Hočemo več, je odmevalo na ulicah na začetku leta s strani sindikatov javnega sektorja. Ker je gospodarska rast visoka, ker je v proračunu več denarja, ker … preprosto, ta del hočemo zase. Tako je bila argumentirana zahteva po milijardni povišici. Ne z boljšim servisom, ne z večjo učinkovitostjo, ampak s tem, da nekateri to lahko izsilijo.
Opozorila gospodarstva, izračuni, mednarodne primerjave, kako nevarno je tako početje, so bili bob ob steno. Nič se ni slišalo. Do trenutka, ko smo besede zamenjali s sliko vlaka (mimogrede, lokomotiva pri vlaku ni sama sebi namen, lokomotiva obstaja zaradi vagonov). In potem je izbruhnilo na vseh straneh. Bili smo slišani. In opljuvani.
Gospodarstvo je lokomotiva vsake države. Gospodarstvo nas vse hrani. Brez ekonomske podlage ni državne suverenosti. Ljudje se preseljujejo v gospodarsko bogatejše, ne revnejše države. Kjer so težave v gospodarstvu, so težave povsod, v vseh družbenih porah. Ta logika v svetu deluje, pri nas pa nikakor ne more dobiti domovinske pravice. Kot da smo v Sloveniji izumili čudežno formulo, po kateri je mogoče financirati visok življenjski standard brez uspešnega gospodarstva. (Tej čudežni formuli je stopilo na prste fiskalno pravilo, ko je omejilo državno zadolževanje.)
Če bi na referendumu v Sloveniji in v Švici državljane spraševali, ali bi bilo treba podjetjem pobrati ves dobiček, ali naj se pokojnine podvojijo in ali naj se delovna doba skrajša za 10 let, bi si upala staviti, da bi v Sloveniji referendum gladko uspel, medtem ko bi bil v Švici zavrnjen - tako kot so Švicarji z veliko večino zavrnili univerzalni temeljni dohodek in omejitev managerskih plač.
Radi bi imeli švicarske plače in kakovost življenja, a je to nemogoče. Ne moreš biti Švica, če ne razumeš medsebojnega vpliva posameznih elementov, če nočeš ali ne znaš računati in če živiš v prepričanju, da mora država poskrbeti za vse, razen za gospodarstvo. S sedanjim načinom, ko so državljanom - zato pa tudi politiki - potrebe gospodarstva zadnja skrb, se bo Slovenija težko prebila med evropsko povprečje, kaj šele med najboljše. Pa bi se lahko. Evropske plače bodo posledica podpore in dobrega dela gospodarstva. Do njih ne bomo prišli z državnim dekretom.
S prispodobo vlaka smo na GZS izpostavili pomen gospodarstva za delovanje celotne družbe. Pred desetimi leti je bilo 6.400 več zaposlenih in 137.000 manj ljudi v javnem sektorju, med brezposelnimi in med upokojenci. Rečeno drugače: danes 6.400 ljudi manj zasluži za 137.000 ljudi več kot pred desetletjem. Ne glede na srd in bes, ki se je razlil zaradi upodobitve teh dejstev, se številke niso nič spremenile. Trendi kažejo, da bo samo še slabše. Naša demografija nas je dohitela. Ker so sedanje generacije manjše, je na trgu dela vsako leto za okoli 8.000 ljudi manj. Čez nekaj desetletij bomo imeli več upokojencev kot zaposlenih. Že sedaj je v javnem sektorju zaposlen vsak peti zaposleni. GZS je odprla Pandorino skrinjico, ko si je drznila zastaviti vprašanje: kako bomo to plačali? Komu bomo vzeli, da bomo drugemu dali?
Obtožbe, da z vlakom namigujemo, da bi bilo najbolje posamezne skupine odrezati, ker da v njih vidimo samo breme, niso odraz našega razmišljanja. Nasprotno. Vsi imamo med upokojenimi naše bližnje, vse so nas izobrazili, pozdravili ali varovali ljudje v javnem sektorju, vsakomur se lahko zgodi, da se znajde med brezposelnimi in tudi sedanja aktivna generacija bo nekoč upokojena. A zatiskanje oči, da lahko še naprej delamo enako, je izredno nevarno, ker nam zmanjšuje manevrski prostor in dviguje ceno, ki jo bomo nekoč morali plačati. Medgeneracijska solidarnost potrebuje ponoven premislek, saj so razmere povsem drugačne, kot so bile ob njenem oblikovanju. In ker vsi poznamo že veliko ljudi, ki so že spakirali kovčke in izstopili iz slovenskega vlaka.
Gospodarstvo je lokomotiva, ki vleče. Je lokomotiva, ki daje moč. In vendar je jasno, da gospodarstvo ni vse. Je del družbe. Da bi opravljalo svojo vlogo – zadostilo potrebam ljudi po dobrinah, omogočalo dobre zaposlitve in polnilo državno blagajno –, potrebuje ustrezne pogoje. Gospodarstveniki znamo računati: za milijardo višje potrebe proračuna pomenijo, ob omejitvi zadolževanja, 1.000 evrov oziroma eno mesečno plačo manj vsakega zaposlenega. Ker nekomu je pač treba vzeti. Na GZS taki destruktivnosti nasprotujemo.
V programu stabilnosti je ministrstvo za finance prikazalo, da so bili v zadnjih dveh letih proračunski odhodkih podobni, prihodki pa so se lani, glede na leto 2015, na račun dodatnih davkov, pretežno iz gospodarstva, povečali za dve milijarde, tako da smo končno dosegli proračunsko stabilnost. A zanimiva je struktura odhodkov: v tem času je za 12 % porasla masa plač v javnem sektorju, drugi tekoči transferji so višji za 15 %, socialna nadomestila za 4 %, medtem ko so investicije padle za 29 %. Tako so se v zadnjih dveh letih okrepili elementi socialne države, kar je bilo mogoče zaradi gospodarskega okrevanja in pospešenih prilivov v proračun.
V Sloveniji se je zakoreninila miselnost, da je gospodarstvo dolžno ustvarjati denar za vse, kar smo se odločili, da sodi med naše pravice. In za božjo voljo, ta banda kapitalistična, naj se vendarle disciplinira in nauči plačevati davke potiho. Ne pa, da ljudi vznemirja z nekakšnim vlakcem in predstavljanjem sebe kot družbene lokomotive. Banda prevzetna. Tako bi strnil svoje misli marsikdo na sončni strani Alp. Kaj pa v švicarskih?
Mag. Sonja Šmuc
Generalna direktorica GZS