Evropski digitalni regulativni okvir v letu 2026 vstopa v fazo, kjer zakonodaja ni več zgolj usmeritev, temveč postaja neposredna operativna obveznost podjetij. Ključni regulativni stebri, kot so EU Data Act, Cyber Resilience Act in NIS2 Directive, vse bolj določajo način razvoja digitalnih produktov, upravljanja podatkov in zagotavljanja varnosti. Evropska unija s tem gradi enoten digitalni regulativni prostor, kjer so pravila med seboj vse bolj povezana, zato se podjetja ne soočajo več z ločenimi zakonodajnimi okviri, temveč z ekosistemom pravil, ki vplivajo na celoten življenjski cikel digitalnih rešitev – od razvoja do uporabe in podpore. 

V ospredju aktualnega razvoja je pobuda Digital Omnibus, katere cilj je poenostaviti in povezati obstoječo zakonodajo ter olajšati deljenje podatkov med javnim in zasebnim sektorjem. Evropska centralna banka v svojem mnenju iz marca 2026 podpira poenostavitev pravil za G2B in B2G deljenje podatkov ter večjo konsolidacijo zakonodaje, vendar hkrati opozarja, da predlagane spremembe v praksi ne zmanjšujejo vedno dejanskega administrativnega bremena za podjetja in javne institucije. ECB prav tako podpira združevanje pravil o ponovni uporabi podatkov iz različnih pravnih okvirov v enoten sistem ter poudarja pomen prihodnjih evalvacij zakonodaje, ki so predvidene do leta 2028 oziroma v petletnem obdobju po uveljavitvi sprememb. To pomeni, da regulativa postaja sestavni del razvoja produktov, ključni element poslovnega modela in pomemben dejavnik konkurenčnosti, podjetja pa bodo morala pravne zahteve vključevati že v fazi načrtovanja rešitev. 

Cyber Resilience Act uvaja pomemben premik v razumevanju kibernetske varnosti, saj varnost ni več dodatna funkcionalnost, temveč osnovna lastnost vsakega digitalnega produkta. Evropska komisija je marca 2026 objavila osnutek smernic, ki dodatno pojasnjujejo izvajanje regulative v praksi. Poseben poudarek je na t. i. oddaljeni obdelavi podatkov (remote data processing), ki vključuje predvsem cloud in edge rešitve, kjer mora podjetje jasno določiti, kateri deli sistema sodijo v obseg regulative. Smernice zahtevajo dokumentiranje uporabe teh rešitev, oceno tveganj, povezanih z zunanjimi ponudniki, ter implementacijo ustreznih varnostnih kontrol. Hkrati omogočajo uporabo obstoječih dokazil o skladnosti, kot so ISO standardi ali druge certifikacije, vendar ostaja odgovornost za varnost na strani proizvajalca. Pomembno je tudi pojasnilo glede odprtokodne programske opreme, ki ni predmet regulative, če ni del komercialne dejavnosti, ter določitev, kdaj spremembe produkta pomenijo “bistveno spremembo”, kar lahko vpliva na odgovornost podjetja. Smernice dodatno poudarjajo tudi minimalno obdobje podpore, ki praviloma znaša vsaj pet let, lahko pa je daljše glede na življenjsko dobo produkta. 

EU Data Act bistveno spreminja način razumevanja podatkov, saj ti niso več izoliran vir posameznega podjetja, temveč postajajo del širših podatkovnih ekosistemov. Regulativa spodbuja deljenje podatkov med podjetji ter sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, hkrati pa uvaja jasna pravila glede dostopa do podatkov, njihove ponovne uporabe in zaščite občutljivih informacij. Pomemben poudarek iz aktualnih razprav je tudi konsolidacija različnih pravil, ki naj bi povečala pravno jasnost, vendar hkrati zahteva dodatno prilagoditev podjetij. To od podjetij zahteva vzpostavitev celovitih strategij upravljanja podatkov, ki vključujejo tako tehnološke kot pravne vidike ter omogočajo sodelovanje v podatkovnih ekosistemih. 

Implementacija NIS2 Directive dodatno potrjuje, da kibernetska varnost postaja stalna obveznost podjetij. Primer Nemčije po registracijskem roku 6. marca 2026 kaže, da se je registriralo približno 11.500 organizacij, kar predstavlja okoli 39 % vseh subjektov, ki sodijo v obseg regulative. To jasno kaže na razkorak med zakonodajnimi zahtevami in dejansko pripravljenostjo podjetij. Po prvih informacijah regulatorji zaenkrat ne uvajajo takojšnjih kazni, temveč spodbujajo podjetja k vključitvi v sistem, vendar zakonodaja ostaja v celoti veljavna in sankcije ostajajo možne. Hkrati se pričakujejo dodatne smernice glede skupinskih registracij in obravnave kritičnih komponent, kar pomeni, da bo regulativa ostala dinamično področje tudi v prihodnje. 

Največja sprememba, ki jo prinaša nova regulativa, je prehod iz enkratnega zagotavljanja skladnosti v stalno upravljanje. Podjetja morajo vzpostaviti procese za spremljanje skladnosti, zagotoviti sistematično dokumentacijo ter jasno opredeliti odgovornosti znotraj organizacije. S tem nastaja t. i. digitalni governance, kjer se prepletajo tehnologija, pravo in poslovne strategije, kar zahteva bolj celosten in dolgoročen pristop. 

IKT podjetja so v središču teh sprememb, saj so neposredno vključena v razvoj programske opreme, upravljanje infrastrukture in gradnjo digitalnih platform. To pomeni, da niso več zgolj izvajalci rešitev, temveč nosijo odgovornost za njihovo varnost, zanesljivost in skladnost. Hkrati se spreminja tudi konkurenčna dinamika, saj sposobnost učinkovite implementacije regulative postaja pomembna konkurenčna prednost. Podjetja, ki bodo znala upravljati skladnost, bodo lažje dostopala do trga, sklepala partnerstva in gradila zaupanje. 

Evropska digitalna zakonodaja v letu 2026 tako ne predstavlja več zgolj omejitve, temveč postaja okvir za razvoj trga. Podjetja, ki bodo razumela njeno logiko in jo vključila v svoje poslovanje, bodo lahko razvijala bolj varne in zaupanja vredne produkte, lažje sodelovala v evropskih ekosistemih ter hitreje vstopala na nove trge. Na drugi strani bodo podjetja, ki bodo regulativo obravnavala kot administrativno breme, postopoma izgubljala konkurenčnost. Ključno vprašanje zato ni več, ali regulativo implementirati, temveč kako hitro in kako strateško jo vključiti v poslovanje. 

Vir povzet po: Simmons+Simmons, 2026