Zapri

Arhiv: Plače rastejo hitreje kot produktivnost!

Ljubljana, 3. marca 2017 – Stroški dela so od začetka krize zrasli za 43%, kar je bistveno več kot produktivnost (31%) ter cene (19%). Minimalna plača je v Sloveniji v 10 letih v povprečju zrasla več kot v višegrajski skupini, pa tudi več kot v EU-28. V takšnih razmerah si lahko z napačno plačno politiko zelo škodujemo in zmanjšamo tempo zmanjševanja zaostanka za razvitejšimi državami, je zaključek današnje javne tribune o plačni politiki, ki jo je organizirala Gospodarska zbornica Slovenije (GZS).


Lanska skromna razbremenitev plač. Neizpolnjena obljuba o nadaljnjem davčnem prestrukturiranju z drugo fazo razbremenitve dela v letošnjem letu. Zahteva po zvišanju minimalne plače daleč nad rastjo cen. Zahteva sindikatov po izenačitvi najnižjih osnovnih plač z minimalnimi. Naraščajoče neugodno razmerje med povprečno plačo v javnem in zasebnem sektorju.

Tako je uvodoma različne težnje, ki se v zadnjem obdobju pojavljajo glede gibanja plač, naštel predsednik GZS Marjan Mačkošek. Očitno je, da imamo hude strukturne plačne težave, obenem pa napačno percepcijo v javnosti, kje so največja neskladja, in da si lahko glede na našo trenutno produktivnost in vitalnost gospodarstva privoščimo bistveno višje plače. Res sicer produktivnost raste, a zaradi krize še vedno zelo zaostaja.

Bojan Ivanc, glavni ekonomist Analitike GZS, je podkrepljeno s podatki povedal, da je minimalna plača v Sloveniji v 10 letih porasla za 54 %, na ravni EU pa v 20 članicah v povprečju za pol manj (za 29 %). V državah s krizo (Irska, Grčija, Španija, Portugalska) je minimalna plača v povprečju porasla le za 17 %. Izpostavil je, da je minimalna plača v Sloveniji na 97% povprečne v EU-20. V zadnjih 10 letih so se cene povišale za petino, minimalna plača pa za polovico. Posebej je poudaril, da minimalna plača ni enaka minimalnemu prejemku. Višja minimalna plača pomeni upočasnitev novega zaposlovanja (1.000 manj delovnih mest, v krizi 2.500 manj), nadpovprečno obremenitev za majhna podjetja iz manj razvitih delov Slovenije, manjše zaposlovanje mladih in dolgotrajno brezposelnih ter domino efekt – rast vseh plač po plačni lestvici je naštel kot negativne učinke višjih minimalnih plač.

Samo Hribar Milič, generalni direktor GZS, je z argumenti zavrnil nekatera mnenja, ki se pojavljajo v javnosti glede razumevanja plač v naši državi. Plače naraščajo hitreje od produktivnosti. Statistični podatki potrjujejo višjo kupno moč. Dobičkonosnost je podpovprečna; za plače gre večji delež dodane vrednosti (55%) kot višegrajskih državah, ki so naši naravni konkurenti. Stroški dela v Sloveniji so previsoki. Minimalna plača (MP) je najbolj pomemben element plač in socialnih transferjev v državi. Ko se MP poveča, se poveča pritisk na rast vseh plač, rojevajo se nerealni apetiti. »Zavzeli se bomo za čim manj razburkano politično okolje, ko se bomo o tem področju pogajali«, je zaključil.

Goran Novković, izvršni direktor GZS, je dejal, da naj bo plačna politika v Sloveniji taka, ki bo realna, grajena na realnih temeljih, ne bo demagoška in histerična. Njen cilj naj bo, da puščamo dodano vrednost v podjetjih za oblikovanje novih delovnih mest.

Državni sekretar na ministrstvu za finance Tilen Božič, meni, da se je na podlagi njihovih ocen v zadnjem obdobju bolj razbremenilo delo, kot se je obremenilo podjetja. Njihov krovni cilj je konsolidacija javnih financ, zatem pa izvedba tistih reform, ki bodo zagotovile, da bo razpoložljivi denar potrošen za bolj produktivne namene.

Jernej Tovšak, MGRT, meni, da bi morali imeti dogovor oz. dolgoročni plan s ciljem, da se viša produktivnost in dodana vrednost. To je realna podlaga, da lahko dvigujemo plače, brez da trpi produktivnost. Administrativno približevanje plačam v bolj razvitih državah ni prava pot. Višje plače pomenijo manj zaposlitev!

Profesor dr. Jože P. Damijan pravi, da produktivnost v zadnjih letih narašča hitreje od plač, zato te v bistvu stagnirajo. Rast plač ne vidi kot negativen dejavnik za povečanje brezposelnosti. Plače bi morale po njegovem prepričanju rasti v skladu z nominalno rastjo produktivnosti dela ter z inflacijo.

Profesor dr. Janez Malačič je spregovoril o motivacijskem vidiku plač, ki običajno ne traja dolgo. Izpostavil je tudi preveliko reguliranost. Avtonomija podjetij je po njegovem mnenju pri oblikovanju plač premajhna. V nasprotju z Damijanom je mnenja, da je zaposlenost še kako trpela na račun dviga minimalne plače. Pravi tudi, da je raziskave med državami težko prenašati.

Odkrito je treba spregovoriti o nekaterih pravicah, ki jih v drugih državah ne poznajo, kot sta plačan odmor za malico, plačana malica in prevoz na delo, pravi Bogdan Božac, Marles hiše. Poudaril je, da zgolj zaradi plačanega odmora za malico v 20 dnevih v mesecu ne delamo 10 ur. V 1 letu to nanese 15 do 18 dni zgolj iz naslova plačanega odmora za malico.

Komentiral je tudi razmerje med najnižjimi osnovnimi plačami (NOP) in minimalnimi plačami (MP). Ugotavlja, da so NOP v nekaterih dejavnostih pol nižje od MP. Izplačati pa je treba MP. Ne povemo pa, da imamo na NOP vezane vse ostale plače. Nekontroliran dvig NOP pomeni povečanje skoraj vseh plač v podjetjih. Imejmo v mislih relativna razmerja v podjetjih in kaj vse je povezano s tem, je apeliral na politike.

Jani Braune, koncern ETI, je dodatno opozoril, da so bili lani poleg uskladitve MP iz nje izvzeti nadurno, praznično in nedeljsko delo. Na konkretnem primeru je pokazal, da od 1.200 zaposlenih v določenem mesecu enega od dodatkov po zakonu 100 ljudi, le 8 ljudi pa dobi samo MP. Vsi ostali dobijo višjo plačo. Zavzel se je za to, da MP ostane socialni korektiv. Naj si nihče ne pristopi spremeniti definicije ali nivo MP s potezo na papirju.

Dodatne informacije: Tajda Pelicon, 01 5898 136

030317-javna tribuna-place.pdf

Fotogalerija





 

Arhivi

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.