Histerija - neobvladljiva ekscesna reakcija zaradi izgube nadzora nad čustvi in dejanji.
Pred nekaj dnevi smo na Gospodarski zbornici Slovenije podelili nagrade za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Gospodarstveniki, ki so prejeli priznanje, so med seboj zelo različne osebnosti, vendar, ko smo analizirali njihove rezultate in delo, smo ugotovili, da jih druži odgovoren odnos do zaposlenih in okolja ter posebna skrb za sodelovanje v njihovih podjetjih. V Sloveniji je sodelovanje z zaposlenimi že nekaj časa ključna preokupacija menedžerjev, saj se zavedajo, da le zavzeti in zadovoljni zaposleni lahko zagotovijo obstoj in razvoj podjetij. Kljub temu pa del slovenske javnosti še vedno opazuje in ocenjuje gospodarske rezultate skozi prizmo ponesrečenih privatizacijskih projektov, tajkunstva in bančnega debakla.
K temu veliko pripomorejo tudi razni »strokovnjaki«, ki nestrokovno in površno ocenjujejo slovensko gospodarstvenike ter sholastično delijo »pametne« nasvete. Le dan po podelitvi nagrad GZS je Jože P. Damijan v prispevku Nepotrebna plačna histerija kronal siceršnjo stigmatizacijo slovenskega menedžmenta z nasvetom, da bi…« menedžerji ter gospodarska interesna združenja potrebovala takšno razsvetljenje«… (kot so ga doživeli v Walmartu, kjer so spremenili svojo poslovno filozofijo in strategijo glede stroška plač). Od kje gospodu P. Damijanu osnova, da razmere na slovenskem trgu dela primerja z Walmartovimi, ve le profesor sam. No ja, priznajmo, tudi na slovenskem so podjetja, katerih nas je sram, ker nehumano, predvsem pa nezakonito, izkoriščajo svoje zaposlene oz. ljudi, ki delajo pri njih. Vendar pa se z njimi nihče ne identificira in vsi si želimo, da bi bile inšpekcije pri njihovem odkrivanju in sankcioniranju uspešnejše. Ampak obtoževati kar vse po vrsti, posploševati na podlagi posamičnih primerov – gospodarstvenik=tajkun=lopov, je zadnje, kar bi si lahko privoščil javni uslužbenec, ki je dobro plačan med drugim tudi za to, da poučuje in vzgaja mlade za vseživljenjsko poslovno pot. In me je strah, da bi »takšno razsvetljevanje« ponujal le gospod P. Damijan sam, saj je znano, da rad in pogosto svetuje v Sloveniji in da to tudi mastno zaračuna, kot je bilo to v primeru 2. tira. Le koliko je sam v zadnjih osmih letih, ko je slovensko gospodarstvo, povečalo svoj izvoz za 8 miliard, uspel zaslužiti s svojimi ekspertizami na tujih trgih, da si sedaj drzne tako pokroviteljsko »razsvetljevati« slovenske menedžerje?
V istem članku (skrajšano verzijo je objavil tudi v Večeru), navrže še vrsto površnih in nestrokovnih ocen o gospodarski rasti in rasti plač. Zavrne naše podatke o rasti plač in produktivnosti s svojimi izračuni, v katerih pa uporablja druga časovna obdobja – medtem, ko mi za svoje ocene uporabljamo desetletno obdobje, on uporablja krajše štiriletno obdobje. In se istočasno pohvali kot ekonomist, ki želi ohraniti ideološko nevtralnost. Prav s svojim primerom gospod P.Damijan potrjuje, kako ideološko je govoriti o ekonomiji in ekonomistih, ki da delajo na dejstvih in podatkih, kot o ideološko nevtralnih znanstvenikih. Prav s selektivnim uporabljanjem dejstev in podatkov je ekonomija postala orodje ideologije. Dvomim, da gospod P.Damijan ne ve, da je industrijska proizvodnja v Sloveniji upadla leta 2009 za 18%, da so se podjetja temu prilagajala na različne načine, tudi z zmanjševanjem števila zaposlenih, ne pa plač(!), ker plač navzdol ne glede na rezultate, praviloma ni moč spreminjati. Dvomim, tudi, da gospod P.Damijan ne ve, da je na gibanje plač in zaposlenosti vplival tudi enormen dvig minimalne plače leta 2010. In če v teh razmerah potem namesto desetletnega obdobja za analiziranje stroškov dela vzame le štiriletno in ob tem misli, ali pa vsaj javno razlaga o svoji nadideološkosti, potem le še dodatno izgublja svojo kredibilnost. Še posebej, ker argumente, ki jih navajamo za svoje ocene o pasteh plačne politike v Sloveniji sploh ne navaja, še manj strokovno analizira in morebiti ovrže kot neutemeljena, temveč se na nas spravi ad hominem in nas zmerja s histeriki. Na predstavitvi, kjer je bil tudi gospod P.Damijan, smo navedli vrsto dejstev, na katere se takrat ni odzval, v svojih pismenih prispevkih pa jih ni niti komentiral. Med drugim, da je cena-strošek dela v Sloveniji za več kot polovico višji kot je na Češkem, Slovaškem in na Poljskem, da je strošek dela v Sloveniji v dodani vrednosti 55%, v skupini višegrajskih držav pa 36%, da je dobičkonostnost podjetij v Sloveniji nižja od Višegrajske skupine in da smo minimalno plačo v zadnjih 10 letih povečali za 54%. In kako neustrezno bi bilo v Sloveniji plače povečevati s povprečno produktivnostjo, npr. po panogah, saj imamo znotraj panog podjetja z izgubo in nizko dodano vrednostjo in podjetja z nekajkrat višjo dodano vrednostjo in dvoštevilčno rastjo produktivnosti. Seveda nas čakajo pogajanja s sindikati, kakšna bo plačna politika, ampak zadnje, kar bo prispevalo k uspešnemu kompromisu je sholastično svetovanje, četudi brezplačno (?) gospoda P.Damijana, ki poln predsodkov prodaja svoja znanja po načelu, če parafraziram Einsteina, pa spremenimo dejstva, če ne potrjujejo naših zamisli in interesov.
Samo Hribar Milič
Objavljeno v Večeru 15. marca, str. 18