Mateja Jordan, foto: Matic Grašič

Slovenski knjižni trg v zadnjih letih zaznamujejo tudi upad knjižne produkcije in števila založnikov ter naraščanje spletne prodaje. Izzivov, povezanih zlasti z majhnim knjižnim trgom, (pre)nizko stopnjo bralne pismenosti in digitalno preobrazbo poslovanja, ni malo; še trši oreh bo vodenje Medijske zbornice, ki ga je Vladimir Kukavica prevzel pred nedavnim, saj bo treba temelje za njeno delovanje postaviti povsem na novo. Tudi razočaranja nad mačehovskim odnosom Ministrstva za kulturo, pristojnega za obe panogi, naš sogovornik ne skriva, priložnost za dvig bralne kulture pa prepoznava tudi v digitalizaciji, čeprav tiskana knjiga, po njegovem prepričanju, še ne bo tako kmalu izgubila častnega mesta med bralci.

Kako ocenjujete aktualne razmere v založništvu in knjigotrštvu na splošno? Kako uspešno je poslovanje v panogi in kakšni so pogoji delovanja?

Panogi sta vse od finančno-gospodarske krize v letu 2008 počasi zaostajali za trendi gibanja gospodarstva v Sloveniji. Dogajanje, povezano s covidom-19, tako v Sloveniji kot v svetu, pa je nad panogo zgrnilo dodatne črne oblake. Večji del leta 2020 je bila tako ali drugače prekinjena najpomembnejša prodajna pot za prodajo knjig, to so knjigarne. Prihodki v založništvu so se v tem letu tako zmanjšali za sedem odstotkov, v knjigotrštvu pa za deset odstotkov. Dodatne skrbi je povzročila izredna rast cen papirja v letih 2020 in 2021, saj je ta zrasla za skoraj 90 odstotkov. Pred kolapsom pa je panogi pravzaprav rešil Bon21, ki so ga državljani lahko namenili tudi za nakup knjig, in ravno naši zbornici gre zasluga za to, da je bila uporaba bona razširjena tudi na knjigo.

Danes lahko potrdimo, da sta panogi v 2022 že dosegli predkoronske rezultate, tako so se prihodki v knjigotrštvu od leta 2019 do 2022 povečali za šest odstotkov, v založništvu pa kar za 17 odstotkov. Navedeni rezultati pa so še daleč od tistih, ki sta jih panogi dosegali pred desetletjem in več.

Naši zbornici gre zasluga, da je bil Bon21 lahko namenjen tudi za nakup knjig.

Slovenski knjižni trg je, kot vemo, majhen in zato ranljiv. Kolikšen je pravzaprav današnji obseg knjižne produkcije in kako močna je knjigotrška mreža?

Tudi knjižna produkcija v zadnjem obdobju upada – med letoma 2015 in 2022 je padla za dobrih sedem odstotkov; v letu 2022 je bilo tako, sicer še po nepopolnih podatkih, izdanih 5056 knjig in brošur. Kot zanimivost naj povem – cena najdražje izdane knjige je v letu 2015 znašala 3300 evrov, v letu 2022 pa je najdražja izdana knjiga stala 5500 evrov.

Tudi število založnikov močno upada, saj je bilo tistih, ki so izdali vsaj eno knjigo, v letu 2015 1755, v letu 2022 pa le še 1354, kar pomeni okoli 23-odstotni padec. Založb, ki so izdale več kot 10 knjig – torej lahko predpostavljamo, da je založništvo njihov »core business« –, pa je bilo pred osmimi leti 105, v letu 2022 pa le še 62. Ko pa to razdelimo na izvirna dela in na prevode, lahko ugotovimo, da je kar 70 odstotkov izdanih del izvirnih, od vseh izdanih naslovov pa je 20 odstotkov ponatisov.

Vsi ti podatki kažejo, da se na slovenskem knjižnem trgu že nekaj časa kaže koncentracija, ki pa ni nujno slaba za panogo.

Če pa govorimo samo o knjigotrški mreži, lahko za Slovenijo rečemo, da imamo precej koncentrirano ponudbo dveh ali treh ponudnikov v specializiranih prodajalnah, torej knjigarnah, vse več knjig pa se proda tudi v maloprodajni mreži večjih trgovcev. Po podatkih organizacije Federation of European Publishers – FEP, katere član je tudi naša zbornica, se je v letu 2019 več kot polovico knjig prodalo v knjigarnah, danes je ta delež le še dobrih 43 odstotkov. Prodaja preko spleta pa je, tudi kot posledica covida-19, v tem obdobju narasla s 23 na dobrih 29 odstotkov.

Katere bistvene izzive slovenskega založništva in knjigotrštva bi torej še posebej izpostavili?

Slovensko založništvo in knjigotrštvo se srečujeta z mnogimi izzivi. Nekateri so zagotovo težje rešljivi, na primer število bralcev knjig v slovenskem jeziku. Ta izziv lahko slovenski založniki delno kompenzirajo s prodajo avtorskih pravic v tujino.

