Proizvodi za zasebne namene, za neposlovne namene, za lastno porabo ter brezplačni vzorci

Če se proizvodi posredujejo zaposlenim za poslovno rabo, kar pomeni, da jih potrebujejo za opravljanje svojega dela, se to šteje za poslovno rabo proizvodov, ki so na zalogi. V tem primeru razknjižimo zalogo proizvodov in z interno temeljnico prenesemo na razred 4. DDV se v tem primeru ne obračuna.

Poraba proizvodov za osebno rabo zaposlenih, čeprav le-ti dobijo proizvode brezplačno, se po določilih ZDDV-1 šteje za dobavo blaga, opravljeno za plačilo. V tem primeru obračunamo DDV po predpisani davčni stopnji in podatek zavedemo v Knjigo izdanih računov v ustreznem davčnem obdobju.

S stališča določil ZDoh-2 se brezplačni proizvodi, če niso zagotovljeni vsem zaposlenim pod enakimi pogoji in so majhnih vrednosti, štejejo za boniteto (39. člen ZDoh-2). Obračunani DDV knjižimo med davčno nepriznane stroške ter obveznost za obračunani DDV (489/260). Ker se boniteta obračuna pri plačah, je v skladu z drugo točko drugega odstavka 30. člena ZDDPO-2 ta strošek davčno priznan in se zaloga razknjiži ter se znesek prenese na strošek bonitet zaposlenih (473/660).

V primeru, ko zavezanec za davek brezplačno razdeljuje svoje proizvode kot vzorce, se DDV ne obračuna, saj ZDDV-1 v drugem odstavku 7. člena določa, da se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, ne štejejo brezplačno dani poslovni vzorci v razumnih količinah. Za zavezanca za davek ti vzorci vsebinsko predstavljajo strošek reklame. Zaradi tega vrednosti teh vzorcev ne razknjižimo kot prodajo, temveč jih z interno temeljnico prenesemo iz zaloge med stroške reklame in oglaševanja (417/660).