Varstvo okolja

Kakovost zunanjega zraka


Okoljske politike držav se že več kot pol stoletja osredotočajo na reševanje številnih problemov, ki jih povzročajo snovi, ki se pojavljajo kot onesnaževala v ozračju. V zadnjem času se svetovna politika največ ukvarja s podnebnimi spremembami zaradi kopičenja toplogrednih plinov. V sredini osemdesetih let dvajsetega stoletja je bila večja svetovna pozornost posvečena takrat zaznanemu tanjšanju ozonske plasti v zemeljski stratosferi oziroma »ozonski luknji«, ki so jo prvič odkrili 1985. V tistem obdobju se je reševalo več nakopičenih problemov na področju onesnaževanja zraka, kot so zakisljevanje, evtrofikacija oziroma nalaganje dušika v okolju, ter nastajanje troposferskega ali prizemnega ozona. V zadnjem času se večja pozornost ponovno posveča prašnim delcem, problemu, ki smo ga zaznali v povezavi z onesnaževanjem ozračja že v začetku petdesetih let le, da je bil takrat izpostavljen vpliv grobih prašnih delcev (PM10) na zdravje ljudi, medtem ko se zdaj raziskuje predvsem vpliv finih prašnih delcev (PM2,5 ).

Snovi, ki jih označujemo kot onesnaževala ozračja, se nemalokrat pojavljajo kot vzrok pri različnih problemih. Nekatera onesnaževala med sabo celo reagirajo in tvorijo nova onesnaževala. Dušikovi oksidi, amoniak in žveplov dioksid vplivajo na zakisljevanje ozračja. Ob prisotnosti sončne svetlobe dušikovi oksidi reagirajo s hlapnimi organskimi snovmi in tvorijo prizemni ozon, ki povzroča težave v najnižji plasti troposfere. Ko dušikovi oksidi, amoniak in žveplov dioksid reagirajo v ozračju tvorijo nove spojine, ki predstavljajo pomemben delež delcev PM2,5. Amoniak in dušikovi oksidi vplivajo tudi na problem evtrofikacije. Didušikov oksid ali smejalni plin je toplogredni plin za katerega v zadnjem času ugotavljajo,da pomembno vpliva tudi na tanjšanje zaščitne ozonske plasti v stratosferi. Pomen njegovega vpliva so tvorci Montrealskega protokola spregledali, ker nastaja ravno tako pri procesih v naravi.

Kot snovi, se tudi njihovi izvori ponavljajo. Izvore, kamor se prištevajo promet, energetika, industrijska proizvodnja in tudi kmetijstvo, v primeru evtrofikacije in nastajanja didušikovega oksida, lahko povezujemo s sodobnim, udobnejšim načinom življenja in naraščanjem števila ljudi, ki živijo in delajo v mestih.

Svetovna skupnost se je različno odzivala na reševanje posameznih problemov. Zanimivo je, da so države sveta zelo enotno pristopile k reševanju problema tanjšanja ozonske plasti. Izvajanje Montrealskega protokola je bilo izredno uspešno, saj se je svetovna poraba ozonu škodljivih snovi od leta 1986 zmanjšala za več kot 80 odstotkov. Za preprečevanje zakisljevanja ozračja je bilo izvedenih več ukrepov, ki so v nekaterih državah občutno zmanjšali količine izpustov žveplovega dioksida. Kljub veliki medijski pozornosti glede problematike podnebnih sprememb, pravega svetovnega soglasja in enotnosti pri ukrepanju, da bi zmanjšali količine izpustov toplogrednih plinov v ozračje, še nismo v celoti dosegli.


Avtor: SVO - Služba za varstvo kolja

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.