Najnovejše teze medijsko zelo zastopanih profesorjev ekonomije mnoge, ki delamo z realnim gospodarstvom, čudijo. Vtis ni le takšen, da gledajo s Kardeljeve ploščadi gospodarstvo zelo od daleč, temveč tudi, da necelovite podatke prilagajajo svojim vnaprej postavljenim tezam. Zadnji takšni primeri so izjave profesorjev dr. Jožeta Mencingerja, dr. Maksa Tajnikarja in dr. Jožeta P. Damijana.

Poglejmo značilne tri teze:

1.      Kar se je več nabralo v proračunu, je treba porabiti, ne pa s tem na hitro zmanjševati deficit. To bi bilo zelo narobe. (dr. Jože Mencinger, MMC RTVSLO 24.1.2017).
2.  To povečanje (minimalne plače) bi gospodarstvo stalo približno šest milijonov evrov. Kdor pravi, da bi teh šest milijonov za minimalno plačo ob 39 milijardah BDP-ja uničevalo delovna mesta, kot gospodarstvenik enostavno nima pojma. (dr. Maks Tajnikar, MMC RTVSLO 24.1.2017).
3. Postopno zvišenje minimalne plače se še nikjer ni pokazalo za škodljivo. Niti ni spodbudilo odpuščanja niti ni spodbudilo zaposlovanja. (Jože. P. Damijan, Svet kapitala, Delo, 3.2.2017).

Zgornje besedne zveze so namerno poudarjene, da boste lažje razumeli, v čem je težava. Vse tri izjave namreč teoretično držijo. Vendar, vzete iz konteksta, neupoštevajoč ključne podatke za Slovenijo, zavajajo javnost. Bojim se, da namerno.

Mencingerjeva izjava podpira tezo, da je čas za delitev učinkov gospodarske rasti. Podpihuje dodatno evforijo v državi. Toda Mencinger namerno zamolči kruta dejstva:

1.      Slovenski javni dolg se je v zadnjem desetletju povečal z 22 % BDP na več kot 82 % BDP.
2.      V absolutnem znesku se javni dolg kljub gospodarski rasti sploh ne znižuje, zaradi česar še vedno vsako leto plačujemo milijardo evrov obresti.
3.      Res imamo gospodarsko rast, toda padec v krizi je bil hud, zato Slovenija še vedno realno ni dosegla vrednosti BDP na prebivalca izpred krize. Še več: Slovenija je med sedmimi članicami EU z najnižjo, celo negativno rastjo BDP glede na leto 2008! 

V takšnih razmerah Mencingerjeva izjava žal zveni približno tako, kot če bi se v nekem gospodinjstvu ob padcu plač hudo zadolžili in skoraj padli v bankrot. Potem ko bi se plače okrepile, pa takoj začeli na veliko zapravljati. Čeprav še vedno hudo zadolženi.

Podobno je s tezama dr. Tajnikarja in dr. Damijana. Drži, da je zadnji dvig minimalne plače majhen. Toda oba zanemarjata naslednja dejstva:

1.      Od začetka krize se je bruto minimalna plača v Sloveniji povečala za okoli 50 odstotkov.
2.      Med članicami EU, ki jih je kriza najbolj prizadela, se je z naskokom najbolj povečala bruto minimalna plača v Sloveniji, v letih do 2014 za več kot tretjino. Za primerjavo: V Španiji, na Portugalskem niti za 10 odstotkov ne, ponekod je celo upadla.
3.      Slovenska bruto minimalna plača je le 4 odstotke nižja od povprečne bruto minimalne plače v EU, produktivnost pa je za več kot 20 odstotkov nižja.
4.      Dvig bruto minimalne plače je le eden od ukrepov, ki dodatno obremenjuje gospodarstvo. V zadnjem času je vlada obremenila podjetja z višjim davkom od dohodka pravnih oseb in vrnitvijo enega dneva praznika. Posredno z višjimi plačami v javnem sektorju snuje nove obremenitve iz kvazi zdravstvene reforme, višji bodo računi za elektriko zaradi višjih prispevkov ...

