Olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj

Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (UL RS, številka 33/2006 – ZDDPO-1-UPB2) v drugem odstavku 49. člena določa, da zavezanec lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 20% zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj v tem obdobju, vendar največ v višini davčne osnove. Vlaganja iz tega odstavka so vlaganja v notranje raziskovalno-razvojne dejavnosti zavezanca in nakup raziskovalno-razvojnih storitev (ki jih izvajajo druge osebe, vključno s povezanimi osebami, oziroma druge javne ali zasebne raziskovalne organizacije). Ne glede na določbo prvega stavka tega odstavka lahko zavezanec uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 30% zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj v skladu s tem odstavkom, če ima sedež in opravlja svojo dejavnost na področjih države, ki imajo bruto domači proizvod na prebivalca nižji od poprečja države do 15%, in v višini 40% zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj v skladu s tem odstavkom, če ima sedež in opravlja svojo dejavnost na področjih države, ki imajo bruto domači proizvod na prebivalca nižji od poprečja države za več kot 15%, vendar največ v višini davčne osnove (v nadaljnjem besedilu: regijska olajšava). Vlada Republike Slovenije z uredbo določi shemo za izvajanje regijske olajšave. Pri ugotavljanju zneska, za katerega zavezanec lahko zmanjšuje davčno osnovo v skladu s tem odstavkom, se upoštevajo zneski za vlaganja po tem odstavku, v skladu z določbami tega zakona o določanju davčne osnove. Pri razmerjih s povezanimi osebami se upoštevajo zneski, ugotovljeni po določbah tega zakona o določanju davčne osnove pri poslovanju med povezanimi osebami. Vlaganja v raziskave in razvoj po tem odstavku mora zavezanec opredeliti v poslovnem načrtu ali posebnem razvojnem projektu/programu.

Podzakonskega predpisa v zvezi z vlaganji v raziskave in razvoj Vlada Republike Slovenije do dneva sestave tega pojasnila še ni sprejela.

Menim, da mora zavezanec pri uveljavljanju olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj, poleg sestave poslovnega načrta ali posebnega razvojnega projekta oziroma programa, upoštevati tudi določbe Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (UL RS, številka 22/2006 – ZRRD-UPB1).

Načrtovanje je predvsem v manjših podjetjih dejansko zelo zapostavljeno in ga poslovodstvo ne izvaja tako, kot bi ga moralo. V mislih imam načrtovanje, ki je povezano z načrtovanjem poslovanja na posameznih področjih podjetja.

S poslovnim načrtom ali posebnim razvojnim projektom oziroma programom si v podjetju pomagamo napovedati, kje bomo mi in podjetje v prihodnosti. Bolje je načrt pripravljen, manjše je tveganje propada. Dober načrt je uporabna informacija za vse (podjetnike, poslovodstvo, banke, davčni organ ipd.).

Najprej moramo določiti, kaj je cilj oziroma videnje podjetja, pomagamo si z dolgoročnim načrtom, s katerim opredelimo bodoče finančne potrebe podjetja.

Z njim ponavadi predvidimo poslovanje podjetja za prihodnja tri leta, in sicer:

• na katerih trgih bomo prodajali, 
• kolikšne proizvode ali storitvene zmogljivosti bomo potrebovali (med njimi tudi nakup raziskovalno-razvojnih storitev, ki jih izvajajo druge osebe, vključno s povezanimi osebami, oziroma druge javne ali zasebne raziskovalne organizacije),
• kaj bomo ponudili našim kupcem,
• koliko dobička naj bi ustvarili,
• kakšne bodo potrebe po človeških virih, surovinah, zalogah, sredstvih (tudi sredstvih za raziskave in razvoj) ipd.

Ko imamo zaključen poslovni načrt ali posebni razvojni projekt oziroma program se lotimo kratkoročnega načrta poslovanja za eno leto, v katerem podrobneje določimo:

• vrednost prodaje in stroškov, 
• denarni tok,
• znesek kratkoročnih posojil,
• potrebna sredstva za raziskave in razvoj ipd.

Z načrtovanjem dokažemo, da vemo »kaj in kako delamo« in da poslovanja ne vodimo na pamet. Pri načrtovanju vedno sledijo trije koraki, in sicer:

• najprej pripravimo načrt, 
• načrt vpeljemo v prakso in
• na koncu primerjamo dejanske rezultate z načrtovanimi.

Menim tudi, da je opredelitev zakonodajalca pri uveljavljanju olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj zelo »mehka«. Presoja pri tem bo torej očitno v rokah davčnega organa (inšpektorja). Menim celo, da v skladu z določili Zakona o davčnem postopku in Zakona o davčni službi, davčni organ (inšpektor) ni pristojen in tudi ne usposobljen, da bi sodil o vprašanju, ali se je neka oprema uporabila za raziskave in razvoj. Iz izkušenj seveda vemo, da cena opreme, ki je namenjena za raziskave in razvoj, dosega astronomske višine, in nasprotna presoja davčnega organa (inšpektorja) ob koriščenju davčne olajšave lahko ima hude finančne posledice za zavezance za davek.