Pogovor z Zhao Binghuijem odpravnikom poslov Veleposlaništva Ljudske republike Kitajske v Ljubljani
Trenutni trgovinski primanjkljaj EU v odnosu do Kitajske je v bistvu rezultat skupnega delovanja številnih dejavnikov, kot so makroekonomsko okolje, industrijska struktura, spremembe v povpraševanju in pogoji mednarodne trgovine. Odgovornosti ni mogoče enostavno pripisati eni strani ali jo zvaliti na vprašanje, kot je dostop do trga.
Dejansko je od leta 2022 naprej trgovinski presežek Kitajske z EU na splošno v upadanju. Kitajska ima trgovinski primanjkljaj z državama, kot sta Švica in Irska; v obdobju od leta 2014 do 2024 je skupni trgovinski primanjkljaj s Švico dosegel približno 350 milijard ameriških dolarjev, kar je rezultat delovanja tržnih mehanizmov — Kitajska se zaradi tega nikoli ni pritoževala.
V kontekstu globoko prepletenih svetovnih proizvodnih in dobavnih verig zgolj podatki o blagovni menjavi ne morejo v celoti odražati razmerja razdelitve trgovinskih koristi med Kitajsko ter ZDA in EU. V analizo je treba vključiti tudi trgovino s storitvami in dobičke čezmejnih podjetij. EU že dolgo beleži trgovinski presežek v menjavi s storitvami s Kitajsko — leta 2024 je ta znašal kar 50,358 milijarde ameriških dolarjev. Tuja podjetja prispevajo tretjino kitajskega uvoza in izvoza. Kar 40 % izvoza evropskih podjetij s sedežem na Kitajskem je namenjenega nazaj v Evropo, vendar se ta trgovinska vrednost beleži kot kitajski izvoz. Medtem ko se presežek pojavlja na kitajski strani, velik del dobička konča na evropski strani.
Treba je poudariti, da je eden od pomembnih razlogov za trgovinsko neravnovesje med Kitajsko in EU prav protekcionistična trgovinska politika EU. V zadnjih letih so ZDA pritiskale na EU, naj prepove uporabo opreme Huawei in ZTE za omrežja 5G ter prepreči izvoz visokotehnoloških izdelkov, kot so litografski stroji, na Kitajsko. Po drugi strani pa so kitajski električni avtomobili, ki jih želijo kupiti evropski potrošniki, deležni visokih carin s strani EU, kar še poglablja trgovinski primanjkljaj EU do Kitajske.
Kitajska bo še naprej spodbujala povečanje uvoza iz EU in upa, da bo EU odpravila omejitve za izvoz visokotehnoloških izdelkov na Kitajsko ter se vzdržala zlorabe t. i. »orodij iz nabora za zmanjševanje tveganj«, kot so zaščitni ukrepi v trgovini, ki motijo dvostransko trgovino. Kitajska si je skupaj z EU pripravljena prizadevati za uravnotežen razvoj dvostranske trgovine.
Kitajska politika dostopa do trga nikoli ni bila ovira za gospodarsko in trgovinsko sodelovanje med Kitajsko in EU. Trenutno je povprečna carinska stopnja na Kitajskem znižana na 7,3 %. Negativni seznam za dostop do tujih naložb se je zmanjšala s prvotnih 190 postavk na 29, pri čemer je proizvodni sektor popolnoma odprt. Do konca leta 2024 so tuje naložbe na Kitajskem že zajemale vseh 31 glavnih kategorij in 548 podkategorij proizvodnih sektorjev.
Evropski vlagatelji v celoti izkoriščajo prednosti rastočega kitajskega trga, ki temelji na izjemno veliki populaciji in vse večjem povpraševanju. Ob podpori celovitega industrijskega sistema in močne podporne zmogljivosti na Kitajskem, evropska podjetja neprestano širijo svoj tržni prostor in beležijo stabilno rast prihodkov. Po statističnih podatkih je Skupina Volkswagen med letoma 1984 in 2024 na Kitajskem ustvarila skoraj 150 milijard evrov dobička; Mercedes-Benz je v zadnjih 20 letih na Kitajskem ustvaril skoraj 28 milijard ameriških dolarjev dobička. Kar 2,4 % nemškega BDP in več kot milijon delovnih mest je neposredno povezanih s trgovino s Kitajsko in kitajskim trgom.
