Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) z obžalovanjem sprejema včerajšnje izjave predstavnikov nekaterih sindikatov javnega sektorja. Apeliramo na sindikalne predstavnike, da trezno in celovito pogledamo na gospodarske in javnofinančne razmere skupaj, ne pa da se v javnosti pojavljajo obtožbe na podlagi parcialnih informacij ali zavajajoče retorike.

V gospodarstvu dobro vemo, da lahko le skupaj z zaposlenimi izidemo iz krize. Pogajanja za socialni sporazum smo v GZS prekinili predvsem zato, ker bi napovedane dodatne obremenitve prizadele tako podjetja kot tudi delavce v teh podjetjih. Ne gre za neomejene odtujitve delavskih pravic in neomejene posege v plače, kot je bilo navedeno včeraj na tiskovni konferenci sindikatov, temveč gre za ohranitev delovnih mest, torej tudi v prid delavcem.

Navedbe predstavnikov sindikatov, da delodajalci s svojimi izjavami ravnajo, kot da ne potrebujejo gasilcev, zdravnikov … so nekorektne in nesmiselne. GZS nikdar tega ni trdila niti nikdar ne bo. Opozarjamo pa na dve dejstvi: da v celoti obstaja veliko nesorazmerje med gibanjem števila zaposlenih in gibanjem mase plač v gospodarstvu ter javnem sektorju med letoma 2007, torej pred krizo, in letom 2014. V gospodarstvu je delo izgubilo več kot 90.000 zaposlenih, v javnem sektorju jih je po Ajpesovih podatkih 3.500 več, po podatkih Sursa celo 11.600 več. Masa plač se je v zasebnem sektorju nominalno povečala za deset odstotkov, v javnem sektorju za 15 odstotkov. Zahtevati v razmerah svetovne in še bolj globoke domače krize še višje plače, kar je slutiti iz izjav o tem, da so se javni uslužbenci odrekli petim milijardam evrov, za prihodnje leto 350 milijonom evrov, ni realno. Nobena država v krizi tega ne prenese. Kje pa bi vzeli? Gospodarstvu, s tem tudi delavcem? Ali bi se še bolj zadolžili in s tem vzeli bodočim generacijam?

V takšnih razmerah, ob realno 7,5 odstotka nižjem BDP na prebivalca kot pred krizo, je za delavce in tudi za javne uslužbence zelo nevarno z napovedanimi dajatvami dodatno obremenjevati podjetja, ker to pomeni, da bo zaposlenih v gospodarstvu še manj in zato še manj denarja za javne blagajne. Vsi delovno aktivni skupaj pa bi čez čas morali plačevati še višje dajatve, če bi bili to sploh še zmožni.

Navedbe sindikalnega predstavnika, da »so se ti gospodje brez zadržkov varovali, zdravili, izobraževali in tako naprej v javnem in dostopnem sistemu, zdaj pa tega drugim ne privoščijo in netijo razdor", niso neprimerne. Gospodarstvo ne more preživeti brez dobrega javnega sektorja in tudi nasprotno ne. Vsi potrebujemo kakovosten, učinkovit javni sektor, ki bo prinašal višjo dodano vrednost. Tako kot morajo gospodarstveniki poskrbeti za višjo dodano vrednost v podjetjih. Odgovornost za nizko dodano vrednost, pa če to priznamo ali ne, je na obeh straneh, predvsem pa v slabem poslovnem okolju. A novega razvojnega zagona ob zgoraj omenjenih podatkih žal ne bo mogoče uresničiti, če te diagnoze, ki je jasno razvidna iz podatkov, ne bomo uvideli in priznali.

Gospodarstveniki opozarjamo na anomalije in na blokade sprememb v javnem sektorju, ki so vidne že leta. Birokratskih ovir je še vedno ogromno, nekateri javni uslužbenci živijo na robu eksistence, čeprav se v njihovi dejavnosti denar iz javnega sektorja prek tako imenovanih dvoživk (zaposleni, ki isto dejavnost opravljajov javnem in zasebnem sektorju) odliva tudi v zasebna podjetja, z javnimi naročili se ukvarja izjemno veliko uslužbencev, organizacija nekaterih sistemov, denimo zdravstvenega, je daleč od optimalne itn; vse to ob višjem številu zaposlenih in hkrati ob zelo različnem gibanju števila zaposlenih v različnih javnih dejavnostih. Pričakujemo, da bodo tudi sindikati javnega sektorja kritični do teh pojavov, tako kot je GZS že nekaj let kritična do anomalij in spornih dejanj v gospodarstvu.

