Varstvo okolja

Preprečevanje nesreč


Sorazmerno z naraščujočo industrializacijo po drugi svetovni vojni se je povečalo število nesreč z nevarnimi snovmi. Kljub temu, da so se nesreče dogajale po vsem svetu, je bila prav nesreča v severni Italiji, v Sevesu, dogodek, ki je spodbudil k ureditvi zakonodaje na tem področju. V letu 1982 je bila sprejeta direktiva 82/501/EEC, ki je bila usmerjena v določene večje industrijske vire tveganja za nastanek nesreč z nevarnimi snovmi. Sprejeta je bila šest let po nesreči v Sevesu, ko je iz kemičnega obrata za proizvodnjo pesticidov in herbicidov ušel iz reaktorja za proizvodnjo triklorfenola gosti oblak plinov - tetraklordibenzoparadioksin (TCDD), širše poznan kot dioksin. Nesreča ni povzročila neposrednih smrtnih primerov, čeprav je prišlo do takojšnjega onesnaževanja nekaj kvadratnih kilometrov zemlje in rastlinstva. Več kot 600 ljudi so evakuirali iz njihovih domov, medtem ko je potrebovalo zdravljenje zaradi zastrupitve okoli 2000 ljudi. Obseg direktive je bil razširjen še z dvema amandmajema, leta 1987 in 1988, s čimer se je obseg direktive razširil še na področje skladiščenja nevarnih snovi, v luči izkušenj pridobljenih v nesreči s hudimi posledicami 1984 leta v tovarni Union Carbide v Bhopalu v Indiji in nesreče v skladišču Sandoz v Baslu v Švici leta 1986. V Bhopalu je izhajanje metil izocianata povzročilo več kot 2500 smrtnih primerov, kot eden izmed poglavitnih vzrokov za tako veliko število žrtev so določili neposredno bližino bivališč lokaciji nesreče. Pri nesreči v skladišču Sandoz je gasilna voda, ki je bila onesnažena z živim srebrom, organofosfatnimi pesticidi in drugimi kemikalijami, povzročila močno onesnaženje Rena in pogin več kot pol milijona rib. Po tej nesreči je postalo jasno, da je potrebno ustrezno pozornost posvetiti tudi okolju, kot takemu ob prepoznavanju možnih virov ter pripravi načrtov preprečevanja nesreč in omejevanja njihovih vplivov.

Nadaljnji razvoj zakonodaje v EU

Preučitve vzrokov in posledic nastalih nesreč so postopoma pripeljale do potrebe po uvedbi novih konceptov pri obvladovanju nesreč in ukrepov, ki ji ni bilo moč več zadostiti z novimi amandmaji, ampak je terjala novo direktivo za zmanjšanje tveganj za nastanek večjih nesreč 96/82/EC, imenovano tudi Seveso II. Le-ta zahteva, da operaterji lokacij, s prisotnimi nevarnimi snovi podvzemajo vse potrebne ukrepe za preprečitev in omejitev učinkov večjih nesreč na ljudi in okolje. Kljub vsem varnostnim ukrepom namreč ni mogoče odpraviti vseh tveganj, ki vplivajo na nastanek nesreč. Pregled analiz vzrokov večjih nesreč z nevarnimi snovmi v Evropski uniji po letu 1982 je razkril, da so slabosti vodenja občuten faktor za nastanek nesreč v več kot 90 % proučenih primerih. Direktiva je posvetila ustrezno pozornost v ukrepanje ob nesrečah in omejevanje njihovih posledic za ljudi, kot tudi okolje. Veliko snovi je sicer nevarnih tako za ljudi, kot tudi za okolje, ob tem pa je bila prvotna direktiva le bolj usmerjena v zaščito ljudi, kot pa na živalstvo in rastlinstvo. Preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic se zasledujeta z doslednim in učinkovitim zagotavljanjem visoke ravni zaščite v skupnosti. Kot vir tveganja so zajete tako industrijske dejavnosti, kot tudi skladiščenje nevarnih snovi. Aneks I omenjene direktive v svojem prvem delu našteva vrsto nevarnih snovi, v svojem drugem delu pa določa tudi deset generičnih kategorij nevarnih snovi, kot so strupenost, oksidativnost, eksplozivnost itd, ki se nanašajo na klasifikacijske lastnosti snovi. Drugi del aneksa vključuje tudi oznako okolju nevarnih snovi in druge nevarne lastnosti, ki se določajo v kombinaciji s standardnimi opozorili R, kot na primer R50: zelo strupeno za vodne organizme ali R29: v stiku z vodo sprošča strupen plin. Direktiva razvršča vire tveganja na vire večjega in vire manjšega tveganja za okolje, v skladu s količino nevarne snovi na lokaciji.

Direktiva 2003/105/ES je dopolnila Seveso II direktivo z  razširitvijo njenih zahtev na dejavnosti skladiščenja in proizvodnje pri rudarjenju, pri proizvodnji pirotehničnih in eksplozivnih snovi, ter pri skladiščenju amonijevega nitrata in gnojil na bazi amonijevega nitrata. K tem spremembam je pripomoglo onesnaženje Tise in Donave s cianidi, ki ga je povzročil izpust iz bazena odpadne jalovine rudnika Baia Mare v Romuniji v začetku leta 2000 in podobna nesreča, ki se je zgodila v Aznalcollar v Španiji 1998 leta ter nesreča v skladišču pirotehničnih sredstev v Enschede maja 2000.

S 1. junijem 2015 je stopila v veljavo nova direktiva o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi 2012/18/EU oz. Seveso-III. Glavni razlog za pregled Direktive Seveso II je uskladitev Priloge I Direktive z Uredbo (ES) št. 1272/2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi (v nadaljnjem besedilu: Uredba CLP), ki spreminja in razveljavlja direktivi 67/548/EGS in 1999/45/ES, na kateri se je sklicevala Direktiva Seveso II. Pravila iz Uredbe CLP so postala dokončna s 1. junijem 2015.

Dodatne informacije so  na voljo na spletnih straneh evropske agencije, ki pokriva področje tveganja večjih nesreč (Major-Accident Hazards Bureau) in tudi na spletnih straneh EU.

Slovenska zakonodaja

Direktiva je bila prvič prenešena v slovenski pravni red  leta 2002. V veljavi je Uredba o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic (Ur.l. RS, št. 71/08, 105/10 in 36/14). V pripravi je osnutek nove uredbe. Več informacij je na voljo na spletni strani MOP.


Avtor: SVO - Služba za varstvo okolja

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.