Leta 2024 se je evropske naložbe na Kitajskem povečale za 11,7 %. Dejstvo, da se evropska podjetja pri izbiri med »zmanjšanje tveganj« ali »sodelovanje« odločajo za slednje, je rezultat tako visokokakovostnega poslovnega okolja na Kitajskem kot tudi objektivnih zakonitosti trga.
V primerjavi s tem pa se EU, kljub trditvam, da gre za »najbolj odprt trg na svetu«, dejansko vse bolj zapira. V zadnjih letih EU pogosto zlorablja trgovinske zaščitne ukrepe in pogosto sproža preiskave proti kitajskim podjetjem. Do konca leta 2023 je EU uvedla 156 protidampinških ukrepov, od katerih jih je bilo 105 usmerjenih proti Kitajski, kar predstavlja kar 67,3 %. Od 25 ukrepov proti subvencioniranju jih je bilo 12 usmerjenih proti Kitajski, torej 48 %. Iskreno povedano, to ni primeren odnos in način ravnanja s partnerji.
Nedavno je EU prvič uporabila Uredbo EU o instrumentu za mednarodno javno naročanje–IPI in omejila kitajskim podjetjem sodelovanje na razpisih za zdravstveno opremo javnih ustanov v vrednosti nad 5 milijonov evrov. Evropska komisija je prav tako sprejela »Mednarodno digitalno strategijo«, s katero je prepoved uporabe Huawei tehnologije v 4G/5G omrežjih razširila še na področje podmorskih kablov, pri čemer nikoli ni predložila nobenih dokazov o varnostnih tveganjih izdelkov Huawei.
Kitajska si želi resnično »najbolj odprt trg na svetu« in upa, da bo EU kitajskim podjetjem zagotovila pošteno, pregledno in nediskriminatorno poslovno okolje ter spodbudila zdrav in stabilen razvoj gospodarskih in trgovinskih odnosov med Kitajsko in EU.
Kitajska politika industrijskih subvencij temelji na načelih pravičnosti, preglednosti, skladnosti z zakonodajo in nediskriminatornosti. Enako velja tako za kitajska podjetja kot za tuja podjetja na Kitajskem, vključno z evropskimi. Takšna praksa je v skladu z običajnimi pristopi po svetu. Kitajske subvencije so večinoma usmerjene v raziskave in razvoj ter konzumacijo, niso vezane na izvoz in ne predstavljajo prepovedanih subvencij, kot jih opredeljuje Svetovna trgovinska organizacija (STO). Kitajska prav tako v celoti in pravočasno izpolnjuje obveznosti glede preglednosti ter redno poroča o svojih subvencijah.
Vstop kitajskih izdelkov na evropski trg temelji na primerjalnih prednostih, tržnem povpraševanju in ekonomskih zakonitostih. Njihova konkurenčnost izvira iz učinkovite in celovite industrijske verige, iz močno konkurenčnega tržnega okolja in iz vztrajnih tehnoloških inovacij. Kitajska ima največjo ekipo za raziskave in razvoj na svetu, saj je med 100 največjimi znanstvenimi in tehnološkimi inovacijskimi grozdi na svetu že 26 kitajskih. Ima več kot 460.000 visokotehnoloških podjetij, vsako leto pa diplomira 40 % vseh študentov naravoslovnih in tehniških smeri na svetu. Leta 2024 se je intenzivnost vlaganj v raziskave in razvoj povečala na 2,68 %, kar se približuje povprečju držav OECD in po obsegu Kitajsko uvršča na drugo mesto na svetu. Po podatkih Avstralskega inštituta za strateško politiko je Kitajska dosegla vodilni mednarodni položaj na 37 od 44 ključnih tehnoloških sektorjih po svetu, vključno z robotiko, energetiko, okoljem, naprednimi materiali in kvantno tehnologijo. Konkurenčnost kitajskih izdelkov je rezultat truda podjetij – ne rezultat državnih subvencij. Leta 2024 je Kitajska proizvedla 13 milijonov električnih vozil; če bi bila odvisna od subvencij, si Kitajska tega ne bi mogla privoščiti. EU bi morala na to gledati objektivno in ustrezno rešiti vprašanje carin na električna vozila.
