Sprememba sistema ravnanja z odpadno embalažo, ki jo bo ustvarila novela Zakona o varstvu okolja (ZVO-2), je nepotrebna in škodljiva. Podjetja v obstoječem sistemu skrbno ravnajo z odpadno embalažo, ki pri njih nastaja, in si za to izbirajo izkušene, zaupanja vredne partnerje. Po v noveli predlagani spremembi bo o prevzemnikih odpadne embalaže odločala tretja, zunanja organizacija. Na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) poudarjajo, da morajo podjetja ohraniti možnost samostojne izbire partnerjev, ki jim nudijo konkretne, dobre in zanesljive storitve na njihovih proizvodnih dvoriščih. GZS je v času prve javne razprave o noveli Zakona o varstvu okolja Ministrstvo za okolje in prostor RS večkrat prosila za predstavitev vsebine zakona gospodarstvu. Pozitivnega odziva ni prejela. Novejša različica ZVO-2, ki je v medresorski obravnavi, ne da bi bila ustrezno predstavljena javnosti, na področju sistemov proizvajalcev razširjene odgovornosti ponuja drugačne rešitve kot prva in bi bilo o njih treba razpravljati z vidika vpliva na obstoječo prakso in izkušnje v gospodarstvu. Kakovostna in korektna poslovna analiza vpliva ZVO-2 na gospodarstvo, ki jo na GZS pogrešajo v obeh različicah, lahko nastane le ob odprtem dialogu z vsemi gospodarskimi deležniki, ne le z nekaterimi. Ta dialog je še posebej potreben z deležniki, ki bodo morali prevzeti stroške, ki jih spremembe prinašajo, tudi zaradi ustvarjanja novih problemov tam, kjer sistemi doslej dobro delujejo in so dokazali svojo učinkovitost tako z vidika okolja kot tudi stroškov. Izvajalci javnih služb že vrsto let opozarjajo na težave zaradi kopičenja dela odpadne embalaže. A pri tem se ne upošteva dejstva, da gre v resnici le za približno polovico celokupne količine odpadne embalaže, ki v Sloveniji nastaja. Druga polovica, ki ni problematična, se pojavlja v proizvodnih podjetjih in ne obremenjuje javnega sistema ravnanja z odpadki. Ta odpadna embalaža prihaja in nastaja z embaliranim blagom in surovinami, ki jih podjetja potrebujejo za proizvodnjo oziroma lastno uporabo. V Nemčiji, ki predstavlja našo pomembno zunanjetrgovinsko partnerico, lahko podjetja za ustrezno ravnanje s to embalažo poskrbijo sama, izven sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Slednji se v Nemčiji osredotoča predvsem na odpadno embalažo, ki konča v gospodinjstvih in obremenjuje javni sistem. Podoben cilj bi morala zasledovati tudi Slovenija. Čeprav je pri nas obstoječi sistem drugačen kot v Nemčiji, tudi pri nas podjetja z nastalo odpadno embalažo na dvoriščih ravnajo skrbno in okoljsko odgovorno. Hkrati s sistemskim, skrbnim ravnanjem, skupaj z okoljskim vplivi obvladujejo in zmanjšujejo tudi stroške lastnega poslovanja. Odpadki s tem dobijo vrednost, kar ustvarja pogoje za krožno gospodarstvo. Podjetja te sisteme gradijo, izboljšujejo in optimizirajo že desetletja, tudi v sodelovanju z izkušenimi in preverjenimi partnerji, ki jim zaupajo. Razumljivo je, da želi država sistem odpadne embalaže, ki bremeni javni sistem in infrastrukturo, državne finance in družbo, urediti, vendar ni razumljivo, da namerava zaradi enega dela odpadne embalaže zrušiti delujoč sistem v drugem delu. Proizvodna podjetja poudarjajo, da si diktature na svojih dvoriščih ne želijo. Ta bo sledila z novo ureditvijo proizvajalčeve razširjene odgovornosti, ki jo predlaga zadnja različica predloga Zakona o varstvu okolja (ZVO-2), saj predlog predvideva, da bo ena organizacija določala, kdo bo lahko prevzemal odpadno embalažo na dvoriščih proizvodnih podjetij.