Naslov

Avtor(ja) in založba

Luna in jaz

Andreja Peklar; KUD Sodobnost International (2019)

O začaranem žabcu

Andrej Rozman Roza, Zvonko Čoh; Mladinska knjiga (2019)

Ptiči?!

Lila Prap; Mladinska knjiga (2019)

Krst pri Savici

France Prešeren, Damijan Stepančič; Miš (2018)

Pod srečno zvezdo

Helena Kraljič, Tina Dobrajc; Morfemplus (2019)

Petelinček prebudi upanje

Vesna Radovanovič, Kristina Krhin; Ajda, IBO Gomboc (2018)

Helena Kraljič, Tina Dobrajc: Pod srečno zvezdo (Morfemplus, 2019)

Slikanica Pod srečno zvezdo je zanimiv in vzgojen, a ne moralističen portret odraščanja dveh deklic, dveh sodobnih otrok, ki sta postavljena v realistično okolje in se soočata z različnim odzivom družin. Starši občudujejo svoji hčerki, tako Klaro kot Felicito mama in oče spodbujata k raziskovanju sveta, ki je za mladega človeka nekaj novega; a medtem ko se Klara odziva na izzive stvarnosti, se Felicita predaja brezskrbnosti in goji napačno, previsoko samopodobo – nič zanjo ni pravi izziv, saj je, po imenu Srečnica, rojena pod srečno zvezdo. Na koncu slikanice tudi Felicita spozna, da je napredek mogoč le, če otrok spozna in spreminja samega sebe ob stiku s stvarnostjo, tj. s šolo in sošolci; samo delo ji omogoči, da je ponosna nase in na svoje starše, delo je tudi srečna zvezda, pod katero je rojena. Ilustracije z izjemnim občutkom za podrobnosti sporočila poudarjajo razpoloženja nastopajočih oseb, delujejo sveže in poetično, se ustrezno, mestoma celo kontrastno povezujejo z besedilnim delom in ga dopolnjujejo, kar bo mladim in starejšim naslovnikom slikanice zagotovo omogočilo kakovostno bralno doživetje.

Andrej Rozman Roza, Zvonko Čoh: O začaranem žabcu (Mladinska knjiga, 2019)

Prepoznavna medbesedilna igra in izrazit likovni slog opredeljujeta stalni ustvarjalni dvojec, ki ga tvorita Andrej Rozman Roza in Zvonko Čoh že od prvih slikanic, ki sta jih soustvarila. Predelava pravljičnega motiva o spremembi žabca v kraljeviča v slogu, zelo značilnem za pisatelja, spregovori o sprejemanju samega sebe in o drugačnosti. Žabec in žabica, oba prepričana, da sta človeka, na koncu živita srečno do konca svojih dni kljub svoji domišljijski »drugačnosti«; biti nepopoln torej ni prav nobena travma in slepa vera v iluzije za srečo ni nujna. Likovno je slikanica prepričljiva: gre za poteze »klasičnega« Zvonka Čoha, ki bralca nikoli ne razočarajo, saj mu z značilnim povezovanjem izrazitih izrazov na obrazih, celo grimas, karikatur, obsežnih barvnih ploskev in vznemirljivih podrobnosti (npr. trakec okoli žabčevega vratu) ponujajo obilico humornega razpoloženja, ki jasno poudarja sporočilo slikanice, da sta Žan in Ženja »živela in še živita in bosta živela kot začarana princ in princesa srečno vse do konca svojih žabjih dni«.

Lila Prap: Ptiči?! (Mladinska knjiga, 2019)

Lila Prap kot ena osrednjih ustvarjalk na področju avtorske slikanice pač nikoli ne razočara, še več, svojo prepoznavno besedno-likovno pisavo in humorno poetiko z vsako novo slikanico še nadgradi – in tako bralca (žirijo pa tudi) vedno znova preseneti. Tokrat med svoja humorna razlagalna besedila o značilnostih ptičev vnaša nove, za otroško slikanico nadvse nenavadne prvine, npr. dnevniški zapis, pesem, dramski fragment, pritožbo, pismo, intervju, twitter (ptičji čivkalnik) ipd. Tudi v tej slikanici spremljajo pojasnila, povezana tudi z problematiko okolja, duhoviti komentarji kokoši, petelina in piščanca. Piščanček s svojimi ugotovitvami, ki izražajo radovednost, spodbuja bralca, da nadaljuje z branjem dela, k podrobnostim usmerjene ilustracije pa nagovarjajo tako mladega kot odraslega bralca, ju spodbujajo k pogovoru o upodobljenem ter ustvarjajo polje sproščujočega smeha, ki je tokrat mestoma celo na robu absurda. Slikanica inovativno prepleta domišljijsko in poljudnoznanstveno vsebino ter besedna sporočila duhovito povezuje s prvinami stripa; ker gre za izvrstno nadgradnjo prepoznavnega likovno-besednega sloga Lile Prap, žirija slikanici Ptiči?! podeljuje posebno priznanje.

