V začetku leta 2018 je v dveh individualnih sporih zoper delodajalca v kovinski industriji  Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani odločilo tako, da je obračun dodatka za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu v primeru, ko je ta doba drugačna (krajša) od skupne delovne dobe, nepravilna. V eni od pravnomočnih odločitev je bila vložena revizija, o kateri je bilo 19.12.2018 odločeno v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 168/2018.

V sodbah je sodišče zavzelo stališče, da je zakon kolektivnemu urejanju prepustil zgolj višino dodatka za delovno dobo, ne pa tudi opredelitve obdobja delovne dobe, za katerega se delavcem obračunava in izplačuje dodatek za delovno dobo.

Revizijsko sodišče  je navedlo v obrazložitvi, da zakonski pojem delovna doba iz 129.člena ZDR-1 ne pomeni samoumevno in samodejno vključevanja celotne delovne dobe zaposlenega ne glede na to, pri katerem delodajalcu je dosežena. Prvi odstavek 129. člena ZDR-1  je tudi v povezavi s prehodno določbo 222. člena ZDR$-e potrebno razlagati tako, da sta predmet kolektivnega dogovarjanja lahko tudi dolžina in način upoštevanja delovne dobe in odmerni odstotek, saj oboje ustreza pojmu »višina dodatka« po 129. členu ZDR-1.

Iz tega lahko zaključimo, da so vsi delodajalci v tej dejavnosti, ki so izplačevali dodatek na delovno dobo samo pri zadnjem delodajalcu, ravnali skladno z odločitvijo Vrhovnega sodišča.

 

Metka Penko Natlačen

Pravna služba GZS