Kakovostni in cenovno ugodni kitajski izdelki niso le obogatili ponudbo na evropskih trgih in izboljšali življenjski standard evropskega prebivalstva, temveč so tudi učinkovito omilili inflacijske pritiske ter pozitivno prispevali k stabilnosti in blaginji Evrope.
EU je sama velik porabnik subvencij in ne bi smela uporabljati dvojnih meril. V preteklosti je STO že razsodila, da so bile subvencije EU v letalstvu in kmetijstvu v neskladju s pravili. Do julija 2025 je bilo pod okriljem STO (v okviru Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih) obravnavanih 143 primerov, pri čemer sta ZDA in EU zasedli prvo in drugo mesto po številu tožb – ZDA 45-krat, EU 24-krat. Po podatkih so države članice EU med letoma 2012 in 2022 skupno dodelile 1,17 bilijona evrov državne pomoči svojim podjetjem. Med letoma 2021 in 2030 naj bi EU namenila več kot 1,44 bilijona evrov v obliki nepovratnih sredstev, posojil in jamstev za naložbe, od česar je bilo do konca leta 2023 že izplačanih več kot 300 milijard evrov.
Pri presoji, ali obstaja presežna zmogljivost, ne moremo preprosto gledati le na obseg proizvodnje, izvoz ali tržni delež. Če bi presežena domača poraba pomenila presežne zmogljivosti, potem bi bili tudi ameriški čipi (od katerih se približno 80 % izvozi), nemški in japonski avtomobili (z izvozno stopnjo 80 % oziroma 50 %), ter letala Airbus in Boeing (s 55 % in 42 % deležem na kitajskem trgu) primeri »izvoza presežnih zmogljivosti«. Po tej logiki bi morale tudi kitajske redke zemlje, ki se prav tako množično izvažajo, veljati za presežne – pa se o tem ne govori.
Običajno velja, da dolgotrajna stopnja izkoriščenosti kapacitet pod 70 % in visoke zaloge nakazujejo presežek zmogljivosti. Vendar pa je bila v četrtem četrtletju 2024 in prvem četrtletju 2025 stopnja izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti v kitajski industriji nad 76 % oziroma 74 %, pri proizvajalcih električnih vozil pa celo nad 80 %, kar pomeni, da so zmogljivosti v razumnih mejah. Kar 90 % električnih vozil, proizvedenih na Kitajskem, se proda doma, le 10 % gre v izvoz, na evropskem trgu pa imajo približno 5 % tržni delež. Uspešnost kitajskih izdelkov doma in po svetu ni rezultat presežnih zmogljivosti, temveč kakovostne in konkurenčne proizvodnje.
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo bo za dosego ogljične nevtralnosti treba do leta 2030 prodati približno 45 milijonov električnih vozil letno. Kitajska jih je leta 2024 proizvedla 13 milijonov, kar predstavlja manj kot tretjino tega cilja. Svetovno povpraševanje po baterijah za električna vozila naj bi takrat doseglo 3.500 GWh, kar je več kot štirikrat več od trenutne globalne proizvodnje in precej presega sedanje zmogljivosti. Povpraševanje po kakovostnih zelenih proizvodnih kapacitetah po svetu je še vedno večje od ponudbe, zato trditve o "presežni proizvodnji kitajske nove energetske industrije" ne držijo.
Ne, to se ne bo zgodilo. Trgovina med Kitajsko in EU je v svojem bistvu vzajemno koristna in temelji na tržnem povpraševanju ter ekonomskih zakonitostih. Belgijski inštitut Bruegel je v poročilu z naslovom Gospodarski vpliv Trumpovih carin na Evropo jasno poudaril, da so evropski pomisleki pretirani. Zaradi velikih razlik v primerjalnih prednostih blaga med EU in Kitajsko se njuni izvozni izdelki skoraj ne prekrivajo. Med 94 kategorijami izdelkov, navedenih v poročilu, je le pri 21 kategorijah stopnja prekrivanja presegla 10 %, pri čemer je bila trgovinska vrednost večine teh izdelkov zelo majhna.
