Pri COVID-19 gre za respiratorno obliko okužbe, ki se s kašljanjem, kihanjem in govorjenjem kapljično prenaša. Domet virusa je razdalje 1 – 1,5 m. Osebe, ki so skupaj z okuženo osebo, ki kašlja, kiha, lahko vdihnejo povzročitelje oz. jih vnesejo v telo preko s temi kapljicami onesnaženih predmetov, če si pred tem ne umijejo rok. Preživetje virusa je verjetno 1 do 2 uri, odvisno od okolja in vlažnosti.
Delodajalci lahko veliko prispevajo k omejevanju širjenja virusa. Po eni strani s tem, da zaposlene opozarjajo na pravilno higieno rok in kašlja, po drugi pa z zagotavljanjem ustreznih sredstev v dovolj velikem obsegu. V primeru bolj izpostavljenih delovnih mest, kjer na primer prihajajo zaposleni v stik s strankami – naj preveriti, ali so vsi potrebni preventivni ukrepi že v veljavi oziroma jih je treba osvežiti.
V primeru, da gre za tesen, visoko tvegan stik (npr. stik s potrjeno okuženo osebo v družinskem okolju …), je treba delavca preko epidemiološke službe preusmeriti v karanteno. Gre za zakonsko opredeljen ukrep, ki ga na predlog epidemiologa odredi minister za zdravje z odločbo s podpisom ministra. V tem primeru oseba ostane v izoliranem okolju doma ali v bolnici, da ne pride v stik z drugimi. Zaposleni je v takšnem primeru upravičen do odsotnosti z dela in do nadomestila plače v breme delodajalca po predpisih s področja delovnih razmerjih.
Če gre za zaposlenega, ki ima klinične znake (visoko temperaturo nad 38 stopinj, kašlja, ima težave z dihanje) in je bil v stiku s potencialno okuženo osebo, je najbolje, da se ga napoti v poseben prostor, ki je izoliran od ostalih zaposlenih in se pokliče zdravstveno službo. S to službo se dogovori ravnanje za naprej.
Karanteno je mogoče vedno odrediti le za določeno osebo za določen čas, ne za podjetje ali območje. In sicer določeno zdravo osebo, če je prišla v tesen stik z nekom, ki je potrjeno pozitiven. Ko govorimo o karanteni v Italiji, gre za drugačno uporabo izraza. Načeloma bi bil boljši izraz izolacija ali samoizolacija, ko torej skušamo preprečiti, da bi zdrave osebe prišle v stik s potencialno okuženimi osebami.
Če recimo kaže zaposleni klinične znake okužbe, lahko epidemiološka služba za ostale zaposlene presodi, ali je morda za določena delovna mesta, kjer so bile osebe v zelo tesnem in zelo dolgotrajnem stiku, smiselna samoizolacija, posebna pozornost, kontrola čez teden dni …
Poleg temeljitega čiščenja, skladno z navodili proizvajalca, se prostore še dezinficira. Razkuževanje prostora izvajajo tisti, ki sicer skrbijo za čiščenje prostorov. Pri tem se uporabijo učinkovita razkužila (alkoholna so zelo učinkovita, lahko tudi hipoklorid, varikina …). Pri tem ni posebnih standardov, ki bi jih bilo treba upoštevati.
Kirurške maske niso priporočljive za vsakodnevno uporabo. Tovrstne maske se uporabljajo le za kratko obdobje na primer, ko je nekdo bolan kot zaščita za druge, da se ne bi okužili. Ali pa ob negi bolj za bolezen dovzetne osebe (npr. starejše osebe ali osebe z drugimi obolenji).
Respiratorne maske tipa 1, 2 in 3 se uporabljajo v posebnih okoliščinah, kadar gre za utemeljen sum okužbe oz. potrjeno okuženo osebo. Te maske uporablja zdravstveno osebje.
Takšno tveganje ne obstaja. Virus je tudi toplotno občutljivo. Pri temperaturi ca. 43 oz. 44 stopinj se popolno deaktivira. Tudi na predmetih je sicer le kratek čas aktiven.