V takšnem kontekstu sta tezi Tajnikarja in Damijana površni in ne služita ugledu slovenskega profesorskega stanu. Še zlasti neugodno presenečajo teze iz Damijanovega članka (http://svetkapitala.delo.si/mnenja/bo-minimalna-placa-ugonobila-slovenska-podjetja-1086). Sprašujem se naslednje:

1.      Zakaj Damijan tako namerno in tendenciozno izpostavlja splošne teorije o postopnem dvigu minimalne plače, čeprav dobro ve, da je bila rast bruto minimalne plače pri nas v zadnjih 10 letih radikalno visoka? Je to namerno?
2.      Kako to, da članek gradi na tezi, da postopen dvig minimalne plače nima učinka na zaposlenost, hkrati pa omenja Vodopivčevo ugotovitev? Ta pravi, da je dramatičen dvig bruto minimalne plače povečal verjetnost tistih na minimalni plači, da bodo izgubili delo oziroma ne bodo našli nove službe, a da ob tem ne more tega dejavnika osamiti od ostalih dejavnikov gospodarske krize?

To zveni približno tako kot takšno policijsko poročilo: »Na hudo poledeneli cesti se je zgodila huda prometna nesreča. Zakrivil jo je voznik avtomobila, ki je prekoračil hitrost za 30 odstotkov. Ni dokazov, da bi prevelika hitrost povzročila hujše posledice nesreče, ker je bila cesta že itak poledenela.« Ob takšnem policijskem poročilu bi se bal voziti po naših cestah. Zato se ob naših policistih počutim veliko bolje kot ob nekaterih naših ekonomistih.

3.      Kako to, da Damijan na koncu kolumne trdi, da so med letoma 2008 in 2015, torej prav v času rekordnih dvigov bruto minimalne plače, zelo izginjala podjetja z nizko dodano vrednostjo in nizkimi plačami? To spodbija osnovno intenco članka. V lesni industriji, kjer je strošek dela pomenil 80 odstotkov vseh stroškov in več, se je število zaposlenih v kriznih letih razpolovilo – od 8.500 na zgolj 4.300! Delavci so za kratek čas dobili višjo plačo, potem pa so izgubili delo. Šok v realnem življenju, o katerem, Damijan piše, da ga še ni bilo, smo doživeli. V Sloveniji …

Takšne teze so vsakomur, ki malo pozna v praksi gospodarstvo, nekonsistentne, protislovne, necelovite, tendenciozne, tudi škodljive ...

Na GZS nikdar nismo predlagali ukinitve minimalne plače ali nasprotovali rasti neto minimalnih plač. Bruto minimalna plača je bila izbrana kot primer za to kolumno le zato, ker je ta hip najbolj aktualen primer, kako površno nekateri mnenjski voditelji komentirajo razmere.

Kot ste najbrž ugotovili, namerno pišem o bruto minimalni plači. To pa zato, ker ljudje pogosto ne ločijo tega, kar dobijo v denarnico, od tistega, kar plačajo zraven še državi (razlika je tudi pri minimalni plači občutna). Predvsem pa zato, ker se nihče od omenjenih profesorjev ni oglasil, ko sta Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) in Zbornica davčnih svetovalcev Slovenije (ZDSS) lani predlagali odločnejšo davčno reformo, ki bi omogočila za več kot 300 milijonov evrov višje neto plače. Tudi tistim z najnižjimi plačami. Učinke gospodarske rasti bi tako bistveno bolj enakomerno razdelili med zaposlene v podjetjih in v javnem sektorju. Toda vlada je za ta namen namenila le 90 milijonov evrov (pa še ta denar bo pobrala od podjetij), več kot 200 milijonov evrov pa je dodatno namenila le javnim uslužbencem.

Sprašujem se, zakaj profesorski molk? Morda tudi zato, ker so (bili) vsi trije tudi javni uslužbenci. Kajti prav nekateri profesorji, tudi med omenjenimi, leta zagovarjajo tezo, da višje plače v javnem sektorju povečajo kupno moč in s tem spodbujajo gospodarstvo. Kar, teoretično, drži. A tudi pri tem uporabljajo isto logiko zavajanja, kot v zgoraj omenjenih primeri. Molčijo o celovitih podatkih. In s tem ustvarjajo mit.

Če bi ravnali po lanskem davčnem predlogu GZS in ZDSS, bi bilo namreč bistveno več ljudi deležnih povečanja neto plač in bi to bistveno bolj povečalo kupno moč. A profesorji o tem v glavnem molčijo. Njihov molk pove več kot to, kar pišejo in govorijo.

Poudarek:

Zamislite si policijsko poročilo: »Na poledeneli cesti se je zgodila huda prometna nesreča. Zakrivil jo je voznik avtomobila, ki je prekoračil hitrost za 30 odstotkov. Ni dokazov, da bi prevelika hitrost povzročila hujše posledice nesreče, ker je bila cesta itak poledenela.«

Kolumna je bila objavljena v Delovem Svet kapitala 10.2.17 na str. 20