V prejšnjem mandatu je Trump uvedel visoke carine na kitajsko blago, vendar to takrat ni povzročilo opaznega preusmerjanja kitajskega izvoza v Evropo. Po statističnih podatkih za obdobje od leta 2018 do prvih desetih mesecev leta 2024 se je delež kitajskega izvoza v ZDA zmanjšal za 4,6 %, medtem ko se je delež izvoza v EU v istem obdobju povečal le za 0,4 %.
Tudi če kitajski izdelki ne bodo mogli vstopiti na ameriški trg, bo domači trg glavni kanal za njihovo absorpcijo. Kitajska ima izjemno velik trg z več kot 1,4 milijarde prebivalcev in več kot 400 milijonov ljudi s srednjimi dohodki. BDP na prebivalca dosega 13.000 ameriških dolarjev, država pa se nahaja v zlati dobi nadgradnje potrošnje. Skupna vrednost prodaje potrošniškega blaga se je povečala s 39,1 bilijonov juanov v letu 2020. na 48,3 bilijonov juanov v letu 2024, kar pomeni povprečno letno rast 5,5 %. Leta 2025 naj bi ta številka presegla 50 bilijonov juanov. Kitajska je že postala drugi največji potrošniški trg na svetu, pri čemer je potrošnja postala glavno gonilo gospodarske rasti. Kitajska nima niti namena niti potrebe po tržnem dampingu ali zlonamerni cenovni konkurenci. Usmerjenost Kitajske k širitvi domačega povpraševanja in spodbujanju potrošnje bo hkrati ustvarila večje tržne priložnosti za kakovostne izdelke in storitve iz Evrope ter drugih delov sveta.
Kitajska tudi aktivno širi uvoz. Presežek v trgovinski bilanci kot delež BDP se iz leta v leto zmanjšuje – s 7,5 % v letu 2007 na približno 2 % v letu 2024. Kitajska je že 16 let zapored drugi največji uvozni trg na svetu. Leta 2024 je skupni uvoz dosegel približno 2,5 milijard ameriških dolarjev, kar pomeni 2,3-odstotno letno rast in najvišjo raven doslej. Kitajska spodbuja visoko raven odprtosti navzven in svetu odpira vrata za skupne razvojne priložnosti.
Prav ameriška carinska politika je glavni vzrok izkrivljanja svetovne trgovine, pri čemer sta tako Kitajska kot EU žrtvi. ZDA politizirajo gospodarska in trgovinska vprašanja, omejujejo izvoz čipov na Kitajsko in celo ovirajo izvoz litografskih strojev iz Evrope na Kitajsko. V luči takšnih enostranskih in nasilnih dejanj Kitajska upa, da bo EU skupaj z njo nasprotovala unilateralizmu in protekcionizmu.
Letos mineva 50 let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Kitajsko in EU, odnosi pa so na prelomni točki. Ne glede na spremembe v mednarodnem okolju ali razmere v Evropi Kitajska ohranja dosledno stališče: odnosi med Kitajsko in EU temeljijo na partnerstvu, katerega glavna značilnost je sodelovanje, osrednja vrednota je neodvisnost, razvojna usmeritev pa skupna zmaga oziroma obojestranska korist.
V zadnjem času nekateri v EU vse bolj poudarjajo t. i. „trojno opredelitev“ odnosov s Kitajsko, pri čemer enostransko pretirano izpostavljajo posamezna gospodarska in trgovinska vprašanja ter širijo retoriko, da je „Evropa omogočila vzpon Kitajske, a pri tem v odnosih s Kitajsko potegnila kratko“. Takšna stališča so zavajajoča in ustvarjajo napačen vtis, kar negativno vpliva na vzdušje za sodelovanje med Kitajsko in EU.
