Pogodbena kazen z vidika davka na dodano vrednost

Pravilnik o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (UL RS, številka 17/2004 do 10/2006) v 3. alinei drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 11. člena določa, da se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV ter, da se za odškodnino šteje tudi pogodbene kazni.

Pri pogodbeni kazni se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kako drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi njeno izpolnitev. Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude. Obligacijski zakonik (UL RS, številka 83/2001 – OZ) postavlja domnevo, ki je izrazito v korist ohranjanja pogodbenega razmerja v veljavi. Pogodbena kazen pride v poštev pri kršitvi nedenarne obveznosti, ni pa mogoča pri kršitvi denarne obveznosti. V takem primeru pridejo v poštev zakonske zamudne obresti, ki so ustrezna civilna sankcija za kršitev denarne obveznosti. Dogovor o pogodbeni kazni je odvisen od veljavnosti pogodbe, ki se zavaruje s pogodbeno kaznijo. Če je pogodba neveljavna, bo neveljaven tudi dogovor o pogodbeni kazni. Če je pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, lahko upnik zahteva ali izpolnitev obveznosti, ali pogodbeno kazen. Upnikova pravica izbire pa se izčrpa v tem smislu, da izgubi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, če je zahteval pogodbeno kazen, ki je bila dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti. Upnik nima pravice plačati pogodbene kazni in odstopiti od pogodbe. Če je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude v izpolnitvi nedenarne obveznosti, pa ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti, kot tudi pogodbeno kazen. Sodišče lahko na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (npr. en promil na dan vendar ne več kot 5 % pogodbene vrednosti pri gradbenih pogodbah).