Na Gospodarski zbornici Slovenije je včeraj v organizaciji Medijske hiše Delo in Delovega poslovnega centra potekala poslovna konferenca Javne investicije 2021: Javne investicije kot multiplikator gospodarske rasti, na kateri so sodelovali številni slovenski strokovnjaki s področja ekonomije, gradbeništva, energetike in zavarovalništva.

Na dopoldanski okrogli mizi na temo Kako izkoristiti javne investicije za krepitev gospodarske rasti po koronski krizi, so sodelovali Janez Škrabec, direktor podjetja Riko, Kristjan Mugerli, direktor podjetja Kolektor CPG, mag. Gregor Ficko, direktor GZS - Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala, ter dr. Jože P. Damijan, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Udeležence konference je najprej pozdravil‎ Stojan Petrič, direktor medijske hiše Delo, ki je v svojem nagovoru izpostavil pomen javnih investicij na multiplikativne učinke, ki jih imajo na gospodarsko rast.

Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je poudaril, da je ena od nalog države, da z ustrezno porabo javnih sredstev zagotavlja javne dobrine, ki morajo biti tako obsežne in kakovostne, da so v enaki meri dostopne vsem prebivalcem in gospodarskim subjektom. Vlaganja v promet in energetiko sta bistvenega pomena za gospodarstvo in da je bilo povečanje javnih investicij pravilna odločitev, se kaže tudi v boljši napovedi gospodarske rasti. Pri tem niso pomembni le veliki infrastrukturni projekti ampak tudi veliko število manjših investicij. Trenutno je za javne investicije v omenjene panoge na voljo veliko finančnih sredstev, enako bo tudi v naslednjih letih. Iz letošnje milijarde evrov proračuna na infrastrukturnem ministrstvu se bo v skladu s predlaganim proračunom znesek v naslednjem letu povečal še za 270 milijonov evrov, kar je priložnost, da Slovenija iz krize izide kot zmagovalka. Proračun mora zagotavljati stabilne investicije, kar panogo dela zanimivo tudi za kadre, ustaviti je treba odlov visoko usposobljenih strokovnjakov v tujino. Opozoril je tudi na problematiko počasnega umeščanja projektov v prostor, ki javne investicije zavira. Postopki so preveč zbirokratizirani in premalo življenjski, kar bo treba spremeniti. Poudaril je, da ne pristaja na to, da bi morali izbirati med varovanjem okolja in razvojem, najti moramo pravo ravnotežje med njima. Ne smemo več izgubljati milijonov, ki so na voljo za projekte, pa jih ne moremo izpeljati zaradi zbirokratiziranosti in parcialnih interesov. Vlagati moramo v obnovljive vire, poskrbeti za neodvisnost znotraj enotnega evropskega energetskega trga, je Vrtovec opozoril tudi na težave pri umeščanju teh v prostor in ob tem poudaril pomen jedrske energije, saj izraba ostalih ne bo dovolj.

Gradbeništvo je pomemben multiplikator gospodarske rasti in stabilizator v kriznih časih, tudi v času covida, pa je v svojem uvodnem razmišljanju opozoril dr. Jože P. Damijan, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Obseg gradbenih del skozi obdobja niha v odvisnosti od splošnih gospodarskih okoliščin. Šele lani je dosegel obseg iz leta 2008, znašal je dobrih 3,5 milijarde evrov. Slabo polovico gradbenega trga predstavlja gradnja stanovanjskih in nestanovanjskih zgradb, 49 odstotkov gradbenega trga pa predstavljajo javno financirana dela. Med rastjo BDP in rastjo gradbeništva je močna korelacija. Gradbena dela imajo velik multiplikativni učinek. Damijan ga je ponazoril z infrastrukturnim projektom v vrednosti 100 milijonov evrov: BDP se bo povečal za 228 milijonov evrov, imel bo 2,3 % multiplikativni učinek, ustvaril pa bo prek 2200 zaposlitev v gospodarstvu. Brez uvoza bi bile te številke še nekoliko višje. Okoli tretjina makro učinka ostane v gradbeništvu, dve tretjini se prerazporedita v preostalo gospodarstvo. Opozoril še je, da se je pri javnih investicijah potrebno držati zlatega investicijskega pravila, dolgoročno v višini 3 do 3,5 % BDP. Močnejše povečanje vodi v pregrevanje gospodarstva in prevelika nihanja. Pri tem pa z makroekonomskega vidika po Damijanovih besedah ni vseeno, ali izvajajo dela domača ali tuja podjetja. Načeloma okoli 70 % dodane vrednosti ostane doma, 30 % pa se je prelije v uvoz. Če delo dobijo tujci in se angažma domačih izvajalcev zmanjša na samo četrtino, na račun v tujino odlitih plač, dobička in amortizacije ter davkov doma ostane samo še 13 odstotkov dodane vrednosti. Prednost tujcev se še poveča zaradi nižjih plač tujih izvajalcev del, zaradi socialnega dumpinga zgubljajo domači poslovni subjekti. Izračuni kažejo, da je za državo kot investitorico cenejša izbira domačega ponudnika, ki je za do 15,6 % dražji. Če izberemo domačega izvajalca, to ni protekcionizem, je poudaril ekonomist, ampak običajna praksa v EU. Da bi imela ta dejavnost funkcijo stabilizatorja, je torej nujno urediti trg gradbeništva v Sloveniji (kot so ga npr. v Avstriji) in zagotoviti enake prakse pri javnih naročili kot v EU.