Zapri

Najboljši literarni prvenec v letu 2001


Utemeljitev nagrade Luciji Stupica:

Lepo, osvobajajoče in pomirjajoče, je srečanje s poezijo v rasti, sploh, če je srečanje nenapovedano in nedogovorjeno. Neka specifična oblika presenečenja, težko pričakovanega, še bolj pa željenega presenečenja. Še posebno, če imaš privilegij in poznaš proces rasti in slediš premikom, če si prisoten pri čiščenju in izpiranju nerodnosti iz pesmi, če si prisoten pri gladenju grbin, pri celjenju jezika, pri spretnem izogibanju mestom, kjer se veliko pesnikov ponavadi zapleza in obtiči na neprehodnih poteh, ali pa kjer se pesniki zatekajo h šablonam, k praznim mestom. Sploh pa je lepo, če pesnik pridobi znanje in spretnost, v teh za poezijo zdravilnih postopkih in veščinah, sam od sebe. Če dobi občutek po instinktu, brez informacij in napotkov, ki prihajajo od zunaj, če se je sposoben sam od sebe orientirati v trdi in gosti temi že napisanega, in ko potem stopi na svetlo, pred sebe, tudi v slepeči belini praznega lista papirja.

Takšne občutke sem imel ob spremljanju poezije Lucije Stupice. In takšni občutki, predvsem pa spoznanja, ki so si bolj ali manj podobna, in ki izvirajo iz takšnih občutkov, so postala sestavni del vseh recenzij knjige Čelo na soncu, ki so bile objavljene po različnih časopisih in revijah. Recenzenti so si bili, ne glede na različno starost in generacijsko pripadnost, enotni v spoznanju, da gre za dobro pezijo. Da gre verjetno, če se bodo stvari nadaljevale kot so se začele, za enega od tistih treh, štirih močnih in prepoznavnih glasov, ki se v slovenski poeziji ponavadi pojavijo na eno desetletje.

Kakšne so odlike tega glasu? Po čem je prepoznaven in hkrati tudi unikaten? Naša poezija je v večini primerov zavezana in podložna težnosti, gravitaciji. Ne trdim, da je poezija v Čelu na soncu, popolnoma podvržena drugemu polu iz Simone Weil, milosti, a vsekakor v njej prevladujejo kvalitete, ki so ji sorodne, kvalitete kot zračnost, svežina, mirnost. A kljub zračnosti, se pesmi ne raztapljajo v abstrakcijah, ampak ves čas obdržijo trdno in močno povezavo z življenjem, nikoli ne porušijo mostov, ki nas povezujejo z resničnostjo. Vseskozi pa bralca vodijo po nekih svetlih in prosojnih prostorih, skozi žive barve, ki so včasih pazljivo zasenčene s temo, a v svoji milini nepremagljive. Gradnja je natančna, verzi pretočni, gladki. Jezik razplasten, drugačen, nov, sugestibilen, podobe mnogopomenske, ki kot v igri z ogledali hkrati mečejo zajčke v različne smeri in nas prepričujejo, da je naše usoda sicer znana in določena, a je treba navkljub temu biti hvaležen za vsak dan, ki ga preživimo na Zemlji. 

Utemeljitev nagrade Petru Svetini:

Knjiga Petra Svetine Kavarna v prvem nadstropju je delo ponižnega opazovalca, ki z razkošno poezijo vpogledov v vsakdanjosti razkriva nekaj drugega, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled oziroma na prvo branje: v zbirko niso ujeta  preigravanja naključnih popotnih podob in sprotni domisleki, kot jih lahko detektira nonšalatni pasant, ampak vsakršne turbulence in premisleki, ki  hočejo odslikati bolj temeljne ekstistencialije. Pa ni pri tem početju Svetina nikdar pompozen, njegov pesniški svet je  nonšalanten in igriv, a v svoji navidezni lahkotnosti tudi še kako strasten in zavezujoč. Poezija, ki  se gladko bere kjerkoli.


Avtor: Irena Brglez