Izvirna slovenska slikanica za Nagrado Kristine Brenkove

»IZVIRNA SLOVENSKA SLIKANICA 2012« ZA NAGRADO KRISTINE BRENKOVE

S podelitve nagrade v Semiču, 2. april 2012

Na razpis za nagrado »Izvirna slovenska slikanica 2012« je bilo do razpisanega roka, 1.3. 2012, poslanih 56 izvirnih slovenskih slikanic.

Namen in poslanstvo nagrade, ki jo podeljuje Strokovno združenje založnikov in knjigotržcev Slovenije pri Gospodarski zbornici Slovenije vsako leto ob 2. aprilu, mednarodnem dnevu knjig za otroke, sicer pa tudi rojstnemu dnevu danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, je:

-spodbujanje nastanka kakovostnih izvirnih slovenskih slikanic,

-spodbujanje kakovostnega branja in oblikovanje bralnih navad,

-med drugim tudi spodbujanje nakupovalnih navad, predvsem nakupovanja kakovostnih slikanic.

Strokovna žirija v sestavi mag. Darja Lavrenčič Vrabec (predsednica žirije), mag. Maja Gspan in prof. Zdravko Papič je v ožji izbor za nagrado uvrstila pet nominiranih slikanic.

Vseh pet nominiranih slikanic prinaša različne ubesedene in upodobljene svetove ter svojevrstne avtorske stile, pri čemer je bila strokovna žirija pozorna zlasti na likovne in besedilne slikaniške presežke ter na izrazito inovativne pristope v izvirno slovenski slikaniški beri lanskega leta, skratka, pozornost strokovne žirije je bila osredotočena na nova avtorska dela, avtorske pristope …Pozorni smo bili tudi na slikanico kot na celosten založniško – obrtniški izdelek; med drugim smo bili osredotočeni tudi na kvaliteto opreme, ilustracij, tiska, postavitve besedila, berljivosti …

Nominiranke so navedene po abecednem vrstnem redu priimkov pisateljev oz. naslovov ( v primeru ljudskega slovstva), in sicer:

Saša Eržen: Tista o bolhah

Ilustracije Jana Urbas

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. (Knjižnica Čebelica),

Izstopajoča slikanica malega formata iz roja lanskoletne zbirke Čebelica, v kateri v simbiozi živita tako kakovostna ilustracija kot tudi kakovostno besedilo, je zabavna sodobna »lahkonočnica«, ki se začne kot okvirna pripoved na notranji strani prve knjižne platnice, torej že na veznem listu, in se konča na zadnji platnici kot voščilo za lahko noč. Belo na črnem in z marljivo izpisanimi črkami (kot rokopis) beremo predzgodbo o Malemmucu, ki ne more zaspati, dokler mu Mamamuca ne pove »resnične zgodbe o premetenosti praprapraprapradedka Dedamuca.« Pripoved se nato preseli na notranje knjižne strani in hudomušna »lahkonočnica« se razplete v pripoved o križih in težavah snobovske mačje kraljice, ki skuša svojim podložnikom zatajiti, da ima težave z nadležnim mrčesom, bolhami, kar je za mačjo kraljico precej sramotno.Malih in nadležnih krvosesov ne uspejo pregnati niti služabniki niti največji mačji svetovalci in strokovnjaki, vse dokler ne pride na pomoč pravi mačji izvedenec Dedamuc, ki zna tudi kraljeve bolhe »vreči na finto« in jih z bliskovitim in navzkrižnim tekom izstreliti naravnost v vesolje.

Duhovito besedilo spremljajo prav tako »bliskovite« ilustracije, ki s svojo močno, debelo, črno potezo ekspresivno in gibljivo ter seveda s humorjem podpirajo razpoloženje zgodbe.

Slikanica je delo mladega ustvarjalnega tandema, iz katerega veje inovativen in svež pristop (nenavadni zorni koti nastopajočih!), o katerem bo v prihodnje nedvomno še slišati.

Hudičeva volna: slovenska ljudska pravljica

Priredila Anja Štefan

Ilustracije Zvonko Čoh

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. (Zbirka Velike slikanice)

