Zaščita voda
Evropa je začela sprejemati predpise, s katerimi bi izboljšali upravljanje z vodami v drugi polovici sedemdesetih prejšnjega stoletja. Razvejena zakonodaja se osredotoča na več različnih področij, od urejanja vodotokov, poplavne varnosti, kemijskega stanja površinskih, podzemnih in obalnih voda, kot tudi zaščite vodnih ekosistemov in zagotavljanje pitne vode.
Leta 2000 je bila sprejeta okvirna vodna direktiva, ki določa pravni okvir za varovanje in ohranjanje čistih voda po vsej Evropi ter za zagotavljanje njihove dolgoročne in trajnostne rabe. Uvaja inovativnost pri upravljanju voda, ki temelji na povodjih kot naravnih geografskih in hidroloških enotah. Pri tem določa državam članicam posebne roke za doseganje velikopoteznih okoljskih ciljev pri vodnih ekosistemih. Direktiva obravnava celinske površinske vode, somornice, obalno morje in podzemne vode, ter uvaja nov zakonodajni pristop k upravljanju in varovanju voda, ki ne temelji na nacionalnih ali političnih mejah, ampak naravnih geografskih in hidroloških formacijah - povodjih. Zahteva tudi usklajevanje različnih politik EU in določa natančen časovni razpored ukrepov, pri čemer je bilo leto 2015 tisto, ko so morale biti vse evropske vode v dobrem stanju.
Kljub celovitemu pristopu k urejanju voda v vodni direktivi, sta bili sprejeti naknadno dve t.i. hčerinski direktivi, ki nakazujeta kako doseči dobro kemijsko stanje površinskih (direktiva 2008/105/ES) in podzemnih voda (direktiva 2006/118/ES).
Izpusti iz industrije so večkrat omenjeni v omenjenih direktivah predvsem z vidika škodljivih snovi, ki jih lahko vsebujejo odpadne vode. Okvirna direktiva določa, da mora država vzpostaviti nadzor nad določenimi t.i. prednostnimi snovmi, ki so še posebej škodljive, kot tudi nad viri, ki odvajajo odpadne vode, kjer so te snovi lahko prisotne.
Posebna direktiva 2006/11/ES o onesnaževanju pri odvajanju nekaterih nevarnih snovi v vodno okolje določa seznam nekaterih snovi, ki so zaradi strupenosti, obstojnosti in bioakumulacije, ali škodljivega učinka na vodno okolje posebej nevarne ter zahteva, da se za odvajanje odpadnih voda v vodotoke pridobi predhodno dovoljenje, v katerem so opredeljeni emisijski standardi.
Tudi pri odvajanju odpadnih voda iz industrije v kanalizacijo in komunalne čistilne naprave direktiva 91/271/EES, ki govori o čiščenju komunalne odpadne vode določa, da se lahko odvajajo tehnološke vode v sistem kanalizacije le po ustrezni predhodni obdelavi in z dovoljenjem pristojnih oblasti ali ustreznega organa.
Pri nas Zakon o vodah - NPB7 (Ur.l. RS, št. 67/02, 2/04, 41/04, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15) uvaja celovit pristop na področju upravljanja z vodami v smislu zahtev krovne vodne direktive.
Pogoje za odvajanje odpadnih voda iz različnih proizvodnih virov ureja Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo in posamezne panožne uredbe, pri čemer je z vidika monitoringa pomemben Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih voda ter pogojih za njegovo izvajanje.
Ukrepi na področju izpustov odpadnih voda iz proizvodnih virov so podprti tudi z izvajanjem predpisov preprečevanja onesnaževanja iz določenih industrijskih virov.
Avtor: SVO - Služba za varstvo oklolja