Drugi izziv je neposredno povezan s stopnjo bralne kulture oziroma bralne pismenosti. Rezultat mednarodne raziskave bralne pismenosti PILRS 2021, ki sicer poteka vsakih pet let, je pokazal enega največjih upadov bralne pismenosti med slovenskimi četrtošolci. Večji upad sta zabeležila le še Azerbajdžan in Južna Afrika, bralna pismenost slovenskih četrtošolcev pa je po tej raziskavi na nivoju iz leta 2006.

Tretji, najbolj kompleksen izziv, pa je zagotovo digitalizacija, ne samo založniških produktov, pač pa tudi digitalizacija kot oblika prodajne poti in nenazadnje tudi digitalizacija kot umetna inteligenca, ki čedalje močneje trka tudi na vrata založništva.

Vemo, da se je pred skoraj tremi leti znižala stopnja davka za knjige, še prej – v letu 2014 – je bil sprejet tudi Zakon o enotni ceni knjige. Se učinki teh olajšav, če jih lahko tako imenujem, v založništvu že kaj poznajo?

Kot sem že omenil, se je v času korone močno okrepila prodaja preko spleta, na to pa zagotovo nista vplivala nižja stopnja davka na knjige, ki velja od leta 2020 in znaša 5 odstotkov, ter Zakon o enotni ceni knjige, ki določeno obdobje v času epidemije pravzaprav sploh ni veljal. Založniki in knjigotržci Zakon o enotni ceni knjige podpirajo, saj jim zagotavlja, da veletrgovci zahtev po čim nižji prodajni ceni knjige ne morejo uresničiti še šest mesecev po izidu posameznega knjižnega dela.

Za oceno, kaj za obseg prodaje oziroma lažjo dostopnost knjig bralcem pomeni nižja stopnja davka na dodano vrednost, je zagotovo še prezgodaj. Uvedba tega davka se je pokrila ravno z Bonom21, ki pa je zagotovo pripomogel k večji prodaji knjig. Še posebej pa me veseli, da založniki in knjigotržci nižje stopnje davka niso prelili v svoje zaslužke, saj gibanje povprečne cene knjige kaže, da je ta v obdobju od leta 2015 do leta 2022 narasla za 20 odstotkov, medtem ko je inflacija v tem obdobju znašala 26 odstotkov.

Naloga zbornice je tudi ustvarjanje pogojev za čim bolj kakovostno knjižno produkcijo.

Vloga zbornice pri spodbujanju založništva in knjigotrštva, pa tudi pri promociji bralne kulture, je zagotovo nezanemarljiva. Katere pristope, poteze, dogodke itd. bi še posebej izpostavili?

Vloga naše zbornice je vsekakor večplastna. Zbornica mora skrbeti za to, da sta panogi dovolj močno zastopani pri uveljavljanju interesov njenih članov pri odločevalcih, ki tako ali drugače krojijo pogoje poslovanja v gospodarstvu. Omenil sem že Bon21, ki ga je bilo mogoče unovčiti tudi za nakup knjig, pri katerem je pomembno vlogo odigrala naša zbornica. Tukaj so še zakonodajne spremembe na področju avtorskih pravic. Zbornica je odigrala odločilno vlogo, da sprememba zakonodaje ni šla v smer, ki bi založnikom močno otežila poslovanje.

Druga pomembna vloga zbornice je tudi socialni dialog in kolektivno dogovarjanje. Zbornica je na strani delodajalcev – podpisnikov kolektivne pogodbe za založniško in knjigotrško dejavnost.

Njena tretja naloga pa je tudi ustvarjanje pogojev za čim bolj kakovostno knjižno produkcijo. V mislih imam nagrade, ki jih podeljuje zbornica: Schwentnerjeva nagrada – najvišje priznanje za življenjsko delo na področju slovenskega založništva in knjigotrštva, nagrada Kristine Brenkove za najboljšo slovensko izvirno slikanico in velika nagrada Slovenskega knjižnega sejma za knjigo leta; skupaj z Združenjem menedžer podeljujemo še nagrado za najboljšo poslovno knjigo ter skupaj z Društvom slovenskih pisateljev nagrado za najboljši literarni prvenec.

V zbornici si že kar nekaj časa prizadevamo tudi za dvig vrednosti točke za učbeniške sklade v osnovnih šolah, ki jo vsako leto predpiše pristojni minister in je nespremenjena že od leta 2018. Danes zato učenci v šolah namesto treh dobijo samo dva delovna zvezka.

Seveda zbornica skrbi tudi za promocijo bralne kulture, čeprav to ni njena primarna naloga in za to praktično ne dobi nobenih javnih sredstev. Po mojem mnenju je najboljši promotor bralne kulture zagotovo Slovenski knjižni sejem, ki ga zbornica letos organizira že devetintridesetič. To je največja knjigarna na slovenskem trgu in hkrati tudi največja kulturna prireditev z več kot 200 spremljevalnimi dogodki.

