Varstvo okolja

Razširjena odgovornost proizvajalcev


Pri določenih odpadnih tokovih, ki predstavljajo občuten delež odpadkov iz gospodinjstev, je tisti, ki daje proizvod na trg odgovoren tudi za odpadni proizvod potem, ko ga je potrošnik zavrgel. Ta pristop se imenuje razširjena (podaljšana) odgovornost proizvajalca, ki se je sprva uveljavila na področju embalaže in odpadne embalaže in se na ravni EU nato vzpostavila še na področju vozil (ELV direktiva 2000/53/EC), električne in elektronske opreme (WEEE direktiva 2012/19/EU) ter pri baterijah in akumulatorjih (direktiva 2006/66/EC).

V praksi pomeni, da je tisti, ki daje proizvod na trg odgovoren za njegovo zbiranje in predelavo, ko postane odpadek. 

Razširjeno odgovornost proizvajalcev je 1990 zasnoval Thomas Lindhqvist kot strategijo za varstvo okolja, ki ima cilj zmanjšati celokupni učinek proizvoda na okolje tako, da je proizvajalec proizvoda odgovoren za proizvod skozi ves njegov življenjski krog še posebej z obvezo sprejemanja zavrženih proizvodov, reciklažo in končno odstranitvijo odpadka.

Uveljavitev koncepta razširjene odgovornosti proizvajalcev, naj bi vzpodbudil proizvajalce k prepoznavanju, upoštevanju in preprečevanju ali omejevanju vplivov, ki jih ima njihov proizvod na okolje skozi ves njegov krogotok, od izbire surovin, proizvodnje, distribucije, uporabe, do ravnanja z njim ko ga potrošnik odvrže.

Slovenija je uvedla prakso razširjene odgovornosti tudi za nekatere druge odpadke kot so pnevmatike, zdravila, fitofarmacevtska sredstva in nagrobne sveče. 

V praksi se koncept razširjene odgovornosti proizvajalcev najpogosteje izvaja s prenosom odgovornosti na skupne proizvodne sheme, ki potem v proizvajalčevem imenu zagotavljajo ustrezno ravnanje s proizvodi, ko jih potrošnik odvrže. Proizvajalec izdelkov splošne potrošnje ne more sam zagotoviti stroškovno učinkovite sledljivosti in ustreznega ravnanja s proizvodom potem, ko ga potrošnik odvrže in je smiselno, da združuje svoja prizadevanja z drugimi proizvajalci in z njimi deli stroške preko tako imenovanih shem.

Preko shem, ki jih podjetja financirajo, le ta zagotavljajo:

  • financiranje zbiranja in predelave odpadnih proizvodov;
  • dokumentiranje izpolnjenih obveznosti;
  • organizacijo in nadzor nad temi aktivnostmi. 

Učinki delovanja shem se razlikujejo tako po materialnih tokovih v posameznih državah kot tudi pri istih materialnih tokovih med različnimi državami.

Zaradi tega je EU komisija v sredini leta 2014 predlagala minimalne zahteve razširjene odgovornost proizvajalcev in poenotenje izvajanja ukrepov, ki izhajajo iz te odgovornosti v okviru predlaganih izboljšav skupne zakonodaje na tem področju.

 

 


Avtor: SVO - Služba za varstvo okolja

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.