Pravica do odbitka vstopnega DDV od stroškov za reprezentanco

Določbe Šeste direktive sveta z dne 17.05.1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS s spremembami – Šesta direktiva) ne določajo obveznih omejitev odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (DDV) pri opravljanju obdavčene dejavnosti, kar velja tudi za primer, naveden v nadaljevanju. Vendar pa je državam članicam v skladu z določili Šeste direktive dana možnost, da omejijo oziroma izključijo pravico do odbitka vstopnega DDV pri nekaterih vrstah investicijskega ali drugega blaga. To možnost, je v različnih obsegih, izkoristila večina držav članic, uporabila pa jo je tudi Slovenija, kot je razvidno iz nadaljevanja.

Zakon o davku na dodano vrednost (UL RS, številka 21/2006 – ZDDV-UPB4) v 2. točki šestega odstavka 40. člena določa, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od stroškov za reprezentanco, pri čemer se kot stroški za reprezentanco štejejo zgolj stroški za pogostitev in zabavo ob poslovnih ali družabnih stikih, stroškov za prehrano, vključno s pijačo ter stroškov za nastanitev.

Izdatke, povezane s pozornostjo do poslovnih partnerjev (sedanjih in bodočih kupcev oziroma dobaviteljev), uvrščamo med izdatke za reprezentanco. Reprezentanca so pogostitve in druge storitve za poslovne partnerje ter njim dana darila, namenjeni povečanju oziroma pospeševanju prodaje, kar naj bi vplivalo na pridobivanje prihodkov. Reprezentančni stroški so tako stroški:

• storitev, povezanih s poslovnimi partnerji (pogostitve ipd.) in
• daril, danih poslovnim partnerjem.

Med stroške reprezentance, od katerih se ne sme odbijati vstopni DDV, se štejejo zgolj stroški za pogostitve in zabave na poslovnih in družabnih srečanjih, torej zgolj stroški storitev. Darila, dana poslovnim partnerjem, pa se davčno obravnavajo drugače.