Emisije iz proizvodnih virov
IPPC in druge direktive
Na ravni EU se velika pozornost posveča emisijam iz industrijskih naprav. Zahteve, omejitve in pogoji obratovanja, ki imajo cilj varstvo okolja se pojavljajo neposredno glede na dejavnosti na primer z
Direktiva 2008/1/ES o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja, bolj poznana kot "IPPC direktiva" je bila sprejeta 1996. Države članice so jo morale prenesti v svoj pravni red do 30 oktobra 1999. S tem datumom je postala zavezujoča za nove naprave medtem, ko je za obstoječe naprave veljalo prehodno obd postala zavezujoča 30 Oktobra 2007.
V skladu z zahtevami direktive morajo večji industrijski vir, ki lahko povzročajo onesnaževanje zraka, vode ali tal v večjem obsegu, pridobiti celovito okoljevarstveno dovoljenje. S pogoji v izdanem okoljevarstvenem dovoljenju naj bi se zagotovila enakovredno obravnava različne vrste onesnaževanja in vključuje druge vplive dejavnosti na okolje kot so hrup, energetsko učinkovitost, preprečevanju in omejevanju nastajanju odpadkov, preprečevanje nesreč, zaščito lokacije do njene obnove po dokončnem prenehanju obratovanja.
Direktiva je obveznost pridobitve celovitega okoljevarstvenega dovoljenja prenesla na široko paleto dejavnosti od proizvodnje kovin, predelave mineralov, kemične industrije, reje piščancev in prašičereje, sežiga odpadkov do velikih kurilnih napravah. V Evropi je trenutno okoli 52,000 naprav, ki imajo obvezo pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Slovenski register "IPPC"naprav trenutno vključuje 155 lokacij.
Celovit pristop v dovoljenjih zagotavlja upoštevanje sledečih načel:
- upravljavci naprav preventivno ukrepajo k preprečevanju onesnaževanja, še posebej z uporabo najboljših razpoložljivih postopkov;
- ne povzročajo občutnejšega onesnaževanja (zrak, vode, tal, hrup, smrad, itd);
- odpadki, ki jih ni moč predelati so varno odstranjeni;
- energija se uporablja učinkovito;
- nesreče se preprečujejo, njihov učinek je omejen;
- lokacija se povrne v zadovoljivo stanje po dokončnem prenehanju obratovanja naprave.
Mejne vrednosti v izdanih dovoljenjih temeljijo na vrednostih, ki jih je možno dosegati z uporabo najboljših razpoložljivih tehnik, pri čemer dovoljenja ne smejo predpisovati uporabo določene tehnologije. V dovoljenju morajo biti upoštevani posebnosti lokacije s lokalnimi okoljskimi pogoji in tehničnimi karakteristikami naprave
Slovenija je prenesla zahteve direktive v svoj pravni red z zakonom o varstvu okolja iz 2004 in uredbo o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (Ur.l. RS, št. 97/04, 71/07 in 122/07) v začetku septembra 2004.
Mejne vrednosti za dovoljene izpuste v zrak in vode iz posameznih dejavnosti so v Sloveniji predpisane v posebnih panožnih uredbah v katerih so določene omejitve in pravila ravnanja v skladu z dosežki najboljših razpoložljivih tehnik. Ob tem določila teh uredb niso omejene le na naprave z nazivno zmogljivost proizvodnje nad pragom, ki jih določa direktiva ampak veljajo za vse naprave določene dejavnosti ne glede na velikost. Vsi upravljvci proizvodnih dejavnosti, ne glede na zmogljivost naprav morajo biti pozorni na zahteve in obveznosti, ki izhahajo iz splošne Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja in Pravilnika o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter o pogojih za njegovo izvajanje, ter Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo in Pravilnika o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih voda ter o pogojih za njegovo izvajanje
Avtor: SVO - Služba za varstvo okolja