»Kar se je več nabralo v proračunu, je treba porabiti, ne pa s tem na hitro zmanjševati deficita. To bi bilo zelo narobe.« (Jože Mencinger)

»To povečanje (minimalne plače) bi gospodarstvo stalo približno šest milijonov evrov. Kdor pravi, da bi teh šest milijonov za minimalno plačo ob 39 milijardah BDP-ja uničevalo delovna mesta, kot gospodarstvenik enostavno nima pojma«, (Maks Tajnikar, MMC RTVSLO 24.1.2017).

Ob pametovanju o trenutnih gospodarskih razmerah je citirani profesor iz ljubljanske ekonomske fakultete izrekel tudi to globokoumno oceno. Če pustimo ob strani, da gre za profesorja, ki je bil pod samim vrhom tistih, ki so bili deležni astronomskih avtorskih izplačil v javnem sektorju – ob dobro plačani javni službi, da je dobival dodatek za stalno pripravljenost, da je že pred dvema desetletjema takratni predsednik slovenske Vlade dr. Janez Drnovšek zahteval njegovo razrešitev s funkcije gospodarskega ministra zaradi sporne sanacije TAM (pa je Tajnikar raje prej sam odstopil), da je bil šef upravnega odbora Adrie Airways v obdobju, ko je le ta pridelovala astronomsko izgubo, ki smo jo pokrivali z davkoplačevalskim denarjem (ker je profesor spametoval o nacionalnem interesu Adrie Airways, ki jo je upravljal …), skratka, če pustimo ob strani, da v resnih gospodarskih krogih Tajnikarjevo mnenje nima nobene teže, pa so tovrstne ocene vseeno izjemno nevarne. Predstavljajo namreč le vrh ledene gore vseh tistih v tej državi, ki mislijo, da sredstva za javni sektor rastejo v bankomatih.

Kako neodgovorno, nereflektirano, enostransko populistično delijo različni profesorji svoje nasvete. Vsakdo se strinja, da je 6 milijonov v primerjavi z 39 milijardami navaden drobiž. Vendar, če k temu prištejemo še stroške 2. januarja, povečanje plač v javnem sektorju, izdatke za plače v javnem sektorju, ki so, relativno glede na izdatke držav višegrajske skupine za 630 milijonov previsoki, pa milijarde, ki jo letno namenjamo zaradi vračanja kreditov itd., potem lahko ugotovimo, da poraba v Sloveniji pušča. Seveda ni potrebno imeti doktorata ali celo profesure, še diplome ne, da ugotoviš, da je za gospodarstvo nujno, da se povečuje poraba oz. povpraševanje, ampak način, kako to predlagajo naši doktorji ekonomije, je zaskrbljujoč. Z zadolževanjem za plače v javnem sektorju, s povečevanjem davkov, z dvigovanjem minimalnih plač ne glede na produktivnost … Da doktorji s profesuro razlagajo, kako so višje plače javnega sektorja (financirane s previsokimi davki in zadolževanjem države) vzpodbuda za gospodarsko rast in da ne rabimo delovnih mest v Revozu, ker to naj pa počnejo kar v Vietnamu, je blamaža za slovensko ekonomsko stroko in tudi izraz izjemne novinarske površnosti (upam, da ne pristranosti), da takim šarlatanom namenja na javni televiziji toliko pozornosti. Bomo mirno gledali tudi, ko bodo taisti jutri ponovno zahtevali dvig davkov, nacionalizacijo in izgon tujega lastništva? In da so slovenski gospodarstveniki zanič in da rabimo njih, profesorje, da nam pokažejo luč?

Mag. Samo Hribar Milič
Generalni direktor GZS

Članek je objavljen v Večeru 1. februarja na str. 19 in na http://www.vecer.com/denar-ne-raste-v-bankomatih-6307507