Kako mora biti označena obutev in morebitne druge obveznosti, ki jih mora poznati trgovec pri prodaji obutve na drobno?

Predpisa, ki določata obveznosti pri označevanju obutve sta:

• Zakon o splošni varnosti proizvodov (Ur.l. RS  št. 101/03) in 
• Pravilnik o označevanju materialov, ki se uporabljajo za glavne sestavine dele obutve, namenjene prodaji potrošnikom (Ur. l. RS, št. 26/00, 96/03,21/04 in 55/09)

Omenjeni pravilnik velja za označevanje materialov, ki se uporabljajo za glavne sestavne dele obutve, namenjene prodaji potrošnikom.

Po tem pravilniku se za obutev štejejo naslednji izdelki:

(a) običajni čevlji z ravno ali visoko peto za zaprte prostore in za uporabo na prostem,
(b) škornji do gležnjev, do polovice meč, do kolen in do stegen,
(c) sandali, špagarice in druge vrste lahke poletne obutve,
(d) rekreacijska in tekmovalna športna obutev(*),
(e) copati, vključno s plesnimi copati,
(f) obutev, narejena iz enega kosa, zlasti vlivki iz gume ali plastike,

(g) galoše, ki se obujejo preko druge obutve in so včasih brez pet,
(h) izdelki z dodanimi podplati, ki so v glavnem namenjeni enkratni uporabi, nakar se odvržejo,
(i) ortopedska obutev.

Ta pravilnik vključuje vse izdelke, katere obravnava 64. poglavje kombinirane nomenklature ("CN").
*Pravilnik vključuje tudi  posebno športno obutev, kjer je predvidena pritrditev železnih konic, klinov, naprav za zaviranje, zaponk, naprav za pritrjevanje ( npr.drsalke,kotalke )   smučarski škornji in obutev za tek na smučeh, škornje za rokoborbo in boks ter  kolesarske čevlje.

Omenjeni pravilnik pa se ne uporablja za :

• rabljeno obutev,
• zaščitno obutev, ki jo urejajo predpisi s področja  osebne varovalne opreme,
• obutev za katero veljajo omejitve dajanja v promet ali uporabe zaradi uporabe določenih nevarnih  snovi in pripravkov,
• obutev kot igračo

Označevanje obutve pomeni označevanje  glavnih sestavnih delov obutve in sicer
    (a) zgornjega  dela,
    (b) podloge in vložka (steljka) ter
    (c) podplata,

in sicer v primeru, kadar materiali predstavljajo:
     vsaj 80% površine zgornjega dela,
     vsaj 80% površine podlage in vložka (steljka) ter
     vsaj 80% prostornine podplata.

Če nobeden od materialov, ki sestavljajo obutev ne predstavlja vsaj 80% površine ali prostornine posameznega sestavnega dela obutve, je potrebno navesti podatke o dveh glavnih materialih.

Za označevanje glavnih sestavnih delov obutve se uporabljajo piktogrami ali pisne oznake

Piktograme materialov se vpiše poleg shematsko prikazanega obuvala tako, da ločeno predstavi materiale vsakega od treh sestavnih delov. Za boljšo ločljivost je tisti del obutve, na katerega se nanaša prikazani material, na etiketi narisan z odebeljeno črto in označen s puščico.

Pri označevanju zgornjih delov obutve ne upoštevamo dodatkov ali ojačanih delov kot so dodatki na gležnjih, robovi, okrasi, zaponke, okovice, dodatki za luknjice ali podobni drugi dodatki. Pri podplatu razvrstitev temelji na količini materialov v podplatu.

Navedeni podatki  se navajajo na obutvi in sicer na vsaj enem kosu obutve v paru. Oznake so lahko natiskane ali pa so v obliki nalepke, žiga ali priložene etikete v slovenskem jeziku, v jasnem in čitljivem tisku in ustreznimi piktogrami.
Oznake morajo biti vidne, varno pritrjene in enostavno dostopne; dimenzije piktogramov morajo biti dovolj velike, da so podatki na njih razumljivi.

Poleg tega mora v prodajalni, kjer se prodaja obutev na drobno izobesiti  obvestila o pomenu simbolov piktogramov za materiale in glavne sestavne dele obutve ter o velikostnih številkah. To obvestilo je opisano  v Prilogi III Pravilnika.

Dobavitelj označuje obutev na lastno odgovornost ter se hkrati obvezuje, da so navedeni podatki pravilni.

Prodajalec mora zagotoviti, da ima obutev, ki jo prodaja, ustrezno oznako, ki je predpisana s tem pravilnikom. Nadzor nad pravilnostjo  označevanja izvaja Tržni inšpektorat RS .