Poučevanje o Kitajski v evropskih poslovnih šolah je danes bolj zapleteno kot kdaj koli prej. Kitajska ni le še en trg z jasnimi pravili igre, temveč zahteva stalno soočenje s politiko, zgodovino, ideologijo in kulturo. V zadnjem desetletju se je geopolitična napetost močno zaostrila – od post-COVID »securitizacije« do vojne v Ukrajini –, zaradi česar je Kitajska v javnem diskurzu postala skoraj tabu tema. Kljub temu poslovna privlačnost Kitajske ni izginila, celo okrepila se je. Evropska podjetja se vse bolj sprašujejo ne »ali«, temveč »kako« pametno, selektivno in odporno sodelovati.
Avtor, ki izhaja iz jugoslovanskega ozadja, opozarja, da je Kitajska predvsem zrcalo: razkriva naše strahove, projekcije in slepe pege. Največja nevarnost za Zahod ni sama Kitajska, temveč odklon od učenja, prilagajanja in samorefleksije. V letu 2026 se razmere ponovno mehčajo in odpira se prostor za bolj realistično, manj ideološko razpravo o partnerstvu – brez naivnosti in brez sovraštva. Pravi izziv ostaja: kako ohraniti kritičen pogled, ne da bi padli v antagonizem, in kako razumeti tako Kitajsko kot samega sebe.