Program stabilnosti je naravnan optimistično, vendar ne naslavlja ključnih dolgoročnih izzivov naše družbe.

Hočemo več, je odmevalo na ulicah na začetku leta s strani sindikatov javnega sektorja. Ker je gospodarska rast visoka, ker je v proračunu več denarja, ker … preprosto, ta del hočemo zase. Tako je bila argumentirana zahteva po milijardni povišici. Ne z boljšim servisom, ne z večjo učinkovitostjo, ampak s tem, da nekateri to lahko izsilijo.

Sistem, v katerem mora čedalje manj aktivnega prebivalstva (vsako leto 8.000 manj) ustvarjati sredstva za rastoče skupine upokojenih (616.000), zaposlenih v javnem sektorju (177.000) in še vedno visoke številke brezposelnih (88.000), preprosto ni vzdržen. Generalna direktorica GZS Sonja Šmuc: »Bistveno vprašanje ni več, koliko podjetij bo uspelo prenesti še višje stroške obdavčitve in ostati mednarodno uspešnih, ampak koliko mladih bo še pripravljeno pristati na zanje tako neugodnem medgeneracijskem dogovoru.«

Zahteve sindikatov javnega sektorja v višini 1 mrd EUR bi, če se uresničijo, pomenile za četrtino višjo maso plač v javnem sektorju od sedanje. To bi povzročilo ali kršenje fiskalnega pravila, ki je zapisano v ustavi, ali pa - v primeru njegovega spoštovanja - krčenje drugih postavk, kot so investicije in socialni transferji.

Masa plač se je v desetih letih v javnem sektorju* povečala za milijardo evrov, kar je bistveno več kot v gospodarstvu. Prav toliko so vredne aktualne zahteve v javnem sektorju. Te so naravnane izrazito v korist ene skupine in na škodo vseh državljanov in zaposlenih v gospodarstvu. Masa plač v javnem sektorju je v Evropi povprečno za 550 mio EUR nižja od sedanje (pri enaki stopnji razvitosti).