Ekonomist dr. Maks Tajnikar se v svojem prispevku, objavljenem 7. februarja na str. 13 v Dnevniku, sklicuje na moj komentar z naslovom Denar ne raste v bankomatih (Nepreslišano, Dnevnik, 6. februar). Glede na to, da v tem časopisu ni bil objavljen moj celotni članek (Večer, 1. februarja na str. 19) bralci niso dobili priložnosti, da bi si lahko ustvarili celovito sliko. Naj zato na kratko povzamem bistvo, pa tudi komentiram nekaj njegovih izjav v prispevku:
Zakaj: 1. 6 milijonov v primerjavi z 39 milijardami sicer res zveni kot navaden drobiž. Vendar pa je treba k temu prišteti še stroške 2. januarja, povečanje plač v javnem sektorju, kumulativne izdatke za plače v javnem sektorju, milijarde, ki jo letno namenjamo vračanju kreditov itd. 2. Od leta 2008 (začetka krize) se je bruto minimalna plača v Sloveniji povečala za okoli 50 %. 3. Slovenska bruto minimalna plača je le 4 % nižja od povprečne bruto minimalne plače v EU. Produktivnost po drugi strani je nižja za več kot 20 odstotkov. 4. Že tako z davki in prispevki preobremenjeno gospodarstvo je vlada v zadnjem času dodatno obremenila z višjim davkom od dohodka pravnih oseb, snuje tudi nove bremenitve iz zdravstvene reforme v pripravi … 5. Način dviga porabe, kot ga ekonomisti kot je dr. Tajnikar, predlagajo (zadolževanje za plače v javnem sektorju, povečevanje davkov, dvigovanje minimalnih plač ne glede na produktivnost) je zgrešen in napačen. Tak pogled je enostranski, neodgovoren, populističen. Seveda ni potrebno imeti doktorata ali celo profesure, še diplome ne, da ugotoviš, da je za gospodarstvo nujno, da se povečuje poraba oz. povpraševanje, ampak način, kako to predlagajo naši doktorji ekonomije, je zaskrbljujoč. Z zadolževanjem za plače v javnem sektorju, s povečevanjem davkov, z dvigovanjem minimalnih plač ne glede na produktivnost. In da razlagajo, kako so višje plače javnega sektorja (financirane s previsokimi davki in zadolževanjem države) vzpodbuda za gospodarsko rast.
Takšna stališča so zelo nevarna, ker sledijo logiki zapufanega gospodarja, pa še zelo egoistična so: - Logiki zapufanega gospodarja zato, ker gre za rast bruto plač ob dejstvu, da smo se zelo zadolžili, dolga pa ne znižujemo. To je približno tako, kot če bi se gospodar na kmetiji zapil, v krizi zapufal družino, da je lahko preživel z manjšo rastjo prihodkov. Ko pa bi bilo krize konec, bi vse višje prihodke spet zapravil, namesto da bi odplačal dolg. - Egoistično pa zato, ker sicer drži, da tudi višje bruto plače javnih uslužbencev pripomorejo k višji rasti, toda ti profesorji niso podprli lanskega predloga GZS in Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije, ki bi z razbremenitvijo povečala neto plače bistveno širšemu krogu ljudi. To bi bistveno bolj povečalo kupno moč. Seveda pa bi to pomenilo, da bi bilo manj denarja za višje plače v javnem sektorju, od koder pa prihajajo ti isti profesorji. Ali zagovarjajo interes državljanov Slovenije ali bolj svojega? Tajnikar poleg tega pravi, da ne rabimo delovnih mest v Revozu, ker to naj pa počnejo kar v Vietnamu, kar je celo za nekoga, ki ves svet opazuje s Kardeljeve ploščadi, skrajno neprimerna izjava. Kar pa se »astronomske izgube« v Adrii Airways, ki naj bi bila posledica računovodskih igric, ki so, kot se je izrazil Tajnikar, katastrofalno prizadele številna naša podjetja, bi dodal le to, da bi od javnega uslužbenca – še zlasti z akademskim nazivom – pričakoval, da bo preveril, ali in kdaj je GZS na to opozorila. Če bi v spletni brskalnik vtipkal Vrh slovenskega gospodarstva, bi hitro ugotovil, da smo vse od leta 2009, na probleme ne le opozarjali, temveč tudi predlagali ukrepe, za utrditev pravne varnosti in izhod iz krize. Samo Hribar Milič Generalni direktor GZS