Zakon o kmetijskih zemljiščih - uradno prečiščeno beseilo (ZKZ-UPB1) - UL 55/2003
Na podlagi 153. člena poslovnika državnega zbora je
Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. maja 2003 potrdil
uradno prečiščeno besedilo zakona o kmetijskih zemljiščih, ki
obsega:
- Zakon o kmetijskih zemljiščih ZKZ (Uradni list RS, št. 59/96 z
dne 25. 10. 1996),
- Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi
določbe drugega odstavka 124. člena zakona o kmetijskih zemljiščih,
št. U-I-340/96 (Uradni list RS, št. 31/98 z dne 18. 4. 1998),
- Zakon o nadomestitvi indeksa drobnoprodajnih cen z indeksom cen
življenjskih potrebščin ZNIDC (Uradni list RS, št. 1/99 z dne 9. 1.
1999),
- Zakon o kmetijstvu ZKme (Uradni list RS, št. 54/2000 z dne 16.
6. 2000),
odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi
prvega stavka drugega odstavka 115. člena zakona o kmetijskih
zemljiščih in odločba o razveljavitvi dela drugega stavka drugega
odstavka 115. člena, št. U-I-26/97-8 (Uradni list RS, št. 68/2000 z
dne 31. 7. 2000),
- Odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi
III. poglavja zakona o kmetijskih zemljiščih z odloženim rokom
enega leta, št. U-I-266/98-72 (Uradni list RS, št. 27/2002 z dne
28. 3. 2002),
- Zakon o morskem ribištvu ZMR-1 (Uradni list RS, št. 58/2002 z
dne 4. 7. 2002),
- Zakon o spremembah zakona o kmetijskih zemljiščih ZKZ-A (Uradni
list RS, št. 67/2002 z dne 26. 7. 2002),
- Zakon o urejanju prostora ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/2002
z dne 18. 12. 2002, veljavnost od 1. 1. 2003),
- Zakon o graditvi objektov ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/2002 z
dne 18. 12. 2002, veljavnost od 1. 1. 2003) in
- Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih
zemljiščih ZKZ-B (Uradni list RS, št. 36/2003 z dne 16. 4.
2003).
Ljubljana, dne 29. maja 2003. |
|
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor l. r.
|
Z A K O N
O KMETIJSKIH ZEMLJIŠČIH
uradno prečiščeno besedilo
(ZKZ-UPB1)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon ureja rabo kmetijskih zemljišč, njihovo
varstvo, promet in zakup, agrarne operacije in skupne pašnike.
Določbe tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za gozdove, če ni
z zakonom drugače določeno.
2. člen
Kmetijska zemljišča so zemljišča, ki so primerna za
kmetijsko pridelavo, razen stavbnih in vodnih zemljišč ter za druge
namene določenih zemljišč. Med kmetijska zemljišča spadajo tudi vsa
zemljišča v zaraščanju, ki niso določena za gozd na podlagi zakona
o gozdovih.
Kmetijska zemljišča se na podlagi njihovih naravnih lastnosti,
lege, oblike in velikosti parcel delijo na:
najboljša kmetijska zemljišča, to so zemljišča, ki so
najprimernejša za kmetijsko obdelavo;
druga kmetijska zemljišča, ki so manj primerna za kmetijsko
obdelavo.
Najboljša kmetijska zemljišča so:
a) po naravnih lastnostih:
zemljišča, na katerih je najširša možnost rabe tal, ki se kaže v
možnosti gojenja kmetijskih rastlin, ki uspevajo pri nas, če lega
tal omogoča uporabo ustrezne kmetijske mehanizacije I. kategorija
kmetijskih zemljišč;
zemljišča, na katerih je delno otežkočena možnost rabe tal zaradi
fizikalnih lastnosti tal, kar zmanjšuje možnost izbora gojenja
kmetijskih rastlin II. kategorija kmetijskih zemljišč;
zemljišča, ki so po svojih naravnih danostih primerna za trajne
nasade (sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča, oljčni nasadi ipd.);
zemljišča, ki so zaradi izjemnih lastnosti in lege najprimernejša
za vrtnarsko proizvodnjo;
b) po legi, velikosti in obliki parcel:
zemljišča, ki so oblikovana (združena) v komplekse.
3. člen
Določitev zemljišč, primernih za kmetijsko
pridelavo, za stavbna, vodna ali za drug namen, je možna le v
planskih aktih Republike Slovenije in lokalnih skupnosti v skladu z
zakonom.
Kmetijska zemljišča se v planskih aktih Republike Slovenije in
lokalnih skupnosti na podlagi kategorizacije določijo po območjih
iz prve in druge alinee drugega odstavka 2. člena tega zakona ter
vodijo v posebni evidenci, povezani z bazo podatkov zemljiškega
katastra.
4. člen
Kmetijska zemljišča je treba uporabljati v skladu z
njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali
drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti
rastlin.
Kmetijska zemljišča so onesnažena takrat, kadar tla vsebujejo
toliko škodljivih snovi, da se zmanjša njihova samoočiščevalna
sposobnost, poslabšajo fizikalne, kemične ali biotične lastnosti,
zavirata ali preprečujeta rast in razvoj rastlin, onesnažuje
podtalnica oziroma rastline ali je zaradi škodljivih snovi kako
drugače okrnjena trajna rodovitnost tal.
Trajna rodovitnost tal je zagotovljena, če tla:
niso izpostavljena eroziji;
niso zbita;
vsebujejo zadostno količino humusa;
ne omejujejo nemotene rasti rastlin;
dolgoročno omogočajo razvoj in kakovost kmetijskih ter gozdnih
rastlin (vegetacije);
imajo lastnost razgrajevati snovi kot so odmrli ostanki
rastlinskega in živalskega izvora, živalski ali človeški izločki in
ostanki sredstev za varstvo rastlin ter druge snovi, ki se kot
sekundarne surovine vračajo v naravni obtok snovi;
optimalno sprejemajo, zadržujejo in oddajajo vodo. Vlada Republike
Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) predpiše podrobnejša
merila o trajni rodovitnosti tal in onesnaženosti rastlin ter z
njimi povezane obvezne ukrepe.
5. člen
Pravna ali fizična oseba, ki je lastnik, zakupnik
ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu:
lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča) mora na
svojih, zakupljenih ali drugače dodeljenih neobdelovalnih
kmetijskih zemljiščih dopustiti drugim čebelarjenje, lov in
rekreativno nabiranje plodov prostorastočih rastlin, zelnatih
prostorastočih rastlin, gob in prostoživečih živali v skladu s
predpisi ter dopustiti prosto gibanje drugim osebam po
neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih, če se s tem ne povzroči
škoda.
Povzročitelj škode na zemljišču ali pridelku je odškodninsko
odgovoren lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku kmetijskega
zemljišča oziroma pridelka v skladu s predpisi.
6. člen
Določbe tega zakona o rabi in obdelovanju
kmetijskih zemljišč, odškodnini iz 11. člena tega zakona se
uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za
stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni
v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug
ustrezen akt.
II. NAČRTOVANJE IN VARSTVO
KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ
1. Raba kmetijskih zemljišč
7. člen
Lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega
zemljišča mora obdelovati kmetijsko zemljišče na predpisan način in
kot dober gospodar in mora kmetijsko proizvodnjo prilagoditi
ekološkim in talnim razmeram, uporabljati zemljiščem in kraju
primerne metode za preprečevanje zbitosti tal, erozije in
onesnaženja ter za zagotavljanje trajne rodovitnosti zemljišč.
Na zemljiščih, ki so s planskim aktom lokalne skupnosti oziroma
Republike Slovenije namenjena za nekmetijske namene, se ne sme
napraviti trajnih nasadov oziroma kako drugače ovirati predvidene
namembnosti teh zemljišč.
Lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku zemljišča za trajne
nasade ali druga vlaganja, ki jih napravi v nasprotju s prejšnjim
odstavkom, ne pripada odškodnina.
Če kmetijska inšpekcija ali kmetijska svetovalna služba ugotovi, da
obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s prvim
odstavkom tega člena, razišče vzroke za tako stanje. V skladu z
ugotovljenim stanjem naloži kmetijski inšpektor obdelovalcu izvedbo
primernih ukrepov. Obdelovalec mora ukrepe izvesti najpozneje do
začetka kmetijskih del v naslednjem koledarskem letu oziroma v enem
letu, sicer se izvedba potrebnih ukrepov na stroške lastnika,
zakupnika ali drugega uporabnika kmetijskega zemljišča zagotovi v
izvršilnem postopku.
Vlada določi podrobnejša merila za presojo, ali obdelovalec ravna
kot dober gospodar.
2. Načrtovanje in varstvo pred
spreminjanjem namembnosti
8. člen
(črtan)
9. člen
Zaradi določanja kmetijskih zemljišč v planskih
aktih Republike Slovenije in lokalnih skupnosti ter izvajanja
ukrepov kmetijske politike se kot uradna evidenca vodijo podatki o
kategorijah kmetijskih zemljišč, najboljših in drugih kmetijskih
zemljiščih, območjih z omejenimi možnostmi za kmetijstvo, območjih
agrarnih operacij in območjih skupnih pašnikov.
Pri vzpostavitvi in vodenju baz podatkov iz prejšnjega odstavka
uporablja ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, od njega določena
strokovna institucija ter upravne enote naslednje podatke:
o lastnikih, parcelah in njihovi površini, katastrski kulturi in
katastrskem razredu iz podatkovne baze zemljiškega katastra
Republike Slovenije, vključno z obstoječimi računalniškimi orodji,
pri čemer se lahko za fizične osebe uporabi glede imena, priimka in
naslova ter enotne matične številke občana podatke iz centralnega
registra prebivalstva; za pravne osebe in samostojne podjetnike pa
glede imena, naslova, matične številke ter drugih javnih podatkov
podatke iz registra podjetij; za oboje pa tudi podatke iz registra
teritorialnih enot in evidence hišnih številk;
o legi iz mapne kopije zemljiškega katastra oziroma
digitaliziranega načrta in iz topografskih kart iz topografskih
načrtov in digitalnega modela višin;
o zemljiščih iz pedološke karte, iz aero fotoposnetkov in
obstoječih satelitskih posnetkov ter iz podatkov sistematičnega
spremljanja in analiziranja rodovitnosti kmetijskih zemljišč;
o podnebju iz meteorološke podatkovne baze Hidrometeorološkega
zavoda Republike Slovenije;
o onesnaženosti iz podatkov sistematičnega spremljanja
onesnaženosti kmetijskih zemljišč, kmetijskih rastlin in talne
vode;
iz drugih baz podatkov.
Upravljavci oziroma lastniki podatkov iz prejšnjega odstavka dajo
ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo, oziroma od njega določeni
strokovni instituciji in upravni enoti podatke brezplačno, razen
neposrednih materialnih stroškov za potrebne dodatne izvode.
Baze podatkov iz prvega odstavka tega člena izdelajo strokovne
institucije, ki izpolnjujejo predpisane pogoje glede kadrov in
opreme in jih določi minister, pristojen za kmetijstvo.
Sredstva za izdelavo in sprotno vodenje baz podatkov se zagotovijo
v proračunu Republike Slovenije.
Baze podatkov iz prvega odstavka tega člena so povezane z bazo
podatkov zemljiškega katastra.
Minister, pristojen za kmetijstvo, predpiše podrobnejše predpise o
razvrstitvi zemljišč v kategorije in razvrstitev zemljišč na
najboljša in druga kmetijska zemljišča.
Minister, pristojen za kmetijstvo, predpiše v soglasju z ministrom,
pristojnim za prostor, podrobnejše pogoje, ki jih morajo
izpolnjevati strokovne institucije za izdelavo in vodenje baz
podatkov po tem členu, njihovo podrobnejšo vsebino, način izdelave
in vodenja ter njihove povezave z zemljiškim katastrom.
10. člen
(črtan)
11. člen
(črtan)
12. člen
(črtan)
13. člen
(črtan)
14. člen
(črtan)
15. člen
(črtan)
16. člen
(črtan)
III. PROMET S KMETIJSKIMI ZEMLJIŠČI,
GOZDOVI
IN KMETIJAMI
17. člen
Za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali
kmetijami po tem zakonu se šteje pridobitev lastninske pravice s
pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta
zakon.
Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po
postopku in na način določen s tem zakonom, če ni glede predkupne
pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom
določeno drugače.
18. člen
Zaščitena kmetija iz 2. člena zakona o dedovanju
kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 odločba
US) se v prometu ne sme deliti, razen v naslednjih primerih:
če se povečuje, zaokrožuje obstoječa zaščitena kmetija ali nastaja
nova zaščitena kmetija;
če se na ta način povečuje ali zaokrožuje druga kmetija oziroma se
povečuje ali zaokrožuje kmetijsko zemljišče, ki je v lasti
kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika posameznika;
če se odtujijo stavbna zemljišča;
če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju
kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko;
če pridobi lastninsko pravico na zaščiteni kmetiji Republika
Slovenija oziroma občina;
če lastnik poveča ali vzpostavi solastninski delež na zaščiteni
kmetiji v korist solastnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja,
potomca, posvojenca ali njegovega potomca tako, da zaščitena
kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po predpisih o dedovanju
kmetijskih gospodarstev.
19. člen
Pravni posel odobri upravna enota.
Odobritev ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča,
gozda ali kmetije:
v okviru kmetijskih prostorsko ureditvenih operacij;
med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema, lastnikom in
njegovim zakonitim dedičem, razen če gre za promet z zaščiteno
kmetijo, ki ni v skladu z 18. členom tega zakona;
med solastnikoma, kadar je kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija v
lasti dveh solastnikov;
na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju;
na podlagi darila za primer smrti in izročilne pogodbe, razen če
gre za promet z zaščiteno kmetijo, ki ni v skladu z 18. členom tega
zakona;
če gre za kmetijsko zemljišče ali gozd, na katerem stoji objekt
(stavbišče in funkcionalno zemljišče) zgrajen v skladu z veljavnim
prostorskim aktom in s predpisi o graditvi objektov.
Pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije
se ne odobri:
če niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena;
če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem
zakonom;
če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega
zakona;
če bi se s prometom fizično delile parcele zemljišča, ki je bilo
urejeno s komasacijo.
20. člen
Lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče,
gozd ali kmetijo, mora ponudbo v treh izvodih izročiti vsaki
upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, gozd ali
kmetija leži.
Ponudba mora vsebovati:
osebne podatke o prodajalcu: osebno ime ter naslov stalnega ali
začasnega prebivališča oziroma firmo in sedež;
podatke o kmetijskem zemljišču, gozdu oziroma kmetiji (parcelna
številka, katastrska občina, površina, katastrska kultura);
ceno in
morebitne druge prodajne pogoje.
Upravna enota, na območju katere to kmetijsko zemljišče, gozd ali
kmetija leži, mora ponudbo iz prvega odstavka tega člena nemudoma
objaviti na oglasni deski in na enotnem državnem portalu E-uprave.
Upravna enota to ponudbo nemudoma pošlje občini in krajevnemu uradu
oziroma informacijski pisarni, da jo objavijo na oglasni deski.
Rok za sprejem ponudbe je 30 dni od dneva, ko je bila ponudba
objavljena na oglasni deski upravne enote.
Če v roku iz prejšnjega odstavka nihče ne sprejme ponudbe, mora
prodajalec, če še želi prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali
kmetijo, ponudbo ponoviti.
21. člen
Vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano kmetijsko
zemljišče, gozd ali kmetijo, mora dati pisno izjavo o sprejemu
ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in
upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti.
Upravna enota po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse
sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem,
kdo je sprejel ponudbo v roku iz četrtega odstavka prejšnjega
člena.
22. člen
Fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z
lastnikom nepremičnine poda vlogo za odobritev pravnega posla.
Vloga se vloži pri upravni enoti, na območju katere leži
nepremičnina oziroma njen pretežni del. Vloga za odobritev pravnega
posla se vloži najpozneje v šestdesetih dneh po poteku roka iz
četrtega odstavka 20. člena tega zakona. Vlogi je treba priložiti
sklenjeno pogodbo o pravnem poslu.
Upravna enota odobri ali zavrne odobritev pravnega posla z odločbo.
Stranke v postopku odobritve so pogodbene stranke in vsi, ki so
sprejeli ponudbo v skladu s tem zakonom.
Če za pravni posel odobritev ni potrebna, izda upravna enota o tem
potrdilo. Če ne gre za primere, ko se izda potrdilo, se izdaja
potrdila zavrne z odločbo.
O pritožbi zoper odločbo iz drugega in tretjega odstavka tega člena
odloča ministrstvo, pristojno za kmetijstvo.
Overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu je mogoča le na
podlagi odločbe o odobritvi oziroma potrdila iz tega člena.
23. člen
Pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali
kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z
drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno
pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu:
1. solastnik;
2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče,
ki je naprodaj;
3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj;
4. drug kmet;
5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki
jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske
oziroma gozdarske dejavnosti;
6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za
Republiko Slovenijo.
Ob enakih pogojih se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s
prejšnjim odstavkom, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem
redu:
1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno
dejavnost;
2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje;
3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za
prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno
premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi
metode javne dražbe.
Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če
pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo
tej osebi poglavitni vir za preživljanje.
Če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne
pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je
sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom, če
sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom tega
zakona.
24. člen
V smislu tega zakona je kmet fizična oseba:
ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega
zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za
to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti
pridobiva pomemben del dohodka;
ki je družinski član osebe iz prejšnje alinee, če opravlja
kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost
in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost se šteje za
edino in glavno dejavnost v primerih, določenih v prejšnjem
členu;
ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del
dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja
kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih
zemljišč;
ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s
pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da
jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih
pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede
usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena.
Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po
predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben
dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost
kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova
ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v
gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3
letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem
obdobju.
Šteje se, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske
dejavnosti, če ima strokovno izobrazbo najmanj IV. stopnje
kmetijske smeri ali katerokoli smer izobrazbe najmanj IV. stopnje
in opravljen preizkus znanja po veljavnem programu kmetijskih
poklicnih ali srednjih šol s področja kmetijske dejavnosti, ki jo
opravlja ali jo namerava opravljati ali če pridobi nacionalno
poklicno kvalifikacijo za področje kmetijstva v skladu z zakonom,
ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije.
Za samostojnega podjetnika posameznika po tem zakonu se šteje
fizična oseba, ki je priglašena oziroma registrirana za kmetijsko
dejavnost in ustvari več kot 50% prihodkov iz kmetijske dejavnosti,
vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in s
prihodki iz naslova državnih pomoči, kar je razvidno iz potrjene
zadnje bilance stanja in bilance uspeha.
Za kmetijsko organizacijo po tem zakonu se šteje gospodarsko
družbo, kmetijsko zadrugo ali drugo pravno osebo, ki je
registrirana za kmetijsko dejavnost in ustvari več kot 50%
prihodkov iz kmetijske dejavnosti, vključno s prihodki iz naslova
ukrepov kmetijske politike in s prihodki iz naslova državnih
pomoči, kar je razvidno iz zadnjega revidiranega izkaza prihodkov
in odhodkov oziroma izkaza poslovnega izida.
Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni
podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska
organizacija, odloča o tem upravna enota na območju katere leži
pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni
podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija
uporabljajo.
Minister, pristojen za kmetijstvo, predpiše vsebino in način
preizkusa znanja iz tretjega odstavka.
25. člen
Po končani javni dražbi kmetijskega zemljišča,
gozda ali kmetije, mora izvršilno sodišče ponudnika, ki je ponudil
najvišjo ceno napotiti na pristojno upravno enoto, da v roku, ki mu
ga določi, poda vlogo za pridobitev odobritve pravnega posla.
Vlogi za pridobitev odobritve se priloži sklep sodišča o ponudniku,
ki je ponudil najvišjo ceno. Če obstoji kateri od razlogov iz
tretjega odstavka 19. člena tega zakona, upravna enota odobritev
zavrne.
Prvi in drugi odstavek tega člena se smiselno uporabljata tudi za
stečajne in likvidacijske postopke.
IV. ZAKUP KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ
26. člen
Predmet zakupa je kmetijsko zemljišče s
pripadajočimi objekti, napravami in dolgoletnimi nasadi.
Pogodba o zakupu kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu:
zakupna pogodba) mora vsebovati zlasti: zemljiškoknjižne in
zemljiškokatastrske podatke o v zakup danih zemljiščih, opis in
neamortizirano vrednost objektov, naprav in nasadov iz prejšnjega
odstavka, amortizacijsko dobo trajnih nasadov, višino zakupnine,
dobo in namen zakupa, ter določbo o tem, ali se zakupna pravica
podeduje ali ne.
Če gre za dedni zakup, se za dedovanje zakupne pravice uporablja
zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, če kmetija oziroma
zemljišča v lasti zakupnika sama ali pa skupaj z zemljišči oziroma
s kmetijo, ki jih ima v zakupu, ali zakupljena zemljišča oziroma
kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Če ta pogoj ni
izpolnjen, se zakupna pravica deduje po splošnih predpisih.
V primeru, da lastnik zemljišča ni tudi lastnik trajnih nasadov in
drugih naprav, je predmet zakupa lahko samo zemljišče skupaj s
pripadajočimi trajnimi nasadi in napravami, kolikor jih ni mogoče
brez škode odstraniti. Trajni nasad deli usodo zemljišča.
Zakupna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki. Zakupna
pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, nima pravnega učinka.
27. člen
Določbe 19. do 24. člena razen določb prvega,
drugega in tretjega odstavka 23. člena tega zakona se smiselno
uporabljajo tudi za zakup.
Pri zakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede
kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno
drugače, lahko uveljavljajo prednostno pravico upravičenci po
naslednjem vrstnem redu:
1. zakupnik;
2. zakupnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup in
kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki
se daje v zakup;
3. drug kmet, kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik
posameznik, ki jim je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje
kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti.
Zakupnik, s katerim je bila zakupna pogodba zaradi neizpolnjevanja
njegovih obveznosti razdrta, ne more uveljavljati prednostne
pravice iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka.
Ob enakih pogojih ima med prednostnimi upravičenci iz 2. in 3.
točke drugega odstavka tega člena, uvrščenimi na isto mesto,
prednostno pravico do zakupa tisti, ki mu kmetijska dejavnost
pomeni edino ali glavno dejavnost in mu prihodki oziroma sredstva,
pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo poglavitni finančni vir
preživljanja ali poslovanja.
Za zakupna razmerja po tem zakonu se uporabljajo določbe zakona o
obligacijskih razmerjih, kolikor s tem zakonom ni drugače
določeno.
V primeru, da so predmet zakupa nepremičnine, ki so v lasti
Republike Slovenije ali občine, dovoljenje upravne enote in mnenje
občine ni potrebno.
28. člen
Zakupno razmerje se v skladu s predpisi vknjiži v
zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru.
Zakupodajalec, če ni s pogodbo za to določen zakupnik, mora
predlagati vpis zakupnega razmerja v zemljiško knjigo in zemljiški
kataster v 30 dneh od prejema odobritve pravnega posla oziroma
potrdila iz 19. člena tega zakona, izbris tega razmerja pa v 30
dneh od njegovega prenehanja.
29. člen
Doba zakupa mora ustrezati namenu uporabe zakupnega
zemljišča in ne sme biti krajša kot:
25 let, če naj rabi zemljišče osnovanju vinogradov, sadovnjakov ali
hmeljišča;
15 let, če naj rabi zemljišče osnovanju nasadov hitrorastočih
listavcev;
10 let, če naj rabi zemljišče za druge namene.
Če trajni nasadi na zakupnem zemljišču že obstojajo, se zakupno
razmerje lahko sklene tudi za dobo, dokler nasadi ne bodo
amortizirani.
Če zakupodajalec po objavi ponudbe o zakupu na način iz 23. člena
tega zakona v predpisanih rokih ne more skleniti zakupne pogodbe za
dobo iz prvega odstavka tega člena ali če je tako določeno z
zakonom, lahko da kmetijsko zemljišče v zakup tudi za krajši čas.
Prav tako da lahko zakupodajalec zemljišča v zakup za krajši čas
osebi, ki se po tem zakonu ne šteje za kmeta in v primerih, ko je
vložena zahteva za vrnitev nepremičnine v naravi po določbah zakona
o denacionalizaciji in zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih
skupnosti.
30. člen
Za zakupna razmerja, ki se sklepajo zaradi posebnih
razlogov, kot npr. zaradi odhoda k vojakom ali na začasno delo v
tujino, zaradi bolezni in podobno, za čas, dokler ti razlogi
trajajo, vendar ne več kot dve leti, določbe tega poglavja ne
veljajo, razen določbe o sklenitvi pisne zakupne pogodbe in vpisu v
zemljiško knjigo in zemljiški kataster.
31. člen
Zakupna pogodba se podaljša za prvotno dogovorjeno
dobo, če najmanj v šestmesečnem roku pred iztekom pogodbe nobena
pogodbena stranka pisno ne odpove pogodbe razen, če se stranki
dogovorita drugače.
32. člen
Zakupna pogodba lahko vsak čas sporazumno
preneha.
Zakupna pogodba preneha tudi, če zakupno zemljišče v skladu z
zakonom preneha biti kmetijsko zemljišče.
33. člen
Zakupodajalec sme od pogodbe odstopiti, če
zakupnik:
ne rabi zemljišča kot dober gospodar;
obdeluje zakupno zemljišče v nasprotju s sklenjeno pogodbo;
v nasprotju z zakupno pogodbo daje zakupno zemljišče v
podzakup.
34. člen
Če bi zaradi dogodkov, ki jih ob času sklepanja
zakupne pogodbe ni bilo mogoče pričakovati, izpolnitev obveznosti
postala za eno od strank očitno pretežka ali bi ji povzročila
preveliko izgubo, lahko prizadeta stranka zahteva, da se pogodba
spremeni ali razveljavi.
Pri presoji, ali je zahteva za spremembo ali razveljavitev zakupne
pogodbe utemeljena, je treba upoštevati koristi obeh strank, kakor
na primer onemogočanje uvedbe prostorsko-ureditvenih operacij ter
bolezen, onemoglost ali drugačno delovno nezmožnost zakupnika.
35. člen
Zakupna pogodba, s katero se zakupnina določi v
obliki dela na kmetiji zakupodajalca ali v obliki deleža od
pričakovanega pridelka oziroma predvidenega dohodka, je nična.
36. člen
Če zakupnik zasadi trajne nasade brez soglasja
zakupodajalca, nima pravice do povračila neamortizirane vrednosti
nasadov ob prenehanju zakupne pogodbe.
37. člen
Če zakupna pogodba drugače ne določa, lahko postavi
zakupnik na zakupnem zemljišču pomožne objekte za smotrno rabo
zemljišča.
38. člen
Po prenehanju zakupa ima zakupodajalec pravico do
zasajenih trajnih nasadov in zgrajenih objektov ter naprav,
zakupniku pa mora plačati njihovo še neamortizirano vrednost, če so
bili nasadi oziroma objekti in naprave napravljeni z njegovim
soglasjem, če z zakupno pogodbo ni določeno drugače. Na zemljiščih,
za katera je sklenjena zakupna pogodba na podlagi 17. člena zakona
o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in 5.
člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, zakupnik nima
pravice, da zahteva plačilo neamortizirane vrednosti trajnih
nasadov, če zakupno razmerje preneha na njegovo zahtevo ali zaradi
njegove krivde.
Trajni nasadi, objekti in naprave pripadajo zakupodajalcu brez
odškodnine, če so bili napravljeni brez njegovega soglasja.
Zakupnik ima pravico, da odstrani naprave, pri katerih je to mogoče
brez škode.
V. AGRARNE OPERACIJE
1. Skupne določbe
39. člen
Z agrarnimi operacijami se urejajo kmetijska
zemljišča oziroma kmetijski prostor zaradi izboljšanja kmetijskih
zemljišč oziroma izboljšanja pogojev obdelave.
Agrarne operacije so: medsebojna menjava kmetijskih zemljišč,
arondacije, komasacije in melioracije.
40. člen
Pobudo za agrarne operacije dajejo lastniki
kmetijskih zemljišč oziroma njihove skupnosti ali druge pravne
osebe, po pooblastilu lastnikov kmetijskih zemljišč.
Agrarne operacije se praviloma izvajajo sporazumno med lastniki
kmetijskih zemljišč.
Agrarne operacije se lahko izvedejo tudi proti volji lastnikov
kmetijskih zemljišč, vendar samo ob pogojih in po postopku, ki jih
določa ta zakon.
Lastnikom kmetijskih zemljišč pomaga pri oblikovanju pobude za
uvedbo agrarne operacije pri uveljavljanju te pobude in v postopku
izvajanja agrarne operacije kmetijska svetovalna služba.
41. člen
Lastniki, zakupniki oziroma drugi uporabniki
kmetijskih zemljišč na območju agrarne operacije morajo dovoliti
dostop na svoja zemljišča delavcem geodetskih, vodnogospodarskih in
drugih organizacij, ki opravljajo dela v zvezi s pripravo in
izvajanjem agrarnih operacij in delovanjem ter vzdrževanjem
melioracijskih objektov in naprav, ter osebam, ki imajo pravico
meriti, snemati, projektirati ali zaznamovati zemljišča in vode,
kadar je to potrebno za agrarno operacijo.
Lastniki, zakupniki in drugi uporabniki zemljišč imajo pravico do
odškodnine za škodo, povzročeno z deli iz prejšnjega odstavka.
Odločbo o dovolitvi dostopa na zemljišče po prvem odstavku tega
člena in o odškodnini iz prejšnjega odstavka izda na zahtevo
prizadetega upravna enota. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži
njene izvršitve.
42. člen
Upravna enota lahko odredi, da se v primernem roku
odstranijo posamezni objekti, ki ovirajo izvedbo agrarnih
operacij.
Odločba o odstranitvi se lahko izda šele, ko je odločba o uvedbi
agrarne operacije dokončna oziroma, ko začne veljati predpis o
uvedbi agrarne operacije.
Odškodnina za odstranjene objekte iz prvega odstavka tega člena, ki
jo plačajo tisti, v katerih korist se izvaja agrarna operacija, se
odmeri po predpisih o razlastitvi.
43. člen
Če se zaradi izgradnje infrastrukturnih objektov
(ceste, vodne akumulacije, kanali in podobno) ali izgradnje
stanovanjske in drugačne kompleksne graditve povzroči
razdrobljenost kmetijskih zemljišč, težji dostop do njih ali težja
obdelava, mora investitor takih objektov plačati stroške za
potrebne agrarne operacije.
Potrebne agrarne operacije iz prejšnjega odstavka in obveznost
plačila zanje se določijo v lokacijskem dovoljenju oziroma v
dovoljenju za gradnjo takega objekta.
44. člen
Vpisi v zemljiško knjigo in geodetska dela v zvezi
z agrarnimi operacijami veljajo za nujne.
2. Medsebojna menjava kmetijskih
zemljišč
45. člen
Kot medsebojna menjava kmetijskih zemljišč po tem
zakonu se šteje menjava, ki se izvaja zaradi racionalnejše rabe
kmetijskega zemljišča in če vrednost enega zemljišča ne presega
vrednosti drugega zemljišča za več kot 50%.
46. člen
Potrdilo o tem, da gre za medsebojno menjavo
kmetijskih zemljišč po prejšnjem členu, izda upravna enota.
Če niso izpolnjeni pogoji za medsebojno menjavo zemljišč po tem
zakonu, se izdaja potrdila zavrne z odločbo v upravnem
postopku.
3. Arondacija kmetijskih
zemljišč
47. člen
Arondacija kmetijskih zemljišč (zaokrožitev) se
lahko izvede v korist lastnika kmetijskega zemljišča, če bo
zemljišče, ki se bo pripojilo, rabilo za kmetijsko proizvodnjo.
Arondacija se lahko izvede tudi v korist skupnosti na podlagi
pogodbe, če gre za skupne pašnike, združeno obnovo ali napravo
trajnih nasadov, ali če gre za združeno obdelovanje.
48. člen
Arondacijski upravičenci iz prejšnjega člena lahko
vložijo predlog za arondacijo:
če imajo na zaokroženem območju razdrobljena zemljišča ali če leži
v strnjenem zemljiškem kompleksu tuje zemljišče;
če nudijo lastniku za zemljišče, ki naj se pripoji, drugo ustrezno
zemljišče enake katastrske kulture in katastrskega razreda ob
upoštevanju predhodno usklajenega dejanskega stanja v zemljiškem
katastru; če pa takega zemljišča nimajo, pa drugo zemljišče
ustrezne velikosti, pri čemer se vrednost ugotovi po predpisani
metodologiji iz 24. člena tega zakona ob upoštevanju predhodno
usklajenega dejanskega stanja v zemljiškem katastru;
če izkažejo, da razpolagajo z možnostmi za izvedbo namena, za
katerega predlagajo arondacijo.
Ne glede na določbe druge alinee prejšnjega odstavka se lahko
izplača denarna odškodnina, če se dotedanji lastnik s tako
odškodnino strinja.
49. člen
Predlagatelj arondacije mora navesti namen
arondacije, izkazati, da so izpolnjeni pogoji iz 47. in 48. člena
tega zakona, izjaviti, da prostovoljna medsebojna menjava
kmetijskih zemljišč ni bila dosežena, priložiti predlogu seznam
razdrobljenih zemljišč ali zemljišč v strnjenem zemljiškem
kompleksu, ki naj se arondirajo, seznam zemljišč, ki naj se
pripoje, in seznam zemljišč, ki jih predlagatelj arondacije daje v
odškodnino za pripojena zemljišča.
Predlagatelj priloži predlogu tudi mnenje kmetijske svetovalne
službe o upravičenosti nameravane arondacije.
50. člen
Odškodnina za stavbe, druge objekte ali nasade se
določa sporazumno. Če do sporazuma ne pride, se po pravnomočnosti
odločbe o arondaciji o tej odškodnini odloči po predpisih o
razlastitvi.
51. člen
O predlogu za arondacijo odloča v upravnem postopku
upravna enota. Z odločbo o arondaciji upravna enota odloči tudi o
pripojitvi zemljišča k zemljišču, ki se arondira, o zemljišču, ki
se daje za pripojeno zemljišče, ter o odškodnini, za katero so se
stranke sporazumele.
Stroške arondacijskega postopka trpi arondacijski upravičenec.
52. člen
Zemljišče, ki se z arondacijo pripoji, se izroči
arondacijskemu upravičencu po pravnomočnosti odločbe o
arondaciji.
Prejšnji lastnik ima pravico obdržati pripojeno kmetijsko zemljišče
v posesti dokler ne pospravi pridelkov, vendar najdalje do konca
tekočega gospodarskega leta.
53. člen
Hipoteke in druga stvarna bremena, ki so vpisana na
pripojenem zemljišču arondacijskega upravičenca, razen zemljiških
služnosti, če so le-te potrebne, izgubijo pravno veljavnost in se
izbrišejo iz zemljiške knjige.
Izbrisano breme se po uradni dolžnosti vknjiži na zemljišču, ki je
bilo dano kot odškodnina za pripojeno zemljišče.
Potrebnost zemljiške služnosti iz prvega odstavka tega člena
ugotavlja upravna enota. Zoper ta del izreka ni nadaljnje upravne
poti, prizadeti pa lahko zahteva v 30 dneh od vročitve odločbe o
arondaciji, naj pristojno redno sodišče odloči o potrebnosti
zemljiške služnosti.
54. člen
Po pravnomočnosti odločbe o arondaciji lahko
prejšnji lastnik pripojenega zemljišča zahteva pri upravni enoti,
da razveljavi odločbo o arondaciji:
če arondacijski upravičenec najpozneje v enem letu po
pravnomočnosti odločbe o arondaciji ne začne urejati arondiranih
zemljišč;
če začete ureditve ne konča najpozneje v petih letih od začetka
urejanja, ali
če arondiranih zemljišč v enem letu po pravnomočnosti odločbe o
arondaciji ne začne izkoriščati za kmetijsko proizvodnjo, razen v
primeru, če je na podlagi upravnega akta ali predpisa bila
spremenjena namembnost zemljišča.
Zahtevo iz prejšnjega odstavka lahko prejšnji lastnik vloži v treh
mesecih od dneva, ko je za to zvedel, vendar najpozneje v enem letu
po poteku rokov iz prejšnjega odstavka.
4. Komasacija
55. člen
Zemljišča na določenem območju se lahko zložijo in
ponovno razdelijo med prejšnje lastnike tako, da dobi vsak čimbolj
zaokrožena zemljišča (v nadaljnjem besedilu: komasacija).
Predmet komasacije so kmetijska zemljišča, lahko pa tudi gozdovi,
nezazidana stavbna in druga zemljišča na komasacijskem območju ter
naprave na teh zemljiščih (v nadaljnjem besedilu: komasacijski
sklad).
56. člen
Uvedbo komasacijskega postopka lahko predlagajo
lastniki zemljišč, v njihovem imenu pa komasacijski odbor, njihova
skupnost na podlagi pogodbe ali pravna oseba.
Upravičenci iz prejšnjega odstavka vložijo predlog pri upravni
enoti.
Predlog za uvedbo komasacijskega postopka se lahko vloži, če se s
komasacijo strinjajo lastniki kmetijskih zemljišč, ki imajo v lasti
več kot 80% površin zemljišč na predvidenem komasacijskem
območju.
Predlogu za uvedbo komasacije je treba priložiti:
predvidene meje komasacijskega območja;
izvleček iz planskega akta lokalne skupnosti, ki se nanaša na
komasacijsko območje;
prikaz obstoječega lastninskega stanja;
predlog idejne zasnove ureditve komasacijskega območja, usklajen z
veljavnim prostorskim planom in drugimi sočasnimi agrarnimi
operacijami;
predvidene meje ureditve zemljiškega katastra znotraj območja
komasacije;
oceno pričakovanih učinkov komasacije;
seznam lastnikov zemljišč s podatki o površinah, ki jih imajo v
lasti na predvidenem komasacijskem območju in s podpisano izjavo za
uvedbo komasacijskega postopka;
imena članov komasacijskega odbora iz 61. člena tega zakona;
ime in naslov investitorja komasacije, ki mora biti pravna oseba,
ter njegovo soglasje, da prevzema pravice, obveznosti in
odgovornosti, ki izhajajo iz investitorstva komasacije;
finančno konstrukcijo pokrivanja stroškov.
57. člen
Komasacija se uvede z odločbo upravne enote.
V odločbi o uvedbi komasacije se lahko določi:
da se v komasacijski sklad vključijo tudi gozdovi, vodna in druga
zemljišča, ki leže znotraj komasacijskega območja oziroma segajo
vanj;
da se v komasacijski sklad ne vključijo posamezni vinogradi,
sadovnjaki, hmeljišča in druga zemljišča ali skupine takih
zemljišč, če bi vključitev teh ovirala smotrno izvedbo
komasacije.
Upravna enota lahko s spremembo ali dopolnitvijo pravnomočne
odločbe o uvedbi komasacije naknadno spremeni meje komasacijskega
območja, če gre za povečanje oziroma za zmanjšanje do 10% površine
komasacijskega območja, če je to potrebno zaradi racionalnejše
izvedbe komasacije.
Upravna enota poskrbi, da se uvedba komasacije zaznamuje v
zemljiški knjigi in zemljiškem katastru.
58. člen
V komasacijskem postopku ni dovoljena vrnitev v
prejšnje stanje in ne obnova postopka.
Če med izvajanjem komasacije nastopijo razmere, ki onemogočajo
nadaljnjo komasacijo, lahko upravna enota ustavi komasacijo, če je
posestno stanje, ki je bilo v naravi ob uvedbi komasacije, še
nespremenjeno.
Stranke v komasacijskem postopku so lastniki zemljišč na
komasacijskem območju (v nadaljnjem besedilu: komasacijski
udeleženci) in drugi, ki imajo na zemljiščih v komasacijskem skladu
stvarne pravice ali kakšen drug na zakon oprt pravni interes.
59. člen
Komasacijski postopek vodi upravna enota.
Upravna enota lahko za opravljanje posameznih opravil v
komasacijskem postopku imenuje komasacijsko komisijo. Komasacijsko
komisijo sestavlja najmanj pet članov, in sicer predvsem
strokovnjaki s pravnega, agronomskega in geodetskega področja ter
en komasacijski udeleženec. Predsednik komisije je praviloma
diplomirani pravnik s pravosodnim oziroma pravniškim državnim
izpitom.
Člani komasacijske komisije imajo položaj uradnih oseb in so lahko
pooblaščeni za vodenje komasacijskega postopka in opravljanje
drugih dejanj v postopku.
60. člen
Z uvedbo komasacijskega postopka je na
komasacijskem območju prepovedan promet z zemljišči, parceliranje
zemljišč, graditev in sajenje oziroma odstranjevanje nasadov ter
gozdnega drevja, če ni z idejno zasnovo ureditve komasacijskega
območja določeno drugače.
Izjemoma je dovoljen promet z zemljišči do konca razgrnitve
elaborata obstoječega stanja zemljišč komasacijskega sklada, če gre
za zmanjšanje števila lastnikov ali solastniških deležev, če gre za
formalno dokončanje pravnega posla za prenos lastništva na
zemljišču, ki je dejansko že opravljen. Ne glede na fazo komasacije
je dovoljen prenos lastništva, če gre za prenos lastništva na
Republiko Slovenijo ali občino oziroma prenos lastništva zaradi
izvedbe prostorskega izvedbenega akta. Potrdilo, da so izpolnjeni
pogoji iz tega odstavka, izda upravna enota. Če pogoji po tem
odstavku niso izpolnjeni, upravna enota zavrne izdajo potrdila z
odločbo v upravnem postopku.
O spremembah lastništva med komasacijskim postopkom mora sodišče s
sklepom o vknjižbi v zemljiško knjigo sproti obveščati upravno
enoto, ki vodi komasacijski postopek. O izvedeni parcelaciji med
komasacijskim postopkom mora pristojni geodetski organ z odločbo o
parcelaciji sproti obveščati upravno enoto, ki vodi komasacijski
postopek.
Pogodba, sklenjena v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom tega
člena, je nična. Lastnik tudi nima pravice do odškodnine za
sredstva, vložena v gradnjo, sajenje ali odstranjevanje nasadov in
spremembo kulture v nasprotju s prvim odstavkom.
Posledice uvedbe komasacijskega postopka po prvem odstavku tega
člena prenehajo s pravnomočnostjo odločbe o ponovni razdelitvi
zemljišč. Prav tako prenehajo te posledice v primeru, če se
komasacija ne začne izvajati v dveh letih po pravnomočnosti odločbe
o uvedbi komasacije.
61. člen
Komasacijski udeleženci pred vložitvijo vloge za
uvedbo komasacije izvolijo izmed sebe komasacijski odbor, ki ima
naslednje naloge:
zastopa interese komasacijskih udeležencev;
pripravlja predloge, ki jih posreduje upravni enoti;
sodeluje pri pripravi predloga elaborata o vrednotenju in o
razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada.
Komasacijski odbor ne sme odločati o pravicah komasacijskih
udeležencev.
62. člen
Pri vlaganju zemljišč v komasacijski sklad se
upošteva:
glede lastnine in drugih stvarnih pravic stanje v zemljiški
knjigi;
glede lege, površine, katastrske kulture in katastrskega razreda
podatki zemljiškega katastra;
glede drugih podatkov pa dejansko stanje.
Če se dejansko stanje glede lastninske pravice in drugih stvarnih
pravic na zemljiščih, ki se vlagajo v komasacijski sklad, ne ujema
s stanjem po zemljiški knjigi, se upošteva dejansko stanje, če to
ni sporno. S tem pa ne smejo biti prizadete pravice, ki jih ima kdo
na takem kmetijskem zemljišču.
Lastnik zemljišča lahko do razgrnitve elaborata obstoječega stanja
zahteva, da se mu na njegove stroške ugotovi dejanska površina
zemljišča, ki ga ima v komasacijskem skladu.
63. člen
V postopku komasacije se izdelajo in razgrnejo
naslednji elaborati:
elaborat obstoječega stanja zemljišč na komasacijskem območju;
elaborat vrednotenja zemljišč na komasacijskem območju;
idejna zasnova ureditve komasacijskega območja;
elaborat nove razdelitve zemljišč na komasacijskem območju.
Elaborate iz prvega odstavka tega člena izdela in operativna
geodetska dela izvaja geodetska organizacija, ki ima pooblastilo za
izvajanje geodetskih upravnih storitev, z delavci, ki imajo
pooblastilo za vodenje upravnega postopka. Geodetsko organizacijo
izbere investitor.
Glede načina in postopka razgrnitve elaboratov po tem členu se
smiselno uporabljajo ustrezne odločbe zakona o zemljiškem katastru.
Kraj, čas in rok razgrnitve elaboratov iz prvega odstavka tega
člena določi upravna enota. Rok razgrnitve ne sme biti krajši kot
15 dni. Sklep o razgrnitvi elaboratov se objavi na krajevno
običajen način.
Komasacijski udeleženci lahko podajo na elaborate po tem členu
pripombe in predloge na sami razgrnitvi, najpozneje pa v osmih dneh
po izteku roka razgrnitve. Pripombe in predlogi na razgrnjene
elaborate se obravnavajo v postopku pred izdajo odločbe o novi
razdelitvi zemljišč, o njih pa se odloči z odločbo o novi
razdelitvi zemljišč.
Na zahtevo in na stroške komasacijskega udeleženca se mu v času
razgrnitve elaborata nove razdelitve zemljišč na komasacijskem
območju v naravi pokažejo njemu namenjena kmetijska zemljišča.
64. člen
Pri razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada
dobi komasacijski udeleženec čimbolj zaokroženo zemljišče.
Do komasiranih zemljišč je treba zagotoviti ustrezen dostop.
S komasacijo se ne smejo poslabšati dostopi do zemljišč izven
komasacijskega območja.
65. člen
Komasacijski udeleženci dobijo iz komasacijskega
sklada zemljišče približno enake skupne vrednosti. Razlika med
skupno vrednostjo vloženih in dobljenih zemljišč praviloma ne sme
presegati 5% vrednosti in 15% površine, pri tem pa ni všteto
zmanjšanje površine po 67. členu tega zakona.
Na območjih, ki so predvidena za trajne nasade, osuševalne,
namakalne in druge naprave, se dodelijo zemljišča tudi v skladu s
tehničnimi pogoji za tako ureditev zemljišč.
Če dobi komasacijski udeleženec iz komasacijskega sklada zemljišče,
ki je večje skupne vrednosti kot zemljišče, ki ga je vložil, mora v
denarju plačati komasacijskemu skladu razliko; če dobi zemljišče
manjše skupne vrednosti, pa se mu v denarju izplača razlika v
skladu z vrednostjo, kot je navedena v elaboratu vrednotenja
zemljišč. Razliko je treba plačati v osmih dneh po prejemu odločbe
o novi razdelitvi zemljišča. Če se v pritožbenem postopku ugotovi
še nadaljnja razlika, se le-ta poravna praviloma v denarju po
pravnomočnosti odločbe o novi razdelitvi kmetijskih zemljišč. V tem
primeru se vrednost kmetijskega zemljišča, navedena v elaboratu
vrednotenja zemljišč, valorizira glede na splošno gibanje cen.
Vodna zemljišča se iz komasacijskega sklada dodelijo lastnikom,
določenim v predpisih o varstvu okolja oziroma o vodah.
66. člen
Pri vrednotenju zemljišč se zemljišča uvrščajo v
vrednostne razrede. Vsakemu vrednostnemu razredu se določi vrednost
enega kvadratnega metra v cenilnih enotah. Cenilni enoti se določi
vrednost v denarju.
Metode in načine vrednotenja ter poravnave razlik predpiše
minister, pristojen za kmetijstvo. O izbiri metode se na predlog
predlagateljev komasacije določi v odločbi o uvedbi komasacije.
67. člen
Če se na komasacijskem območju zaradi celovite
ureditve zemljišč zgradijo poti, melioracijski jarki, vetrobranski
pasovi ali drugi javni objekti, ki so potrebni za izvedbo
komasacije, in se zaradi tega zmanjša skupna površina zemljišč, ali
se iz drugih vzrokov poveča skupna površina zemljišč, ki naj se
razdelijo med komasacijske udeležence, se dodeli vsakemu
komasacijskemu udeležencu sorazmerno z vloženim zemljiščem manjša
oziroma večja površina zemljišč.
Določba prvega odstavka tega člena se smiselno uporablja tudi, če
se zmanjša oziroma poveča skupna površina zemljišč v komasacijskem
skladu zaradi višje sile med komasacijskim postopkom (odnašanje,
nasipanje zemlje zaradi spremembe rečnega toka itd.).
68. člen
Služnosti in lastninske omejitve, ki po razdelitvi
komasacijskega sklada udeležencu niso več potrebne, prenehajo,
ustanovijo pa se nove, če je to potrebno glede na novo razdelitev
zemljišč iz komasacijskega sklada.
Služnosti iz prejšnjega odstavka se ustanovijo z odločbo o novi
razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada.
69. člen
Hipoteke in druga stvarna bremena, ki so vpisana na
zemljišču, ki ga posameznik vloži v komasacijski sklad, se ob
razdelitvi komasacijskega sklada po uradni dolžnosti vpišejo na
novo dodeljena zemljišča.
70. člen
Najpozneje v šestih mesecih po razgrnitvi elaborata
o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada izda upravna
enota odločbo o novi razdelitvi zemljišč. Pred izdelavo te odločbe
mora upravna enota pridobiti potrditev organa, pristojnega za
vodenje zemljiškega katastra, da je elaborat o novi razdelitvi
zemljišč iz komasacijskega sklada izdelan v skladu s predpisi o
zemljiškem katastru, in seznaniti komasacijske udeležence z njim
dodeljenimi zemljišči v naravi.
Komasacijski udeleženci morajo prevzeti njim dodeljena in pokazana
zemljišča iz komasacijskega sklada v posest in obdelavo takoj po
vročitvi odločbe o novi razdelitvi, razen, če je v odločbi naveden
poseben rok za prevzem, svoja dosedanja zemljišča pa morajo
prepustiti komasacijskim udeležencem, katerim so z odločbo o novi
razdelitvi dodeljena.
Šteje se, da je s seznanitvijo komasacijskega udeleženca z
dodeljenim zemljiščem v naravi prevzeta začasna posest, ki uživa
posestno varstvo po pravilih varstva posesti po zakonu o pravdnem
postopku.
Pritožba zoper odločbo o razdelitvi zemljišč iz komasacijskega
sklada ne zadrži njene izvršitve.
Če komasacijski udeleženci v začasno posest dodeljenih zemljišč ne
obdelujejo, niso upravičeni do odškodnine zaradi izpada
dohodka.
71. člen
V primeru velikega števila udeležencev se lahko
posameznemu komasacijskemu udeležencu vroči le tisti del odločbe,
ki se nanaša nanj.
Če je v pritožbenem postopku ugotovljeno, da je treba pritožbi
ugoditi, se lahko spremeni tudi tisti del izreka odločbe, ki se ne
nanaša na pritožnika.
Komasacijski udeleženci postanejo lastniki zemljišč z vpisom
pravnomočne odločbe o novi razdelitvi zemljišč v zemljiško
knjigo.
72. člen
O pritožbah na odločbe o novi razdelitvi zemljišč
odloča ministrstvo, pristojno za kmetijstvo. Odločbo na drugi
stopnji je treba izdati najpozneje v enem letu po prejemu pritožbe
s spisi.
Reševanje pritožb in reševanje upravnih sporov v zvezi s
komasacijskim postopkom se šteje za nujno.
Ob reševanju pritožb lahko organ druge stopnje s posebnim sklepom
razdruži odločbo o novi razdelitvi zemljišč v dva ali več delov
tako, da izloči v posebno obravnavanje tisti del komasacijskega
območja, na katerega se nanašajo vložene pritožbe, za ostali del
odločbe o novi razdelitvi zemljišč komasacijskega območja pa
ugotovi njeno pravnomočnost.
73. člen
Sredstva za komasacijo zagotavljajo:
lastniki zemljišč s komasacijskega območja;
občina iz proračuna;
Republika Slovenija iz proračuna;
iz drugih virov.
Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena, krije stroške za
komasacijo v skladu s 43. členom tega zakona investitor
infrastrukturnega objekta, ki z gradnjo tega objekta povzroči
razdrobitev zemljišč in s tem poslabša pogoje za kmetijsko
proizvodnjo.
74. člen
Investitor komasacije, ki sklepa pogodbo za
izvajanje komasacij, ima proti komasacijskim udeležencem regresno
pravico za vse stroške, ki jih morajo plačati ti udeleženci.
Investitor mora zagotoviti sredstva za izvedbo vseh komasacijskih
del vključno za stroške vpisa nove razdelitve zemljišč iz
komasacijskega sklada v zemljiško knjigo in zemljiški kataster.
75. člen
Zemljišča, ki so bila komasirana, se lahko delijo
le, če se z delitvijo ne poslabša stanje, ki je bilo doseženo s
komasacijo.
76. člen
Podrobnejše predpise o izvajanju komasacij izda
minister, pristojen za kmetijstvo, v soglasju z ministrom,
pristojnim za geodetske zadeve.
5. Melioracije
77. člen
Melioracije po tem zakonu so osuševanje, namakanje
in agromelioracije.
78. člen
Osuševanje obsega ukrepe, objekte in naprave za
urejanje in vzdrževanje talnega vodnega režima.
79. člen
Namakanje obsega ukrepe in naprave za zagotovitev
vode, njeno distribucijo in rabo z namenom zagotoviti rastlinam
optimalno vlago v tleh.
Namakalni sistem je sestavljen iz odvzemnega objekta, dovodnega
omrežja in namakalne opreme.
Vodni vir je vodotok, podtalnica ali vodni zadrževalnik.
Odvzemni objekt je črpališče na vodnem viru, vodnjak ali objekt za
odvzem vode iz akumulacije.
Dovodno omrežje sestavljajo:
primarno omrežje s pripadajočo opremo za dovod vode od vodnega vira
do namakalnega območja vključno s hidrantom;
sekundarno omrežje s pripadajočo opremo za razvod vode od roba
namakalnega območja do posamezne parcele, vključno s hidrantom;
terciarno omrežje s pripadajočo opremo za razvod vode po parcelah,
ki se namakajo oziroma se na njih preprečuje zmrzal.
Namakalni sistemi se delijo na:
velike namakalne sisteme, ki so namenjeni večjemu številu
uporabnikov za skupno rabo po namakalnem urniku;
male namakalne sisteme, ki so namenjeni enemu ali več uporabnikom,
ki pa uporabljajo namakalni sistem neodvisno drug od drugega.
Minister, pristojen za kmetijstvo, v soglasju z ministrom,
pristojnim za prostor, predpiše merila za to, kaj se šteje za
velike in male namakalne sisteme.
80. člen
Agromelioracije obsegajo ukrepe, ki izboljšujejo
fizikalne, kemijske in biološke lastnosti tal (apnenje, založno
gnojenje, planiranje, krčenje drevesne zarasti in grmičevja na
zemljišču, naprava teras, ureditev gorskih in kraških pašnikov in
podobno) ter izboljšajo dostop na kmetijsko zemljišče.
Agromelioracije se delijo na posege, ki:
pomenijo poseg v prostor v smislu predpisov, ki urejajo urejanje
naselij in drugih posegov v prostor, to so zlasti naprava teras,
izboljšanje dostopa na kmetijsko zemljišče;
ne pomenijo posega v prostor v smislu predpisov, ki urejajo
urejanje naselij in drugih posegov v prostor, to so zlasti apnenje,
založno gnojenje, planiranje, krčenje drevesne zarasti in
grmičevja, ureditev gorskih in kraških pašnikov.
Če se z agromelioracijo izvajajo dela, ki pomenijo poseg v prostor
po predpisih o urejanju prostora, je zanje v skladu s temi predpisi
treba pridobiti ustrezno dovoljenje za poseg v prostor.
81. člen
Melioracije lahko predlagajo:
osuševanje in velike namakalne sisteme: melioracijske skupnosti ali
pravne osebe v imenu lastnikov kmetijskih zemljišč s predvidenega
melioracijskega območja;
male namakalne sisteme in agromelioracije: poleg oseb iz prejšnje
alinee tudi posamezni lastnik kmetijskih zemljišč, ki naj bi se
meliorirala.
82. člen
Predlog za uvedbo osuševanja, velikega namakalnega
sistema ali agromelioracijo iz prve alinee drugega odstavka 80.
člena tega zakona se lahko vloži, če se z melioracijo strinjajo
lastniki kmetijskih zemljišč, ki imajo v lasti več kot 80%
kmetijskih zemljišč s predvidenega melioracijskega območja.
Predlogu za uvedbo melioracije iz prejšnjega odstavka je treba
priložiti:
meje melioracijskega območja;
dokazilo, da je predlagana melioracija predvidena v prostorskem
planu lokalne skupnosti,
oceno pričakovanih učinkov melioracije;
seznam lastnikov zemljišč s podatki o površinah, ki jih imajo v
lasti na predvidenem melioracijskem območju in podpisane izjave
lastnikov, ki se strinjajo z uvedbo melioracije;
izpisek iz registra melioracijske skupnosti;
ime in naslov predlaganega investitorja melioracije, ki mora biti
pravna oseba, ter njegovo soglasje, da prevzema pravice, obveznosti
in odgovornosti, ki izhajajo iz investitorstva melioracije in
kasnejšega upravljanja z melioracijskim sistemom;
predlagano ureditev lastnine melioracijskih objektov in naprav po
končani melioraciji;
predračun stroškov za izvedbo melioracijskih in morebitnih
komasacijskih del s predvidenimi viri zagotavljanja sredstev.
Če je na predvidenem melioracijskem območju predvidena tudi
komasacija, mora predlog za uvedbo postopka vsebovati tudi to
navedbo in priloge iz 56. člena tega zakona. V takem primeru mora
biti investitor melioracije in komasacije ista pravna oseba.
83. člen
Če gre za mali namakalni sistem ali agromelioracijo
iz druge alinee drugega odstavka 80. člena tega zakona, je treba
predlogu za uvedbo melioracije priložiti:
meje melioracijskega območja:
dokazilo, da predlagana melioracija ni v nasprotju s prostorskim
planskim aktom in prostorskim izvedbenim aktom;
oceno pričakovanih učinkov melioracije;
navedbo lastnika oziroma solastnikov zemljišč ter soglasje
lastnika, če ni sam predlagatelj, soglasje solastnikov za uvedbo
melioracije oziroma seznam lastnikov zemljišč s podatki o
površinah, ki jih imajo v lasti na predvidenem melioracijskem
območju in podpisane izjave lastnikov, da se strinjajo z
melioracijo;
podatke o zemljiščih na predvidenem melioracijskem območju;
predračun stroškov za izvedbo melioracijskih del s predvidenimi
viri zagotovitve sredstev.
V primeru iz prejšnjega odstavka je investitor melioracije fizična
oseba, lastnik ali eden od solastnikov oziroma njihova
melioracijska skupnost ali pravna oseba, ki jo določijo sami.
84. člen
Upravičenci iz 81. člena tega zakona vložijo
predlog za uvedbo melioracije pri ministrstvu, pristojnem za
kmetijstvo.
Minister, pristojen za kmetijstvo, uvede melioracijo, če so
izpolnjeni pogoji iz 82. in 83. člena tega zakona, in obvesti
upravno enoto, da izda odločbo o uvedbi komasacijskega postopka, če
je ta potrebna in so izpolnjeni predpisani pogoji.