Morda malce manj znana slovenska ljudska pravljica v mojstrski avtorski priredbi pravljičarke Anje Štefan je namenjena otrokom, a nič manj tudi odraslim. Spretno obrušena in posodobljena slovenska ljudska pravljica, ki jo je zapisal Franc Kramar leta 1913, je pravzaprav ena od številnih različic o hudobni mačehi in pohlevni ter marljivi pastorki, ki se ji dobrota in pridnost tisočkrat povrneta. No, v pravljici tokrat nastopa pastorek, pogumen in odločen fant, ki se nerazumne zahteve hudobne mačehe, ki bi se ga rada iznebila, nikakor ne prestraši. Poln upanja in zaupanja vase se odpravi na stekleno goro iskat tri funte hudičeve volne za navidezno bolno mačeho. To pa tudi za korajžnega fanta ni lahka naloga: na poti ga čaka veliko težkih preizkušenj, ki jih premaguje eno za drugo, dokler mu na koncu zaradi dobrotljivosti in pripravljenosti za pomoč drugim ne uspe ugnati v kozji rog celo samega hudiča in se vrniti domov s polnim sodom zlatnikov. Pravljica tu »osamosvojena«, v obsežni zbirki Za devetimi gorami sicer obogatena z dvema Čohovima vinjetama, zažari kot mogočna slikanica.

Slikanico odlikuje mojstrsko slikanje Zvonka Čoha. Dramatična atmosfera, ki jo ustvari slikar, se ohranja v celotni slikanici in se likovno- narativno v nenehnem gibanju in valovanju stopnjuje. Slikanica nas kot napet film vleče vase, h gledanju in k branju, in sicer z izmenjavo širokih planov z detajli, z igro svetlobe in teme, skratka z izrazitim slikarskim pristopom. Z vibracijo barvnih tonov v izmenjujočem ritmu toplega – hladnega, nas Čoh prepriča v svoj žlahten umetniški pristop. Upodobitev gorečih in od silne vročine puhtečih pošasti (hudičeva žena in zlasti njen soprog) je Čohovsko izvirna. Prav zato ni nič čudnega, da je tudi hudičeva volna tako žareča, saj je simbol ognja in pekla. V slikanici je Zvonko Čoh kot slikarski klasik ponovno dokazal svojo izvirnost, neizčrpno ustvarjalnost ter slikarsko znanje in izpovedno moč.

Tone Pavček: Juri Muri po Sloveniji: tretji del stare zgodbe

Ilustracije Damijan Stepančič

Dob pri Domžalah: Miš, 2011

»V tretjem delu stare zgodbe« o Juriju Muriju in njegovih potovanjih po svetu, se Juri in njegov zvesti prijatelj Bongo odpravita križem kražem po Sloveniji. V poskočnih in šegavih rimah, ki merijo ritem in metrum njunim »potepuškim dogodivščinam«, se prijateljstvo še poglablja. A fanta sta že na pragu odraslosti, zato se pripoved iz pustolovsko-popotnepočasi preveša v ljubezensko-lirično. Toda pot do tega, najbolj oddaljenega cilja – ljubezni - je kar precej dolga in zavita: po dolgem in počez po prelepi slovenski deželi - od bele Ljubljane, Maribora, Ptuja, Pirana, do Triglava in prekmurskih ravnic, pa preko dolenjskih gričev in belokranjskih steljnikov, čez mejo in na vse štiri strani neba. Zgodba, ki je lahko tudi zanimiv in spodbuden vodnik po Sloveniji za vso družino, predstavi različne kulturne in naravne znamenitosti naše dežele predvsem na svojstven način, skozi osebno avtorsko izkušnjo. Juri in Bongo med potjo marsikaj doživita in marsikoga srečata, ampak pravo in resnično doživetje čaka nanju precej bližje, kot si lahko mislita, tako rekoč pred nosom oziroma kar v domačem razredu, v podobi sošolke »rdečih lic, dveh svetlih kit«. Tako po Pavčkovo radoživo in zaljubljeno v življenje, se potepanje in pesnitev tudi konča: »Čas zato bo moji pesmi, da umakne se ljubezni.«

Slikanica po ilustrativni plati, oblikovanju in besedilu deluje kot skladna celota. Besedilo je uravnovešeno in funkcionalno oblikovano. Bel prostor daje slikanici zračnost, papir doživljamo kot imaginarni prostor, v katerem so opazni premiki, odmiki, veliki plan. Gibanje se odvija z leve strani proti desni strani. Očarljive so vinjete Bele Krajine, zelenega Jurija idr … Slikanica kljub temu, da opisuje »slovensko kuro«, izžareva pridihsvetovljanstva. V njej je Slovenija predstavljena kot velika država, saj na ogled ponuja veliko znamenitosti in nudi veliko doživetij,doživljamo pa jo lahko tudi skoraj kot eksotično deželo, sploh če jo gledamo skozi oči Jurijevega afriškega prijatelja Bonga. V discipliniranem oblikovnem prelomu je izrez ilustracije skrbno načrtovan, prav tako količina besedila. Eleganten in poetičen, a hkrati čvrst knjižni organizem s kakovostno izvedbo priprave za tisk in premišljenim izborom tipografije, ki bralcu omogoča lahko berljivost ne glede na svetlost, barvo ali izrazito papirno strukturo podlage, skupaj s primernim predlistom rezultira v odlično izvedeno slikanico. Stepančičeva ilustracija nas spominja na likovno podobo Cicibanov 50. in 60. let 20. stoletja, časov, ko se je rodil prvi Pavčkov Juri Muri- Tisti fant, ki se ni maral umivati in prav tisti, ki je zato odpotoval v Afriko,in je lahko tudi poklon prvi ilustratorki, likovni mami Jurija Murija, slikarki Meliti Vovk-Štih.

