Varstvo okolja

Energetska učinkovitost


Nov krovna direktiva 2012/27/EU o energetski učinkovistosti


Strategija EU do 2020, za pametno, trajnostno in vključujočo rast, poudarja pomen učinkovite rabe virov in energije. Eden od petih ciljev strategije, ki med drugimi zajema večjo gospodarnost z naravnimi viri in zagotavljanje visokih standardov varstva okolja, je 20% prihranek primarne energije do 2020, ki naj bi ga dosegli z ukrepi energetske učinkovitosti. Nedavne ocene o doseganju zadanih ciljev na področju energetske učinkovitosti do 2020, ki so bile pripravljene na podlagi nacionalnih ciljev držav članic kažejo, da bi z izpolnjevanjem nacionalnih ciljev, dosegli le polovico zastavljenega cilja 20% prihranka primarne energije do 2020.

V skladu s to napovedjo je evropska komisija predstavila nov načrt energetske učinkovitosti  v prvi četrtini 2011, ki zajema vse sektorje od proizvodnje do končne porabe skozi celotno energetsko verigo. Cilj v načrtu predlaganih ukrepov, je poleg zapolnitev vrzeli pri doseganju 20-odstotnega cilja EU na področju prihranka energije, uresničitev vizije EU za leto 2050, ki predvideva z viri gospodarno in nizkoogljično gospodarstvo, manjšo energetsko odvisnost in izboljšano zanesljivost oskrbe z energijo.

Zavezujoče ukrepe, predstavljeni v načrtu, se zrcalijo v direktivi o energetski učinkovitosti, ki je bila objavljena v uradnem listu EU 14. novembra 2012. Direktiva nadomešča direktivi 2006/32/ES o energetskih storitvah  ter 2004/8/ES o soproizvodnji toplote in električne energije in spreminja direktivi 2009/125/ES  o okoljsko primerni zasnovi izdelkov, povezanih z energijo in 2010/30/EU o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov povezanih z energijo. Posredno vpliva tudi na izvajanje direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stab. Zahteve direktiv 2006/32/ES in 2004/8/ES so bile prenešene v naš pravni red z Energetskim zakonom.

Direktiva ponuja splošni okvir za spodbujanje energetske učinkovitosti v EU ter predvideva številne ukrepe, ki podpirajo in narekujejo upoštevanje meril energetske učinkovitosti v javnih naročilih; prenovo javnih zgradb; pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije; deljene pobude za nadgradnjo energetske učinkovitosti; podjetja za energetske storitve; učinkovitost proizvodnje energije; dostop električne energije iz soproizvodnje toplote in električne energije do omrežja; obveznosti glede prihranka energije; obvezno izvajanje energetskih pregledov v velikih podjetjih; informacijske storitve za porabnike energije ter energetsko učinkovitost v ureditvi omrežij.

Direktiva se navezuje na izhodišča in obveznosti, ki so jih vpeljale obstoječe direktive na področju energetske učinkovitosti stavb, okoljsko primerne zasnove izdelkov povezanih z energijo in obveznimi energijskimi nalepkami izdelkov.

Stavbni sektor ponuja največ možnosti za izboljšanje energetske učinkovitosti. V stavbah se porabi kar 40% energije in so vir 36% emisij CO2. To obveznost določa že že direktiva 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb. Stavbe, v lasti javnega sektorja, morajo ob prenovi nadgraditi njihovo energetsko učinkovitost. Predlog nove direktive narekuje, da mora prenova zgradb v javni lasti potekati hitreje in predvideva, da mora s 1.1.2014, biti letno obnovljenih in nadgrajenih s stališča energetske učinkovitosti, 3% zgradb, glede na njihovo površino. Delež 3%, se preračuna glede na uporabno stavbno površino,ki presega 250m2 in je v javni lasti.

Merila energetske učinkovitosti naj bi se upoštevala pri javnem naročanju ne le ob nakupu stavb ampak tudi ob nakupu izdelkov in storitev. Javni sektor naj bi služil kot zgled tako na nivoju države in regije, kot tudi na lokalnem nivoju. Osnovne zahteve so povzete v prilogi III k osnutku.

Do 1. Januarja 2014 morajo države članice vzpostaviti popis stavb v javni lasti, ki mora biti tudi javno dostopen. Popis mora vključevati: površino stavbev m2 in njeno energetsko učinkovitost. Javne ustanove naj bi določile specifične cilje na področju energetskih prihrankov in pripravile samostojen ali skupen načrt energetske učinkovitosti, ter uvedle sistem ravnanja z energijo.

Države članice morajo vzpostaviti sheme obveznosti v povezavi z energetsko učinkovitostjo. Sheme so usmejene lahko na vse distributerje energije ali vsa podjetja, ki energijo prodajajo. Shema določa prihranki pri končnih porabnikih. Distributerji ali prodajalci, ki ponujajo manj kot 75 GWh energije letno, zaposlujejo manj kot 10 ljudi oziroma imajo promet, ki ne presega 2000.000,00 EUR so lahko oproščeni sodelovanja v shemi.

Direktive poudarja pomen energetskih pregledov, ki naj bi postali dostopnejši gospodinjstvom in srednjim in malim podjetjem. Velika podjetja naj bi obvezno izvajala preglede najmanj na vsaka štiri leta od datuma zadnjega energetskega pregleda. Končni potrošnik elektrike, zemeljskega plina, sistemov daljinskega ogrevanja ali ohlajenja ter vročevodi morajo dobiti vpogled v svojo dejansko porabo preko individualnih števcev in podatkov o dejanski porabi po času.

Države članice morajo pripraviti nacionalne načrte ogrevanja in ohlajevanja, ki prikazuje možnosti soproizvodnje energije in toplote. Pripraviti morajo tudi načrte povečanja energetske učinkovitosti distribucijskih omrežij z ukrepi in roki za njeno izboljšanje.


Avtor: SVO - Služba za varstvo okolja

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.