Evropsko sodišče je s svojo sodbo z dne 05.03.2009, v zadevi C-302/07, razsodilo:
1. Veljavno pravo Skupnosti ne vsebuje nobene posebne določbe v zvezi z metodo zaokroževanja zneskov davka na dodano vrednost. Ker ni posebne zakonodaje Skupnosti, morajo države članice določiti pravila in metode zaokroževanja zneskov davka na dodano vrednost, pri tem pa morajo te države članice spoštovati načela, na katerih temelji skupni sistem tega davka, zlasti načeli davčne nevtralnosti in sorazmernosti. Zlasti pravo Skupnosti na eni strani ne nasprotuje uporabi nacionalnega pravila, ki zahteva zaokroževanje zneskov davka na dodano vrednost navzgor, kadar koli je del najmanjše denarne enote enak ali večji od 0,5, in na drugi strani ne zahteva, da mora biti davčnim zavezancem dovoljeno znesek davka na dodano vrednost, ki zajema del najmanjše obstoječe denarne enote nacionalne valute, zaokrožiti navzdol.
2. Pri prodaji po ceni, v katero je vključen davek na dodano vrednost, kadar ni posebne zakonodaje Skupnosti, mora vsaka država članica v mejah prava Skupnosti, predvsem ob upoštevanju načel davčne nevtralnosti in sorazmernosti, določiti stopnjo, na kateri je mogoče ali treba zaokrožiti znesek davka na dodano vrednost, ki zajema del najmanjše denarne enote nacionalne valute.
3. Ker so subjekti, ki obračunajo cene za prodajo blaga in opravljanje storitve z davkom na dodano vrednost, v drugačnem položaju kot tisti, ki opravljajo enako vrsto transakcij po ceni brez davka na dodano vrednost, se prvonavedeni ne morejo sklicevati na načelo davčne nevtralnosti, da bi zahtevali dovoljenje, da lahko tudi na stopnji vrste blaga in transakcije uporabljajo zaokroževanja dolgovanih zneskov davka na dodano vrednost navzdol.