Ogljični odtis proizvodov

Ob splošni zaskrbljenosti, ki se pojavlja zaradi vprašanja podnebnih sprememb, se je izoblikovala pobuda za informiranje potrošnikov o ogljičnem odtisu proizvodov.

S stališča informacije, ki je namenena potrošniku, predstavlja ogljični odtis celokupno količino toplogrednih plinov, ki jih lahko pripišemo proizvodu skozi njegov življenjski krog.
 
Pri tem so:

• toplogredni plini  vsi plinasti materiali, ki jim je svetovna organizacija IPCC določila koeficient glede na njihov prispevni potencial k učinku tople grede,

• življenjski krog proizvoda zaporedje medsebojno povezanih faz skozi celotno vrednostno verigo proizvoda, od nakupa in prevoza surovin ter primarnih proizvodov, proizvodnje, distribucije, uporabe do reciklaže in njegove končne odstranitve in
• proizvod splošni izraz, ki vključuje blago oziroma izdelek in storitve.

Ob množici označb in z njimi vezanimi metodologijami za preračun ogljičnega odtisa je Mednarodna organizacija za standardizacijo - ISO pripravila osnutek standarda, ki je namenjen vrednotenju ogljičnega odtisa proizvodov ISO 14067-1. del in njegovega komuniciranja ISO 14067-2. del.

Metodologija za vrednotenje ogljičnega odtisa  predlagana v osnutku standarda ISO 14067 se tesno navezuje na ocenjevanje življenjskega kroga proizvodov kot to predvidevata standarda ISO 14040 in 14044 s tem, da  se ocenjevanje omejuje le na popis parametrov, ki prispevajo k toplogrednemu učinku.

Nov standard bo podal splošna navodila in je pričakovati, da se bodo za posamezne skupine izdelkov razvila dodatna panožna, dogovorjena, skupna merila, ki izhajajo iz življenjskih krogov proizvodov, kjer bo večji poudarek na parametrih, ki imajo toplogredni učinek. Za nekatere skupine proizvodov je pričakovati, da se bodo verjetno uveljavila kar skupna evropska merila za potrebe obveščanja potrošnikov.

Širša okoljska merila za skupine proizvodov določena skozi njihov življenjski krog imenovana PCR (Product Category Requirements), ki jih lahko organizacije preverijo, dokumentirajo, certificirajo in pridobljene informacije nato porabijo za okoljsko označevanje, že poteka v skladu s standardom ISO 14025, ki določa t.i. okoljska označevanja, tipa III. Tako označevanje okoljskih vplivov se že nekaj let bolj ali manj uveljavlja v posameznih državah (Švedska in Japonska), predvsem pri medsebojnem obveščanju proizvajalcev po dobavni verigi (B2B / business-to-business).

Z vidika potrošnika mora  biti informacija zanesljiva, dosledna in razumljiva, pri čemer ne sme biti zavajajoča. Že zdaj se pojavlja dvom v označbe ogljičnega odtisa, kjer je zapisan ekvivalent CO₂e v številkah. Že z manjšo, vsakdanjo spremembo v dobavni verigi postane taka trditev nepravilna. Tudi ob uveljavitvi standarda ISO 14067 ni pričakovati, da bi lahko različna proizvajalca iste skupine izdelkov imela povsem enoten pristop k preračunu, kar bo posledično lahko zavajajoče vplivalo na potrošnikov izbor oziroma povzročalo zmedo na trgu. V osnutku je zapisano, da bodo sprejemljiva  odstopanja v vrednosti okoli 30%-50%.