Direktiva o emisijah iz industrije


IED namesto IPPC


Po javni obravnavi, ki je potekala kar dve leti je bila decembra 2010 objavljena nova direktiva o emisijah iz industrije. Direktiva 2010/75/EU bo nadomestila sedem obstoječih direktiv, s področja industrijskega onesnaževanja in določa več ključnih datumov za uveljavitev njenih določil:

  • prenos v slovensko zakonodajo pred 6. januarjem 2013,
  • izvajanje zahtev po 6. januarju 2013 za nove naprave po tem datumu,
  • izvajanje zahtev po 6. januarju 2014 za naprave, ki so imele status že obstoječih naprav pred 6. januarjem 2013 (razen velikih kurilnih naprav),
  • izvajanje do 6. julija 2015 za nove dejavnosti, ki niso bile "IPPC" dejavnosti po direktivi 2008/1/ES
  • izvajanje zahtev za velike kurilne naprave po 1. januarju 2016, če so imele status že obstoječe naprave pred 6. januarjem 2013.

Nova direktiva združuje oziroma prenavlja in v nekaterih primerih tudi zaostruje zahteve več do sedaj ločenih direktiv:

Za vse naprave, ki so bile predmet teh ločenih direktiv se zahteva pridobitev celovitega okoljskega dovoljenja, razen v primeru HOS, kjer je količina organskih topil manjša od 200 ton na leto oziroma 150 kg/h (HOS zavezanci, ki ne dosegajo porabe topil po IPPC direktivi), zadošča registracija naprav.

Direktiva prinaša nove zaveze za obstoječe IPPC naprave, hkrati pa razširja nabor dejavnosti, ki morajo pridobiti celovito okoljevarstveno dovoljenje. Določena podjetja, novi zavezanci, se bodo morali z vsemi zahtevami in s celotnim postopkom priprave in obravnave vloge šele spoznati, medtem ko bodo morale obstoječe IPPC naprave svoja dovoljenja obnoviti. Obseg nalog enih in drugih se bo močno razlikoval, verjetno tudi čas za pridobitev/obnovitev dovoljenj, odvisno od izkušenj in pripravljenosti na nove zahteve.

Direktiva daje večjo težo emisijskim vrednostim, ki jih je moč doseči za uporabo najboljših razpoložljivih tehnik. Države bodo lahko dovolile odstopanja le izjemoma. Ti primeri bodo morali biti upravičeni in podprti z obrazložitvami. Najkasneje v štirih letih po objavi zaključkov BAT, bo treba obratovanje naprav uskladiti z novimi pogoji, dovoljenja pa posodobiti. S tem naj bi poenotili pogoje, ki jih bodo morale izpolnjevati naprave na ravni cele EU.

Posebno pozornost se namenja varstvu tal in podzemne vode. Delovanje obrata ne sme povzročiti poslabšanje kakovosti tal ali podtalnice. Če dejavnost vključuje uporabo, proizvodnjo ali izpust določenih nevarnih snovi in ob upoštevanju možnosti onesnaženja tal ali podtalnice na območju obrata, upravljavec pripravi izhodiščno poročilo, ki poda ničelno stanje lokacije na dan izdaje oziroma obnovitve dovoljenja. Izhodiščno poročilo bo sestavni del vloge za pridobitev dovoljenja, obstoječe IPPC naprave ga bodo morale predložiti ob prvi posodobitvi dovoljenja po 7. januarju 2013. V dovoljenju se določijo ukrepi za preprečevanje emisij v tla in podtalnico in redni nadzor nad njimi, da se preprečijo puščanje, izlitja, izredni dogodki ali nesreče ob uporabi opreme in med skladiščenjem. Zahteva se tudi redno spremljanje stanja tal in podtalnice, najmanj enkrat na pet let za podtalnico in na deset let za tla. V primeru zaprtja lokacije bo moral upravljavec, še pred prenehanjem obratovanja, predložiti končno poročilo - oceniti stanje onesnaženja tal in podtalnice - in če bo potrebno, povrniti lokacijo v prvotno stanje. Podrobnejša navodila o vsebini teh izhodiščnih poročil naj bi pripravila Komisija.

Okoljevarstvena dovoljenja bodo morala biti dostopna javnosti, določene informacije, vključno s kopijo dovoljenja in naknadnih posodobitev, bodo dostopne tudi preko spleta. Zato lahko v prihodnje pričakujemo še večjo vlogo in zanimanje javnosti za vključitev v postopke izdaje dovoljenj, s tem pa tudi vpliv na trajanje postopkov.

Direktiva določa kako naj bi se izvajali inšpekcijski pregledi. Zahteva se okoljski inšpekcijski načrt, ki mora zajeti vse obrate. Načrt se redno pregleduje in po potrebi posodablja. Vključevati bo moral postopke za pripravo programov za redne in izredne inšpekcijske preglede. Redni pregledi bodo temeljili na sistematičnem ocenjevanju okoljskih tveganj. Od ocene okoljskih tveganj bo odvisna pogostost obiskov, pri čemer časovni razmik med dvema obiskoma na kraju samem ne bo smel presegati enega leta za najnevarnejše obrate in treh let za najmanj nevarne obrate. Pri določitvi pogostosti obiskov naj bi imelo pomembno vlogo tudi sodelovanje upravljavca v sistemu EMAS. Izredni pregledi pa se izvajajo z namenom preiskave resnih okoljskih pritožb, resnih okoljskih nesreč, izrednih dogodkov in primerov neskladnosti, takoj ko je mogoče in kjer je primerno, pred izdajo, ponovnim preverjanjem ali posodobitvijo dovoljenja. Po vsakem obisku se pripravi poročilo, ki opisuje pomembne ugotovitve glede skladnosti obrata s pogoji dovoljenja in zaključke glede tega ali je potrebno nadaljnje ukrepanje. V treh mesecih po obisku se omogoči tudi javnosti dostop do končnega poročila tega inšpekcijskega pregleda.

Največ novih zavezancev se pričakuje s področja ravnanja z odpadki ter živilske in lesne industrije. Dovoljenje se na primer zahteva za postopke biološke obdelave odpadkov, mešanja in prepakiranja nevarnih odpadkov, obdelave žlindre in pepela, obdelave kovinskih odpadkov, vključno z odpadno električno in elektronsko opremo ter izrabljenimi vozili in njihovimi deli, v drobilnikih..., za predelavo živalskih in rastlinskih surovin, proizvodnjo ivernih ali vlaknenih plošč, zaščito lesa in lesnih proizvodov s kemikalijami, itd. Ali naprave zapadejo pod obveznost pridobitve dovoljenja, je odvisno od dejavnosti in zmogljivosti naprav. Zato podjetjem priporočamo, da čim prej preverijo ali ustrezajo tem "novim" dejavnostim in se na obveznost pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja skrbno in pravočasno pripravijo.

Kot stara direktiva, tudi nova predvideva stalno obnavljanje dovoljenj tako zaradi tehnoloških sprememb kot tudi zaradi sprememb zakonodaje, ki se naj bi pojavljale zaradi razvoja novih najboljših razpoložljivih tehnik in nižjih mejnih vrednosti, ki bodo z njim dosegljive.


Avtor: SVO - Služba za varstvo okolja