France Prešeren, Damijan Stepančič: Krst pri Savici (Miš, 2018)

Ni prvič, da se je ilustrator Damijan Stepančič lotil slikaniške interpretacije klasike; tudi tokrat njegovo branje Prešernove pesnitve nikakor ni naivno, vsebine tudi ne ponazarja ali kakor koli všečno približuje mlademu oziroma odraslemu bralcu. Z neverjetno domiselnostjo likovno dograjuje atmosfero Prešernovega besedila (npr. prizori boja v Uvodu, kri, ki se cedi z orožja), mestoma se v knjigi vzpostavlja celo kontrastna ilustracija (npr. podoba raja (Bled) in črni, grozeči oblaki). Da slikanica prinaša cel nabor simbolnih pomenov, kaže že naslovnica s podobo vojščaka, ki zre v prostor, v katerem se prepletajo črna, bela in rdeča barva. O ilustratorjevem temeljitem ustvarjalnem premisleku priča njegov zapis Refleksije ob risanju, v katerem opozarja na povezavo motivov iz narave in razpoloženj oseb ter na pomen konflikta med vojaki in ideologijami v pesnitvi, hkrati pa uvede tudi motiv dvoumnega, odprtega konca – tako bralcu prepusti, da si mnenje o Črtomirjevi podobi in poti ustvari sam. Za tako izvrstno likovno interpretacijo klasike si Krst pri Savici zasluži posebno priznanje.

Vesna Radovanovič, Kristina Krhin: Petelinček prebudi upanje (Ajda, IBO Gomboc, 2018)

Kakovostna živalska pravljica se v uvodnem delu dotakne težav, s katerimi se sooča ostareli petelin, ki ždi v kotu na svoji postelji. Igra z besedami in igriva dobesedna ponazoritev »bitja zadnje ure« ustvarja humorno razpoloženje, ki uvaja resno temo poslavljanja ostarelega petelina, a tudi medgeneracijskega dialoga. Besedilo nikjer ne zapade v moralizem ali pootročeno sladkobnost, vseskozi ostaja prepričljivo, saj zagovarja pogum mladih pri spoprijemu s težavami drugega. Po izboru barv ter prikazu podrobnosti, predvsem razpoloženj oseb, je videti, da gre za zelo kakovostne ilustracije, ki pomembno sooblikujejo aktualno sporočilo o medgeneracijskih odnosih. Slikanica je odlična podlaga za družinsko branje, ki bo krepilo občutek pripadnosti širši družinski celici ter spodbujala pogovor o sočutju, ranljivosti in drugih vrednotah, zato ji žirija podeljuje posebno priznanje.

Andreja Peklar: Luna in jaz (KUD Sodobnost International, 2019)

Andreja Peklar je ustvarila odlično avtorsko slikanico o prijateljstvu med deklico in luno, ki govori tudi o tem, kako se luna čudežno spreminja, o prepletenosti otroškega in živalskega sveta, o strahu in radovednosti. Sporočilno minimalistično verzno besedilo, ki otroška občutja le nakaže, neredko dvoumno (npr. prinesem ji lučko, da je ne bo strah … Koga je v resnici strah? Luno ali deklico?), učinkovito nadgrajujejo prav posebne poetične ilustracije, ki vključujejo vrsto navezav na obliko in barvo lune v drugih likovnih podrobnostih: znakih, barvah gozda, odsevih na gladini. Tematizacija materinske skrbi lune, ki bedi nad otrokom, je v igrivi zamenjavi vlog izpeljana besedilno in likovno prepričljivo; slikanico odlikujejo še močna celostna likovna podoba ter izjemno vzdušje, ki je likovno ekspresivno, a nikoli nazorno ali enoplastno. Slikanici Luna in jaz žirija soglasno dodeljuje Nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico.