Popravilo službenega osebnega motornega vozila v drugi državi članici

Slovenskemu zavezancu za davek, identificiranemu za namene DDV, se je v drugi državi članici pokvarilo službeno osebno motorno vozilo, ki mu ga je popravil zavezanec za davek, identificiran za namene DDV v drugi državi članici ter mu izstavil račun z obračunanim DDV druge države članice.

ZDDV v 18/d členu določa, da se ne glede na 3/c in 3/d točko drugega odstavka 17. člena ZDDV šteje, da je kraj opravljanja storitev pri cenitvah ali storitvah na premičninah, ki se opravijo za naročnike, identificirane za namene DDV v drugi državi članici, kot je država članica, v kateri so storitve dejansko opravljene, na ozemlju države članice, ki je naročniku cenitve ali storitve na premičninah izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero je bila zanj storitev opravljena, če se blago odpošlje ali odpelje iz države članice, v kateri so bile storitve dejansko opravljene.

V navedenem primeru so izpolnjeni vsi pogoji iz 18/d člena ZDDV, kar pomeni, da se kot kraj opravljanja storitve šteje Slovenija. Ne glede na to, da je izvajalec storitve naročniku storitve obračunal DDV druge države članice, se šteje, da je slovenski zavezanec za davek plačnik slovenskega DDV, na podlagi 3. točke prvega odstavka 12. člena ZDDV. Obveznost obračuna slovenskega DDV je nastala na dan izstavitve računa s strani izvajalca storitve oziroma zadnji dan davčnega obdobja, v kolikor ni bil izstavljen račun s strani izvajalca storitve, kot to določa 19. člen ZDDV. Davčna osnova je vrednost opravljene storitve, brez obračunanega DDV druge države članice, kot to določa 21. člen ZDDV.

Z nastankom obveznosti obračuna slovenskega DDV zavezanec za davek ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV, kot to določa peti odstavek 40. člena ZDDV.