Na GZS menimo, da so ocene sindikatov več stomilijonskem pritisku na pokojninsko blagajno in javne finance zaradi ukrepa upokojevanja po #PKP7 močno pretirane. Vsak delodajalec si želi ohranjati dobre sodelavce in večina starejših zaposlenih, ki želijo delati, je za podjetja dragocena. Za tiste, ki jim je v 40 letih dela zmanjkalo elana ali sodobnega znanja, pa je prav, da ima tudi delodajalec možnost, da se izreče o nadaljevanju ali prekinitvi delovnega razmerja z zaposlenim, ki ima pogoje za upokojitev in s tem doseženo socialno varnost.

Pred dvema letoma je vlada podprla, Državni zbor pa sprejel novelo Zakona o minimalni plači, ki je unikum v evropskem prostoru. Že takrat smo delodajalci opozarjali, da gre za ideološki konstrukt, ki bo ogrozil na tisoče delovnih mest najtežje zaposljivih, trajno izbrisal nekatere panoge in povzročil ogromno škodo v podjetjih s podiranjem plačnih razmerij.

Takratne politike ta dejstva niso zanimala in je v popolni odsotnosti socialnega dialoga politično všečen zakon sprejela ne glede na njegove posledice. Šlo je za grobo neupoštevanje enega socialnega partnerja in za eklatantno kršitev mednarodnih norm, ki se jim je zvezala tudi Slovenija, da bo pri oblikovanju politike minimalnih plač vodila socialni dialog z vsemi socialnimi partnerji ter upoštevala tako socialni kot ekonomski vidik. Kljub temu, da je tedanja vlada to načelo v celoti pohodila, delodajalci nismo šli tako daleč in zahtevali odstop takratne ministrice za delo.

Zato nas presenečajo sedanji pozivi po odstopu ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janeza Ciglerja Kralja zaradi ukrepa obveznega upokojevanja (21. člen #PKP7), ki se bo dotaknil bistveno manj ljudi kot sprememba zakona o minimalni plači. Se pa strinjamo, da je škoda, da ni bil predlog tega člena vključen v različico #PKP7, ki jo je obravnaval Ekonomsko socialni svet. Ne glede na to so sindikati svoja predhodna stališča, da ne dopuščajo nobenih posegov v ureditev minimalne plače ali obveznost upokojevanja, jasno komunicirali že pred prejemom osnutka #PKP7.

Na GZS smo bili jasni v podpori ureditvi obveznega upokojevanja že v času spreminjanja Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pred dvema letoma. Takrat smo zaradi potrebe po podaljševanju delovne aktivnosti starejših, kjer je Slovenija na repu evropskih držav, podprli 40-odstotno izplačilo pokojnine zaposlenim, ki ostajajo v rednem delovnem razmerju, čeprav izpolnjujejo pogoje za upokojitev. Vendar smo izpostavili, da mora imeti možnost tudi delodajalec, da poda k temu soglasje, sicer se bo dogajalo, da bodo ponekod delovna mesta zasedali posamezniki, ki optimirajo svoj zaslužek, do dela pa nimajo več potrebne zavzetosti ali ustreznih kompetenc. Argumentirali smo, da bi se v primeru črpanja dela pokojnine, morala oseba najprej upokojiti in potem skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. A v takratnem političnem vzdušju je vodstvo ministrstva za delo sledilo mnenju sindikatov, ki so nasprotovali kakršnikoli ureditvi, ki bi dala pravice tudi delodajalcem. Čeprav delodajalski argumenti niso dobili podpore ministrstva, zaradi tega nismo zahtevali odstopa ministrice.

Dodatno nas presenečajo ocene sindikatov o več stomilijonskem pritisku na pokojninsko blagajno in javne finance zaradi ukrepa upokojevanja. Na GZS menimo, da gre za močno pretirano oceno. Vsak delodajalec si želi ohranjati dobre sodelavce in večina starejših zaposlenih, ki želijo delati, je za podjetja dragocena. Za tiste, ki jim je v 40 letih dela zmanjkalo elana ali sodobnega znanja, pa je prav, da ima tudi delodajalec možnost, da se izreče o nadaljevanju ali prekinitvi delovnega razmerja z zaposlenim, ki ima pogoje za upokojitev in s tem doseženo socialno varnost. V tem primeru ima zaposleni tudi pravico do polne odpravnine, kot jo določa ZDR-1 za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neredko so delodajalci tarča zaposlenih, ki ne prispevajo več veliko k uspehu podjetja, a so se pripravljeni upokojiti le ob visokih odpravninah, včasih pa tudi takrat ne. Taki zaposleni neupravičeno zasedajo delovna mesta drugim, ki bi delo lahko opravljali bolje.

Presenečajo nas tudi vnaprejšnje grožnje sindikata z dvigom prispevne stopnje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Strošek dela, ko seštejemo bruto delojemalca in bruto delodajalca, je v Sloveniji med najvišjimi na svetu, zlasti pri plačah, ki presegajo povprečje. Zato je kakršnokoli razmišljanje v smeri dodatne obremenitve dela napačno, saj poslabšuje možnosti slovenskega gospodarstva za uspešno delovanje na mednarodnih trgih in nas oddaljuje tako od sprejete vizije zelene, kreativne, pametne Slovenije kot od možnosti za krepitev neto plač in ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo.

S sindikati pa delimo skrb glede nizke delovne aktivnosti starejše populacije, zato pozivamo, da se nadaljuje s pokojninsko reformo, ki se bo morala dotakniti tudi podaljšanja delovne dobe, s čimer bi se približali rešitvam razvitih evropskih držav. Brez tega ključnega ukrepa bo zaradi negativnih demografskih trendov staranja prebivalstva in poslabševanja razmerja med upokojenimi in delovno aktivnimi dolgoročno nemogoče ohranjati dostojno višino pokojnin.