Kako se obračuna DDV in kdo izstavlja račun z DDV?

S 1.1.2006 se bo začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-F). Zakon uvaja posebno ureditev plačevanja DDV po plačani realizaciji, po kateri se DDV obračunava glede na prejeta oz. izvršena plačila in ne glede na izdane oz. prejete račune  kot to velja za splošno pravilo plačevanja DDV.

Posebna ureditev je predvidena kot možnost, ki jo davčni zavezanci lahko izkoristijo, če je tak njihov poslovni interes. Davčni zavezanec mora o izbranem načinu le obvestiti davčni organ. Davčnemu organu pa je po tem zakonu dana tudi pravica, da lahko zadrži začetek uporabe posebne ureditve ali celo prepove njeno uporabo, če ugotovi kakršnokoli zlorabo in nespoštovanje pogojev.

V posebno ureditev plačevanja DDV lahko vstopijo davčni zavezanci, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev opravijo ne več kot 50 milijonov tolarjev obdavčenega prometa brez DDV in izpolnjujejo določene pogoje, ki jih s pravilnikom predpiše minister, pristojen za finance.

Posebne ureditve  ni mogoče uveljaviti za  uvoz oz. izvoz blaga ter za dobave in pridobitve blaga iz drugih držav članic EU. Izvzete so dobave, pri katerih lastninska pravica na blagu preide kasneje (leasing pogodbe, kreditne in posojilne pogodbe) in računi, ki so izdani pred opravljeno dobavo blaga oz. pred opravljeno storitvijo

Davčni zavezanec 15. dni pred začetkom uporabe obvesti davčni o davčnem obdobju, v katerem bo začel uporabljati to posebno ureditev. Davčni zavezanec, ki želi uporabljati posebno ureditev 1.1.2006 o tem obvesti davčni organ do 15.12.2005.

Davčni zavezanec, ki bo uporabljal posebno ureditev plačevanja DDV,  je dolžan v svojem knjigovodstvu ločeno izkazovati kakršnakoli plačila, ki jih prejme ali izvrši v zvezi s transakcijami, od katerih je dolžan ugotoviti svojo davčno obveznost na podlagi izdanih in prejetih plačil.

Trenutek obračuna DDV je vezan na dan, ko davčni zavezanec prejme plačilo, hkrati pa davčni zavezanec pridobi pravico do odbitka vstopnega DDV z dnem izvršitve plačila.

Ko davčni zavezanec preseže 50 mio SIT obdavčenega prometa brez DDV, mora  obvezno prenehati uporabljati posebno ureditev plačevanja DDV po plačani realizaciji.

Ta zakon naj bi prinesel boljši likvidnostni položaj malih podjetnikov. Ker pa jim  nalaga dodatno vodenje  evidenc v zvezi s plačili, se jim s tem poveča strošek vodenja davčnega knjigovodstva.