Ker sta Kitajska in EU dve največji tržišči na svetu sta okrepitev vzajemno koristnega sodelovanja nujna izbira in ne možnost. Gospodarsko-trgovinsko sodelovanje je prednost odnosov med Kitajsko in EU, ne pa vir tveganja. Dokler bosta obe strani vztrajali pri partnerstvu in odprtem sodelovanju, se spoštovali ter učili druga od druge in razlike reševali z dialogom, bosta lahko dosegli obojestranske koristi.
Med sredineletnim srečanjem voditeljev Kitajske in EU je predsednik Xi Jinping poudaril, da so gospodarski in trgovinski odnosi med Kitajsko in EU v svojem bistvu komplementarni, vzajemno koristni in v procesu razvoja zmožni doseči dinamično ravnovesje. Visokokakovostni razvoj Kitajske in visoka stopnja odprtosti navzven bosta prinesla nove priložnosti ter razširila prostor za sodelovanje med Kitajsko in EU. Kitajska in EU bi morali poglobiti svoje partnerstvo na področju zelenega in digitalnega razvoja ter spodbujati medsebojno investicijsko sodelovanje. Kitajska upa, da bo EU ohranila odprtost trgov in naložbenega okolja, se vzdržala pretirane uporabe omejevalnih gospodarskih in trgovinskih instrumentov ter kitajskim podjetjem zagotovila spodbudno poslovno okolje za vlaganje in razvoj v Evropi.
EU si prizadeva za poglobitev odnosov s Kitajsko, konstruktivno reševanje razlik in spodbujanje dvostranskega sodelovanja na podlagi ravnovesja, enakopravnosti, vzajemnosti in obojestranske koristi, da bi skupaj dosegli še več pozitivnih rezultatov. EU ne želi „odklopa in prekinitve dobavnih verig“ s Kitajsko ter pozdravlja naložbe kitajskih podjetij v Evropi. EU se veseli sodelovanja s Kitajsko, da bosta v naslednjih 50 letih nadaljevali s pisanjem še bolj sijajnega poglavja.
Poleg vprašanj si poglejmo še poročila, ki jih je nedavno objavila znana investicijska družba Baillie Gifford (naslovi poročil: Kitajska: Legenda o dveh zgodbah, Kitajska: Strah pred izgubo dolgoročnih priložnosti na Kitajskem, Kitajska: Napačne predstave pod vplivom strahu). V poročilih poudarjajo, da ima Kitajska nenadomestljiv „ciklični model obsega in inovacij“, ogromen enoten trg z 1,4 milijarde prebivalcev, izjemno prednost velikega števila inženirjev ter močno vladno poredovanje, ki Kitajsko spreminjajo iz »svetovne tovarne« v »izvoznico tehnologije« in sprožajo revolucijo učinkovitosti. Bolj kot »kvantitativne spremembe« gospodarske rasti so pomembne obsežne »kakovostne spremembe«. Kitajska se je iz faze »proizvedeno na Kitajskem« že preusmerila v fazo »izumljeno na kitajskem« in na področju visokotehnološke proizvodnje ter inovacij ni več zgolj sledilka, temveč postaja vodilna na svetovni ravni.
Kitajsko gospodarstvo trenutno doživlja pozitivno »prestrukturiranje z uravnoteženjem«, kar pomeni prehod iz modela, ki temelji na infrastrukturi in dolgu, v nov model, ki ga poganjajo inovacije in domače povpraševanje. Kitajska bo s prehodom na povečanje domačega povpraševanja in povečanje potrošnje, visokokakovostnim izdelkom in storitvam iz Evrope in drugih držav sveta odprla še širši tržni prostor. Ob koncu leta 2024 je delež javnega dolga Kitajske v BDP znašal približno 61 %, pri čemer 95 % predstavlja domači dolg – to je bistveno nižje kot v razvitih zahodnih državah. Stopnja varčevanja kitajskih gospodinjstev dosega kar 45 %, podpora vlade zasebnemu sektorju pa se nenehno povečuje. Kitajska trenutno doživlja velik industrijski razcvet, kar nam omogoča, da ostajamo optimistični.