Tudi večina gospodarstvenikov je nad gospodarskim kriminalom ogorčena, saj so prav oni prvi žrtve gospodarskega kriminala. GZS je v zadnjih letih med drugim zahtevala razlastitev lastnikov in menjavo poslovodstev družb, ki so zaradi njihove krivde postale prezadolžene, v ta namen sokreirala predloge za prenovo insolvenčne zakonodaje, zahtevala oster boj proti veriženju podjetij, uvedbo davčnih blagajn, drugih ukrepov proti sivi ekonomiji itn.

Obtoževanje celotnega gospodarstva, da je v celoti in edino krivo za razmere, v katerih smo se znašli, ker da so državo »v to katastrofalno stanje pripeljali predvsem in ravno špekulativni kriminalci iz vrst gospodarstvenikov in bankirjev, ki so jim s kreditiranjem ta njihova početja omogočili«, zato ostro zavračamo. To je retorika, ki ne vodi do izhoda iz krize in ki bo na koncu povzročila, da bo celotno gospodarstvo spet hiralo, največje žrtve pa bodo delavci v podjetjih. Ta retorika tudi ni poštena do večine gospodarstvenikov.

Zato pozivamo sindikate javnega sektorja, da raje vsi skupaj sledimo želji, da bo gospodarstvo dobro delalo, kar je bilo na tiskovni konferenci sindikatov včeraj tudi izraženo.Slovenska podjetja so od leta 2009 za več kot 40 odstotkov povečala izvoz. GZS je zastopnica velikega dela tega gospodarstva. Poteze GZS sledijo videnju gospodarstva. Ne želimo netiti razdora. To je zadnje, kar si gospodarstvo želi. Toda hkrati to isto gospodarstvo upravičeno opozarja, da bomo izgubili dodatna delovna mesta, da grozi zaprtje nekaterih podjetij, selitve proizvodnje, če bo vlada uresničila napoved, da želi od gospodarstva pobrati 92 milijonov dodatnih dajatev. Samo za krpanje proračuna. Še nekaj več pa za druge javne blagajne. Na drugi strani bo glede na letošnje leto prihranek v javnem sektorju, ob vseh navedenih podatkih, bistveno manjši.

Žal so bile včeraj izkrivljene tudi navedbe, da je bilo gospodarstvo v preteklih letih deležno nekaterih razbremenitev, pri davku na dohodek pravnih oseb in pri olajšavah, in pri višini prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se je sicer zgodilo že sredi 90. let. S čim vse so bila podjetja in s tem tudi delavci od sredine 90. let dodatno obremenjeni, bi najbrž zelo težko našteli. Lahko pa naštejemo samo nekaj dodatnih obremenitev iz zadnjih dveh let: višje obremenitve različnih oblik dela, ne da bi pri tem hkrati razbremenili redna delovna razmerja (kar še vedno povzroča dodatni zaposlitveni krč), višji davek na dodano vrednost, za nekaj sto odstotkov višje trošarine na energente, drastično višji prispevek za obnovljive vire energije, višji prispevki za samostojne podjetnike, višji prispevki za zdravstveno blagajno ...

Razmere je treba pogledati celovito, če želimo soditi realno.

Zato še enkrat apel sindikatom javnega sektorja k celovitemu pogledu in korektnim javnim izjavam. Obenem pa se želimo zahvaliti za podporo vsem sindikatom iz vrst Pergama, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti, KNSS – Neodvisnosti, KS 90, SKEI in številnih sindikatov v podjetjih, ki so uvideli veliko nevarnost za delovna mesta v gospodarstvu in so aktivno ali verbalno podprli GZS pri naporu, da prepreči škodo, ki bi lahko nastala z dodatnimi obremenitvami gospodarstva.

Ne žagajmo veje, na kateri sedimo.