Javna agencija za knjigo sicer sofinancira določene projekte, podpira kakovostne knjižne programe, ponuja subvencije itd.. Je te pomoči in nasploh državne podpore panogi dovolj?

Kot sem že omenil, ima Ministrstvo za kulturo zelo mačehovski odnos do panoge. Edina, ki jo pravzaprav podpira, je Javna agencija za knjigo; ta preko javnih razpisov sofinancira izdaje posameznih knjižnih del ali pa dogodkov za spodbujanje bralne kulture.

Digitalizacija se, v skladu s trendi, razširja tudi v založništvu. Kako se je trg razvil v zadnjih desetih letih?

Digitalizacija v založništvu je, kot sem že dejal, malo širši pojem, pa vseeno: po podatkih FEP je bilo na 28 najpomembnejših trgih v Evropi v letu 2021 od vseh prodanih knjižnih del 84,8 odstotka v tiskani obliki, 12,6 odstotka v digitalni obliki, 2,5 odstotka pa v avdio obliki.

V Sloveniji je delež izdanih e-knjig sicer nekoliko višji in presega 20 odstotkov, kljub vsemu pa ti podatki nekako kažejo, da digitalizacija v obliki e-knjig zaostaja za napovedmi izpred desetletja. Tudi sicer menim, da e-knjiga verjetno še ne bo kmalu prevladujoči format knjige ter da bo tiskana knjiga še desetletja krasila naše knjižne police.

Zagotovo bi morala tudi digitalizacija prispevati k dvigovanju bralne kulture. Dejstvo namreč je, da so generacije, ki prihajajo za nami, digitalno veliko bolj spretne. Vonj tiskane knjige pa bo še vedno prevladoval in bo privabljal tudi mlade bralce. Tudi moja otroka raje primeta v roke tiskano knjigo kot pa bereta knjigo z računalniškega zaslona ali bralnika.

Slovenski knjižni sejem, ki ga zbornica letos organizira že devetintridesetič, je najboljši promotor bralne kulture.

Nedavno ste prevzeli vodenje Medijske zbornice pri GZS. Katere cilje ste si zadali? Kje vidite priložnosti in možnosti za sinergije z založništvom in knjigotrštvom?

Vodenje Medijske zbornice sem prevzel šele nedolgo tega, pravzaprav še opravljam povzetek obstoječega stanja in lahko rečem, da bo treba nekatere zadeve postaviti popolnoma na novo, pravzaprav tako, kot smo to storili pri Zbornici knjižnih založnikov in knjigotržcev. Naj povem, da Medijska zbornica poleg Združenja radiodifuznih medijev vključuje tudi Združenje tiskanih medijev ter Združenje grafikov. In ravno tukaj bo potrebno iskati sinergije z Zbornico knjižnih založnikov in knjigotržcev. O konkretnih načrtih pa še ne morem govoriti.

Kateri pa so prioritetni načrti Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev?

Načrti so zagotovo povezani z že prej omenjenimi izzivi – s posredovanjem pri ustvarjanju čim boljših pogojev za delovanje v panogi, pa tudi z iskanjem odgovora na vprašanje, kako digitalizacijo – pri tem imam v mislih predvsem umetno inteligenco – izrabiti tako, da bo delovala za panogo in ne proti njej.

Večno, zimzeleno vprašanje, o katerem sva že govorila, je tudi spodbujanje bralne kulture. Tukaj bodo morali odločevalci, ki razporejajo sredstva, in ki bi jim morala biti naloga spodbujanje bralne kulture visoko na lestvici prioritet, prisluhniti tudi nam, ki zastopamo 90 odstotkov panoge založništva in knjigotrštva.

Zagotovo je to najprej Ministrstvo za kulturo, ki je tudi pristojno za obe panogi. Potem je tukaj Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ki bi moralo skrbeti za bralno kulturo na način, da bi bili učencem in dijakom dostopni čim bolj kakovostni učbeniki. Spodbujanje bralne kulture ni primarna naloga založnikov in knjigotržcev, saj je njihova vloga popolnoma drugačna – zagotavljanje čim bolj kakovostne knjižne produkcije in čim boljše dostopnosti knjigotrške mreže ter knjižne produkcije potencialnim bralcem.

Slovenija bo na bližajočem se Frankfurtskem knjižnem sejmu častna gostja. Menite, da smo se dobro pripravili in bomo znali izkoristiti to priložnost?

Jaz sem prepričan, da se bo Slovenija v Frankfurtu dobro odrezala. Nenazadnje tudi zato, ker, po mojem mnenju, so-kurator Miha Kovač dobro opravlja svoje delo. Je pa bila do leta 2008 prav GZS tista, ki je organizirala gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, zato sem letos razočaran, da se organizator ni čutil dolžnega, da bi zbornico na kakršenkoli način vključil v dogajanje. Zdi se mi, da bi lahko zbornica s svojim »know how-om«, nenazadnje tudi s svojim Centrom za mednarodno poslovanje, pripomogla, da bi bilo to gostovanje še uspešnejše.