Varstvo okolja

SIST EN ISO 14001:2005


Sistem ravnanja z okoljem


Hitro naraščanje obsega industrializacije, števila prebivalcev, porabe naravnih surovin in energetskih virov po drugi svetovni vojni je preseglo sposobnosti večine, da bi dojeli vpliv dotedanje neomejene (gospodarske) rasti na širše okolje. V 60 tih letih so posamezne države začele pripravljati prve zakonske predpise, ki so bili usmerjeni predvsem na industrijo in kateri naj bi omejili nadaljnjo poslovanje oziroma rast na račun slabšanja kakovosti okolja . Kot reakcija na te ukrepe so v 70 tih letih organizacije oziroma podjetja začela imenovati osebe oziroma pooblaščence za okolje, ki so bili odgovorni za okoljske vidike poslovanja organizacije, z največjim poudarkom na skladnosti poslovanja z okoljsko zakonodajo. V današnjem času ne zadostujejo več samo zagotovila organizacij, da izpolnjujejo zahteve, ki jim jih predpisuje zakonodaja. Dokazovati morajo, da dejansko dosegajo ustrezne učinke ravnanja z okoljem vse večjemu številu zainteresiranih strani, tako v, kot tudi izven organizacije. Z naraščanjem splošne okoljske ozaveščenosti se obseg zakonodaje na področju okolja še vedno širi in se usmerja na vedno več vidikov poslovanja. Organizacijam z večjimi oziroma bolj številnimi okoljskimi vplivi postaja vse bolj očitno, da je težko izpolnjevati vse zahteve, ki jih postavlja zakonodaja brez sistematičnega pristopa oziroma načina upravljanja. Pooblaščenci za okolje, ki imajo večja ali manjša pooblastila v posameznih organizacijah težko uveljavijo vse zahteve, ki se pojavljajo na področju ravnanja z okoljem, če to ni podprto s politiko ravnanja z okoljem v organizaciji.

V osnovi se upravljanje z okoljem ne razlikuje od drugih metod upravljanja s katerimi se srečujemo pri vsakodnevnem poslovanju. Kot je potrebno spremljati finančne tokove v in iz podjetja oziroma zagotavljati določeno raven kvalitete proizvodov, je potrebno na isti način pristopiti k obvladovanju okoljskih vidikov proizvodnje ali storitev.

Potreba po organiziranemu pristopu k reševanju okoljskega vidika poslovanja je spodbudila poplavo prostovoljnih pobud, standardov in smernic po vsem svetu, ki bi nudile pomoč pri oblikovanju okoljskega ravnanja v organizacijah. Kemična industrija je pripravila program »Responsible Care« oziroma Program odgovornega ravnanja (POR). V Evropski uniji se je pojavil predpis 1836/93 - Environmental Management and Auditing Scheme. V Združenih državah Amerike so organizacije začele uvajati proaktivno politiko za ravnanje z okoljem. Standard ISO 14001 je pripravila mednarodna organizacija za standarde, ki je želela ponuditi univerzalno orodje, ki bi omogočalo primerjavo ravnanja z okoljem ne glede na dejavnost organizacije oziroma velikost in ki bi uveljavilo tudi enotne definicije in specifikacije. Temelji na načelih "načrtuj, izvedi, preveri, ukrepaj!", kar ponuja podlago za neprekinjeno izboljševanje ravnanja z okoljem.

Ne glede na izbrani sistem upravljanja mora le-ta imeti podporo najvišjega vodstva v podjetju, ki mora nuditi vire oziroma sredstva, potrebna za uvedbo in nadzor nad sistemom ravnanja z okoljem v organizaciji. Uvedeni ukrepi, usmerjeni v nadzor nad procesi oziroma obvladovanje le-teh, zahtevajo ustrezno razporeditev človeških in finančnih virov ter pravilno izrabo tehnoloških možnosti. Četudi je posamezna organizacija opremljena z ustrezno tehnološko opremo za preprečitev nesreč oziroma omejevanje posledic le-teh lahko pomanjkanje komunikacij, usposabljanja in ozaveščenosti vodi v dogodke (nezgode) z resnimi posledicami za okolje. Velikokrat se namreč napačno predvideva, da zadostuje že vgraditev odgovarjajoče čistilne naprave. Ukrep, ki zajema samo nakup ustrezne tehnološke opreme in ni podprt z ustreznim ravnanjem, je nepopoln.

V Evropski uniji so pri oblikovanju diretkiv in predpisov prepoznali korist, ki jo prinašajo ustrezni sistemi ravnanja z okoljem. Direktiva o omejevanju velikih industrijskih nesreč – 96/82/EC iz leta 1996 priznava pomen ustreznega ravnanja pri preprečevanju in omejevanju industrijskih nesreč in predvideva sistem za določevanje in obvladovanja okoljskih tveganj, kot tudi vodenje internih in eksternih postopkov reševanja oziroma odzivanja na nesreče in izredne razmere.

Organizacijam, kjer obstaja tveganje, da bi prišlo do večjih nesreč sicer ni potrebno pridobiti certifikata, ki bi potrjeval, da imajo vpeljan sistem ravnanja z okoljem, vseeno pa morajo vpeljati osnovne elemente, ki so predvideni za sisteme ravnanja v skladu z ISO 14001. Ob tem velja poudariti, da omenjeni standard že sam po sebi zahteva od organizacije, da vzpostavi in vzdržuje postopke s katerimi prepoznava morebitna tveganja za nastanek nesreč in izrednih razmer. Organizacija mora predvideti tudi odziv in ukrepe za ravnanja ob nesrečah oziroma izrednih razmerah. Ti naj bi bili usmerjeni v obvladovanje in preprečevanje oziroma omejevanje morebitnih škodljivih učinkov na okolje.

Direktiva o celovitem preprečevanju in nadzoru onesnaževanja 2008/1/ES podobno prepoznava pomen najboljših razpoložljvih tehnik, ki so preplet najboljših tehnologij in postopkov njihove uporabe.


Avtor: SVO - Služba za varstvo okolja