Peter Svetina: Čudežni prstan

Ilustracije Damijan Stepančič

Ljubljana: Vodnikova založba (DSKG): KUD Sodobnost International, 2011. (Gugalnica: zbirka najboljših slikanic)

Čudežni prstan je zgodba o osamljenosti operne pevke Ljudmile Krasinc in pravljičnih močeh, ki se domnevno skrivajo v čudežnem prstanu. Večkrat nagrajeni avtor Peter Svetina je mojster prefinjenega humorja, ki ne deluje »na prvo žogo«, pravljični čudež pa se duhovito udejanji na »ljubljanskem maratonu«,vmnožičnem teku za pobeglimprstanom, ki se zakotali po ljubljanskih ulicah. Humorno stopnjevanje in naraščanje števila tekačev zaradi zasledovanja prstana združuje in poveže prebivalcestare Ljubljane,ki skušajo ujeti čarovnijo, a so sami tisti, zaradi katerih se ta tudi zgodi.Slikanico odlikuje duhovito pretiravanje inrazburljivo pripovedno stopnjevanje, ki je izstopajočetudi v ilustracijah. Te so zloščene do gosposko-meščanske odličnosti.Učinkujejo staroveško, a za vse čase:v ilustratorjevi zgodbi je njihova brezčasnost povezana s simboli Ljubljane, zljubljanskim zmajem, mestno hišo, Robbovim vodnjakom, prepoznavamo lahko detajle ljubljanskih znanih stavb … Odlično sodelovanje dveh že dodobra uigranih umetnikov prinaša jasno etično sporočilo o sodelovanju in solidarnosti, ki nam je podarjeno skupaj z dobrodušnimhumorjem.

Ime ilustratorja Damijana Stepančiča se letos kar trikrat pojavi med letošnjimi petimi slikaniškimi nominirankami, kar je nedvomno poveden podatek o Stepančičevi dejavni prisotnosti na področju slovenske knjižne ilustracije, saj dokazuje, da avtor premore poleg svoje študioznosti in pogumnega raziskovalnega duha, tudi izjemno ustvarjalnost. Prav v vsaki slikanici nam pokaže svojo vedno znova drugačno podobo, obraz in nas preseneti. Tudi v tej slikanici, tako kot že v svoji avtorski slikanici brez besed Zgodba o sidru, ilustrator posveti svojo ustvarjalno pozornost slovenski prestolnici, Ljubljani. Tokratna novost je grafični postmodernizem. Čutiti je metafizičen in nostalgičen pridih meščanske Ljubljane z začetka 20. stoletja. Meje časa se brišejo in dajejo vtis brezčasja, pravzaprav se zdi, kot bi bile plasti časa zložene druga na drugo s prezentacijo predmetov iz preteklosti kot simbolov časa (letalo Edvarda Rusjana, balon, cepelin, zmaj, lajna …). Letalo oz. zračno plovilo lahko doživljamo tudi kot lajtmotiv, ki nas vodi skozi zgodbo. Pogosto se eksterier pojavlja v interierju, izseki pa spominjajo na japonske lesoreze, kar ni presenetljivo, saj se je secesija zgledovala tudi pri Japoncih; ob natančnem opazovanju ilustracij se namvzbujajo reminiscence na slovitega francoskega slikarja Henrija Toulousa- Lautreca. Zasledimo psihedeličnost - nenavadni stroji na nebu, vzdušje kot v futurističnem nemem kultnem fimu Metropolis režiserja Fritza Langa, futuristični pogled na velemesto, nove, nenavadne podobe Ljubljane.

Vitomil Zupan: Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo

Ilustracije Damijan Stepančič.

Dob pri Domžalah: Miš, 2011

ZMAGOVALNA SLIKANICA!

DOBITNICA NAGRADE IZVIRNA SLOVENSKA SLIKANICA 2012!

Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo jeveličastna slikanica. Dragocen biser, kakršnih do sedaj ni bilo veliko v slovenskem prostoru. Na podobne slikaniške izdelke sicerobčasno naletimo na tujih knjižnih trgih in jih občudujemo na knjižnem sejmu v Bologni. Zupanovo in Stepančičeva slikanica je izrazit slikaniški presežek ne le lanske izvirne slovenske slikaniške bere, temveč celo večletne slovenske slikaniške produkcije zadnjih nekaj let. Je čisti ustvarjalni presežek, nastal iz intimne potrebe po ljubezenski izpovedi, osupne s svojo pripovedno močjo in je hkratipravi pravcati praznik besede in slike.

Pravljica o črnem šejku z rdečo rožoje po kvaliteti besedila in svoji likovni podobi velika slikanica, večnostna knjiga, bolj kot otroku je namenjena odraslemu naslovniku, pa tudi že mladostniku, ki raziskuje življenje in stopa na zapleteno pot odraslosti. Svojevrstni pravljični čudež je tudi izid slikanice. Toliko naključij se je moralo zgoditi in povezati so se mogle prave energije, pravi pravljični pomočniki: od Ifigenije Simonović, ki je original izročila NUK, prepis pa pravemu založniku, ta je nato znal najti pravšnjega ilustratorja. Vsi akterji skupaj so se izjemno potrudili, človeško, delovno, s svojim znanjem, da je lahko nastala takšna dragotina, in to 73 let po nastanku.

Usoda nikoli objavljenega avtorjevega besedila Pravljica o šejku z rdečo rožo je zelo nenavadna, pravzaprav pravljična, saj se je ohranila kljub viharjem druge svetovne vojne in povojnim razmeram, ki pisatelju in njegovim najbližjim niso bile naklonjena. Da je ta ročno izdelana knjižica, ki jo je Vitomil Zupan napisal iz ljubezni za svojo ljubezen, nato pa tudi ilustriral, sešil v zvezek, vezal z zlato vrvico in spravil v prelepo, ročno izdelano škatlico, kar lahko vidimo v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, in jo namenil kot darilo za božič 1938 leta Niki (to je tudi leto izida Bartolovega romana Alamut), njegovi izvoljenki in kasneje tudi njegovi ženi,preživela vse težke čase, je samo po sebi simbol zglobokim in pomembnim sporočilom.Avtor nam z njim zastavlja vprašanje, ki je za vsakega človeka enako pomembno in presega vsakršen zgodovinsko, politično ali kakor koli drugače izbran družbeni okvir. Je občečloveško in razkriva dilemo, ki jo ponuja izbira za moč aliljubezenin je enako aktualna tudi danes in gotovo tudi v prihodnje, vse dokler bo obstajal človek. Simbolično tkivo te čudežne pravljice,ki se bere, kakor ena iz skrivnostnih Šeherezadinih pravljic iz Tisoč in ene noči govori torej o bistvenih stvareh. Govori o pripravljenosti za brezpogojno zaupanje v ljubezen. V to usodno dilemo se zapletetudiprinc Samum Al Arida, nepremagljivi vojščak in zavojevalec narodov, močni in nepremagljivi cesar, ki si sredi svoje sijajne neranljivosti zaželi odkriti in najtiresnično ljubezen. Ta ključni motiv pravljice-ljubezen -simbolično strnjena v podobi rubina, kamna ljubezni,ki ga lahko princpo nasvetu modreca ustvari samo iz sedmerih kapljic krvi, prelite iz resnične ljubezni, pa je za princa najtežji od vseh njegovih osvajalskih pohodov. Ne samo zato, ker je takih kapelj krvi v svetu, ki hlepi po moči in oblasti, malo. Tudi zato, ker je spraševanje o ljubezni spraševanje o moči lastnega žrtvovanja inzaupanja. Ljudje pa se, tako z grenkobo ugotavlja princ, ne žrtvujejo več in ne umirajo več iz ljubezni, temveč zgolj zaradi sovraštva in pohlepa. Kamen ljubezniprincu res zagotovi ljubezen ženske, ki jo prepozna v svojih sanjah, Alni-edine. Toda en sam trenutek njegovega dvoma in hipna šibkost njegovega zaupanja, je dovolj, da je njegova ljubezen umorjena in njegova sreča pokopana, princ pa izgubi najboljši in najsrečnejši del samega sebe: princa Dežele rdečih rož. Takšna je cena za tistega, ki zavrže kamen ljubezni. Šejk brez ljubezni pa je lahko samo še zadnji gospod puščave Al Arida. Neusmiljeni, kruti in nepremagljivičrni šejk z rdečo rožo.

Utemeljitve nominiranih slikanic je pripravila mag. Darja Lavrenčič Vrabec, predsednica strokovne žirije za nagrado Izvirna slovenska slikanica 2012 za nagrado Kristine Brenkove, s sodelovanjem mag. Maje Gspan in prof. Zdravka Papiča.