varčevalcem stare Ljubljanske banke, kar se med tveganji v ocenah nacionalnih institucij ne navaja. Tako kot GZS opozarja tudi na tveganje prenehanja začasnih varčevalnih ukrepov, po izračunih EK v višini 1,1 % BDP. Tudi komisija opozarja na potrebne reforme in znižanje subvencij ter podaljšanje dogovora o zamrznitvi javnih plač. Komisija ocenjuje, da se bo strukturni primanjkljaj v tekočem letu izboljšal za okoli 400 mio EUR, v naslednjem pa verjetno zaradi ocenjene rasti javne porabe poslabšal za kar 1,8 mrd EUR (kar po našem razumevanju ni povsem jasno utemeljeno). Javni dolg naj bi še vedno zmerno naraščal in dosegel okoli 82 % BDP, kar je še enkrat več kot pred petimi leti.

Ocenjujemo, da projekcije EK tveganj v mednarodnem okolju, rekordne vrednosti delnic in obveznic na finančnih trgih ne vključuje v zadostni meri. Zato s tem v zvezi na GZS izražamo bojazen v zvezi z preveč optimističnimi napovedmi, zaradi katerih se časovno in vsebinsko odmikajo potrebne reforme, večajo pa se nerealna pričakovanja po rasti plač. To za Slovenijo predstavlja resno tveganje za povečevanje, ne zniževanje javno-finančne zadolženosti, ki bi ga morali presegati brez pritiska EK. S tem država ne izkoristi trenutno ugodnega poslovnega cikla za vodenje proticiklične politike javnih izdatkov in spodbujanja vzdržne gospodarske rasti. Z drugimi besedami, ko je gospodarstvo optimistično, je prav, da država ustvari rezerve za nova obdobja suhih krav.

Reforme, ki so pred nami, so v osnovi premalo ambiciozne, preveč temeljijo na analizi in premalo na ukrepih ter merjenju odstopanj od ciljev, njihovo izvajanje je oddaljeno v prihodnost. Prav tako pogosto zanemarjajo vpliv behaviorizma pri odločitvah posameznikov, kar niža izplen iz sicer milih reform. Veliko število pokojninskih reform je tako razumljivo spodbudilo večje število zaposlenih k prezgodnjemu upokojevanju. Majhna razlika med socialnimi podporami in minimalno plačo po ocenah OECD tudi ne stimulira ljudi k iskanju zaposlitev, kar je narodno-gospodarsko škodljivo. Glavnina varčevalnih ukrepov je žal bila začasna, kar naši družbi kot celoti odpira temeljno vprašanje: živimo kot družba iz danes na jutri ali želimo okrepiti rezerve za boljši spopad z različnimi vrstami kriz v bodočnosti? Naše gospodarske družbe so lansko leto okrepile kapital ter znižale zadolženost, čas je, da se podobno začne obnašati tudi javna blagajna.