Obligacijski zakonik ureja višjo silo v prvem odstavku 153. člena, ki določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Višja sila je torej naravni dogodek, katerega bistvena značilnost je moč, ki se ji človek ne more uspešno zoperstaviti. Da bi se nek dogodek štel za višjo silo, mora biti zunanji, to je zunaj stvari in zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja objektivno odgovorna oseba. Dogodek tako ne bo zunanji, če je vzrok za škodo v sferi rizika objektivno odgovorne osebe. Prav tako mora biti dogodek nepričakovan, pri čemer ni pomembno, ali ga je odgovorna oseba morda v resnici pričakovala (primerjaj s Plavšak et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 865-866, GV založba, 2004, Ljubljana.).
V primeru, če postane izpolnitev obveznosti ene pogodbene stranke nemogoča, je pogodbena stranka običajno prosta svoje obveznosti, ugasne pa tudi obveznost druge pogodbene stranke. Na višjo silo pa se ne bo mogla sklicevati pogodbena stranka, ki je bila v času nastanka okoliščin, ki predstavljajo višjo silo, že v zamudi z izpolnitvijo njene obveznosti. Prav tako, menimo, da se na višjo silo ne bodo mogle sklicevati stranke, ki so sklenile pogodbe po izrečenih ukrepih in odlokih vlade, vezanih na koronavirus, saj te posledice niso več nujno nepričakovane in nepredvidljive (primerjaj z Rojs, Peljhan, Prelesnik & Partnerji, E-mail Newsletter – SARS-CoV-2, str. 2).
Podobno kot OZ tudi Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (t. j. Dunajski konvenciji, Ur. l. SRS, št. 10/1984; v nadaljevanju CISG) v 79. členu določa, da pogodbena stranka, ki ne izpolni kakšne izmed svojih obveznosti, ni odgovorna za neizpolnitev, če dokaže, da je do tega prišlo zaradi ovire, ki je bila izven njene kontrole in od nje ni bilo primerno pričakovati, da pri sklenitvi pogodbe upošteva ovire, se jim izogne ali jih premosti. Dokazno breme, da so navedeni pogoji izpolnjeni, nosi stranka, ki se sklicuje na oviro. Če je stranka za izpolnitev katere od svojih obveznosti najela podizvajalca, je oproščena odgovornosti le, če je sama oproščena odgovornosti pod zgoraj navedenimi pogoji, obenem pa bi bil tako oproščen tudi podizvajalec, če bi se ti pogoji uporabili zanj.
Opozarjamo, da je oprostitev odgovornosti po CISG časovno omejena, saj oprostitev velja, dokler traja ovira. Stranka, ki ne izpolni obveznosti, mora nasprotno stranko obvestiti o oviri in njenem vplivu na možnost, da izpolni obveznost. Če nasprotna stranka ne prejme tega obvestila v primernem roku, stranka, ki ni izpolnila obveznosti, odgovarja za škodo, do katere je prišlo zaradi nesprejetega obvestila. Opozarjamo še, da lahko stranki, kljub temu da so bili izpolnjeni pogoji iz 79. člena CISG, še vedno uveljavljata katerokoli drugo pravico, ki jo imata po pogodbi in tej konvenciji. Na podlagi tega člena sta namreč lahko oproščeni samo odškodninske odgovornosti (primerjaj z Djinović, M., Rižnik, P., Mednarodna prodaja blaga: Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, priročnik za prakso, GZS, 2009, str. 12-13)
Posebej poudarjamo, da je višja sila institut obligacijskega pogodbenega prava, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej, odvisno od vsebine konkretne pogodbe in merodajnega prava.
Odgovor je pripravila Andrejka Kos, Pravna služba GZS, na podlagi dne 17.3.2020 znanih informacij ter predpisov, veljavnih na dan 17.3.2020.
V primeru, ko je med pogodbenima partnerjema dogovorjena uporaba slovenskega prava, lahko stranka skladno s 112. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 72/11 s spremembami; v nadaljevanju OZ), če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično, ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe.
