V vseh državah članicah Evropske unije predstavljajo finančni popusti, izkazani na računu, znižanje davčne osnove. To izhaja tudi iz določbe 1. točke devetega odstavka 21. člena Zakona o davku na dodano vrednost (UL RS, številka 21/2006 – ZDDV-UPB4). Iz navedenega izhaja, da sprejem finančnega popusta ne zahteva izstavitev dobropisa. Dobropis izdajamo za naknadni popust, ki ni izkazan na računu. Finančni popust pa je na izstavljenem računu izkazan, kar pomeni, da neposredno znižuje davčno osnovo, enako kot popusti izkazani na računu. Iz navedenega izhaja, da za znižanje davčne osnove ni potrebna interna knjigovodska listina. Takšna listina namreč tudi ni potrebna, saj je bil DDV obračunan od nižje osnove v trenutku izstavitve računa. ZDDV določa, da popust (sconto) znižuje davčno osnovo, torej se v takšnem primeru od nižje davčne osnove obračuna DDV, hkrati pa ima kupec nižji znesek vstopnega DDV. V državah članicah Evropske unije celo velja, da se nižja davčna osnova uporabi tudi tedaj, če kupec sploh ni izkoristil popusta (razen, če bi prišlo do obročnega plačila). Deseti odstavek 21. člena ZDDV namreč določa, da se dobropis izdaja samo za naknadne popuste. Navedeno pomeni, da popust (sconto) na računu ni naknadni popust.