Razveze pogodbe pa ni mogoče zahtevati v primeru, ko stranka, ki zahteva razvezo in se sklicuje na okoliščine, ki bi jih ob sklenitvi pogodbe morala upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila. Prav tako se stranka, ki zahteva razvezo pogodbe, ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpolnitev njene obveznosti. Pogodba se tudi ne razveže v primeru, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo.
Opozarjamo, da v primeru, če sodišče razveže pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, lahko naloži na zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, da povrne drugi stranki pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala. Pravičen del škode pomeni, da ne gre za običajen odškodninski zahtevek iz pogodbene odškodninske odgovornosti, pri kateri je oškodovanec upravičen do povrnitve celotne navadne škode in predvidljivega izgubljenega dobička (prvi odstavek 243. člena OZ; primerjaj s Plavšak et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 607, GV založba, 2004, Ljubljana.). Skladno z navedenim je odločilo tudi Višje sodišče s sodbo I Cpg 696/2009, ki je v izreku sodbe določilo, da v primeru razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin pravičen del škode ne obsega škode iz naslova izgubljenega dobička.
Posebej poudarjamo, da stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, mora o tem, da namerava zahtevati razvezo, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. V primeru, da tega ne stori, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker je o zahtevi ni pravočasno obvestila (113. člen OZ).
Opozarjamo še, da sodišče skladno s 114. členom OZ pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin upošteva zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.
Odgovor je pripravila Andrejka Kos, Pravna služba GZS, na podlagi dne 17.3.2020 znanih informacij ter predpisov, veljavnih na dan 17.3.2020.
V zvezi z vprašanji, ki nam jih zastavljajo člani, ali Gospodarska zbornica Slovenije lahko izda potrdilo o obstoju višje sile, podajamo pojasnilo v nadaljevanju.
Na Gospodarski zbornici Slovenije smo seznanjeni, da pogodbe, ki so jih sklenile gospodarske družbe s tujimi partnerji, lahko vsebujejo klavzule, ki določajo, da se višja sila dokazuje s potrdilom zbornice. Določene zbornice po svetu in državni organi res izdajajo takšna potrdila, med drugim tudi Kitajski svet za spodbujanje mednarodne trgovine, ki v tem trenutku izdaja podjetjem potrdila, da je COVID-19 višja sila. Poudarjamo, da tovrstna potrdila potrjujejo samo dejstvo, da je določen naravni dogodek višja sila (npr. COVID-19, naravne nesreče ipd.), vendar pa ne potrjujejo, da je konkreten dogodek, npr. zamuda z dobavo v konkretnem pogodbenem razmerju, posledica višje sile.
Gospodarska zbornica Slovenije je za svoje člane, katerih pogodbe s tujimi partnerji vsebujejo klavzulo, da se višja sila dokazuje s potrdilom Gospodarske zbornice Slovenije, pripravila potrdilo, da je Vlada Republike Slovenija sprejela Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije (Uradni list Uradni list RS, št. 19/20 z dne 13. 3. 2020) ki razglaša, da se na območju Republike Slovenije razglasi epidemija nalezljive bolezni COVID-19. Potrdilo lahko služi kot dokaz, da je določen dogodek posledica višje sile zaradi COVID-19.
Opozarjamo, da potrdilo potrjuje le obstoj s strani Vlade RS uradno izpričanih okoliščin, ki utemeljujejo obstoj višje sile, t.j. okoliščin, ki jih ni bilo mogoče pričakovati in se jim tudi ne izogniti ali odvrniti, kot npr. epidemija, naravne nesreče, kar je razvidno iz akta Vlade Republike Slovenije. Prosimo upoštevajte, da Gospodarska zbornica Slovenije lahko potrdi le dokazljiva dejanska dejstva; tako ne more potrditi, da je določen konkreten dogodek, npr. zamuda z dobavo v konkretnem pogodbenem razmerju, posledica višje sile.