85. člen
Melioracija iz 82. člena tega zakona se uvede s
predpisom ministra, pristojnega za kmetijstvo, ki vsebuje poleg
sestavin, ki jih morajo imeti prostorski izvedbeni akti po
predpisih o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, še
zlasti:
meje melioracijskega območja;
predvidena melioracijska dela in dela, ki jih morajo opraviti
lastniki, zakupniki ali drugi uporabniki zemljišč na melioracijskem
območju, ter roke za izvršitev teh del;
način financiranja melioracijskih del;
obveznosti in odgovornosti glede delovanja, rabe in vzdrževanja
melioracijskih sistemov po končani melioraciji;
objekte in naprave, ki jih bodo dolžni lastniki oziroma uporabniki
kmetijskih zemljišč sami redno vzdrževati v uporabnem stanju;
lastništvo melioracijskih sistemov;
osnove in merila za določitev in plačilo stroškov za redno
delovanje in vzdrževanje melioracijskega sistema po končani
vzpostavitvi;
predvideno dinamiko melioracijskih del po ožjih območjih.
86. člen
Melioracije iz 83. člena tega zakona, ki naj bi se
izvajale na zemljiščih enega ali več lastnikov, se uvedejo z
odločbo ministra, pristojnega za kmetijstvo, v kateri se določijo
zlasti:
meje melioracijskega območja;
predvidena melioracijska dela in dela, ki jih morajo opraviti
lastniki, zakupniki ali drugi uporabniki zemljišč na melioracijskem
območju ter roki za izvršitev teh del;
način financiranja melioracijskih del;
obveznosti in odgovornosti glede delovanja, rabe in vzdrževanja
melioracijskih sistemov po končani melioraciji;
objekte in naprave, ki jih bodo dolžni lastniki oziroma uporabniki
kmetijskih zemljišč sami redno vzdrževati v uporabnem stanju;
lastništvo melioracijskih sistemov;
osnove in merila za določitev in plačilo stroškov za redno
delovanje in vzdrževanje melioracijskega sistema po končani
vzpostavitvi;
predvideno dinamiko melioracijskih del po ožjih območjih.
87. člen
Z uvedbo melioracijskega postopka nastopijo
posledice iz prvega in drugega odstavka 60. člena tega zakona, ki
trajajo do končanih melioracij. Te posledice prenehajo, če se
melioracijska dela ne začnejo izvajati v dveh letih po uveljavitvi
akta o uvedbi melioracije.
Organ, ki odloči o uvedbi melioracije, poskrbi za zaznambo
melioracije v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru.
88. člen
Sredstva za izvedbo melioracije iz tega zakona
zagotavljajo:
lastniki kmetijskih zemljišč na melioracijskem območju;
Republika Slovenija iz proračuna;
občina iz proračuna občine;
iz drugih virov.
89. člen
Za melioracijska dela sklepa pogodbe investitor, ki
ga določijo lastniki kmetijskih zemljišč z melioracijskega območja,
če gre za melioracije iz 83. člena tega zakona, če pa gre za
melioracijske sisteme iz 82. člena tega zakona, izbere investitorja
ministrstvo, pristojno za kmetijstvo.
Investitor ima nasproti lastnikom in uporabnikom kmetijskih
zemljišč na melioracijskem območju regresno pravico v skladu s
finančnim načrtom melioracije in v sorazmerju s površino njihovih
zemljišč.
90. člen
Melioracija se konča s prevzemom sistemov v skladu
s predpisi o graditvi objektov.
Po končani melioraciji so osuševalni sistemi in veliki namakalni
sistemi do terciarnega omrežja razen vodotokov in vodnogospodarskih
objektov last lastnikov zemljišč ali investitorja melioracije ali
Republike Slovenije; mali namakalni sistemi razen vodotokov in
vodnogospodarskih objektov pa last lastnika oziroma lastnikov
zemljišč, na katerih so, oziroma od pravne osebe, ki jo za to
pooblastijo udeleženci melioracije.
91. člen
Po končani melioraciji prevzame osuševalne sisteme
in velike namakalne sisteme do terciarnega omrežja razen vodotokov
in vodnogospodarskih objektov v upravljanje investitor ali druga
pravna oseba. Te objekte in naprave je treba redno vzdrževati in
zagotoviti njihovo nemoteno delovanje. Ti objekti in naprave niso
predmet izvršbe ter morajo ves čas ohraniti svoj javni namen ter
pravni režim uporabe in vzdrževanja, ki ga določi ministrstvo,
pristojno za kmetijstvo.
Upravljalec namakalnega sistema določi tudi pravila za odjem vode
namakalni urnik, ki je za lastnike, zakupnike ali druge uporabnike
zemljišč na namakalnem območju obvezen.
Če upravljalec teh sistemov preneha obstojati ali ne želi več
opravljati te funkcije, mora odpoved svoje funkcije vročiti
ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo, najpozneje šest mesecev pred
prenehanjem opravljanja te funkcije.
Ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, mora nemudoma določiti novega
upravljalca melioracijskega sistema.
92. člen
Po končani melioraciji morajo lastniki kmetijskih
zemljišč poskrbeti za redno delovanje, rabo in vzdrževanje
terciarnega omrežja velikih melioracijskih sistemov, malih
namakalnih sistemov in za trajnost lastnosti tal, doseženih z
agromelioracijo. Če ne poskrbijo za to, se ne štejejo za dobre
gospodarje.
93. člen
Melioracijske sisteme in naprave je treba vpisati v
kataster melioracijskih objektov in naprav, ki ga vodi ministrstvo,
pristojno za kmetijstvo, in je povezan z bazo podatkov zemljiškega
katastra.
Minister, pristojen za kmetijstvo, predpiše vsebino in način
vodenja katastra melioracijskih sistemov in naprav v treh mesecih
po uveljavitvi tega zakona.
94. člen
Sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in
vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do
terciarnega omrežja zagotavljajo lastniki melioriranih zemljišč v
sorazmerju s površino melioriranih zemljišč.
95. člen
Program rednega delovanja in vzdrževanja
melioracijskih sistemov iz prvega odstavka 91. člena tega zakona
ter finančni načrt pripravi upravljalec melioracijskega sistema,
višino obveznosti na hektar pa določi minister, pristojen za
kmetijstvo.
Na podlagi predpisa iz prejšnjega odstavka in podatkov o parcelah,
ki so v posameznem melioracijskem območju in jih pristojna upravna
enota posreduje pristojni geodetski upravi, ta pa v skupno bazo
zemljiškega katastra, izda pristojni urad Davčne uprave Republike
Slovenije odločbo o višini stroškov za redno delovanje in
vzdrževanje melioracijskih sistemov za posameznega lastnika
kmetijskih zemljišč. Glede postopka za odmero, pobiranje in
izterjavo sredstev po tem členu se uporabljajo predpisi, ki urejajo
postopek odmere, pobiranja in izterjavo obveznosti iz kmetijstva,
glede zamudnih obresti pa zakon, ki ureja obrestno mero zamudnih
obresti.
Sredstva za vzdrževanje melioracijskih sistemov se vplačujejo v
proračun Republike Slovenije.
Če dajo lastniki kmetijska zemljišča v zakup, je zavezanec za
plačilo stroškov po tem členu zakupnik.
96. člen
Lastniki kmetijskih zemljišč na melioracijskem
območju zaradi sodelovanja pri predlaganju, izvajanju in delovanju
ter vzdrževanju melioracije, ustanovijo pred vložitvijo vloge za
uvedbo melioracije melioracijsko skupnost kot skupnost na podlagi
pogodbe ali kot pravno osebo.
Melioracijska skupnost usklajuje in zastopa interese melioracijskih
udeležencev v postopku uvedbe melioracije, upravljanja, delovanja,
rabe in vzdrževanja melioracijskih sistemov ter pri organizaciji in
načinu obdelave melioriranih zemljišč.
Melioracijska skupnost se vpiše v register melioracijskih
skupnosti, ki ga vodi upravna enota.
Minister, pristojen za kmetijstvo predpiše vsebino, način in
postopek vodenja in vpisa v register melioracijskih skupnosti.
97. člen
Če se na melioracijskem območju odvajanje vode z
zemljišča ali dovajanje vode na zemljišče ne da rešiti na kakšen
drug ugodnejši ali racionalnejši način, se sme ustanoviti
služnostna pravica odvajanja oziroma dovajanja vode čez drugo
zemljišče.
O ustanovitvi služnostne pravice iz prejšnjega odstavka odloča v
upravnem postopku upravna enota. Zoper to odločbo ni nadaljnje
upravne poti, prizadeti pa lahko zahteva v 30 dneh od vročitve
odločbe, naj pristojno redno sodišče odloči o potrebnosti zemljiške
služnosti.
98. člen
Minister, pristojen za kmetijstvo, predpiše v
soglasju z ministrom, pristojnim za okolje in prostor, podrobnejše
predpise o uvedbi, izvajanju, za upravljanju, delovanju in
vzdrževanju melioracijskih sistemov.
VI. SKUPNI PAŠNIKI
99. člen
Skupni pašniki so kmetijska zemljišča (pašniki,
košenice, senožeti, ledine, planine, nekultivirana zemljišča pa
tudi kultivirana zemljišča in slabši gozdovi, v katerih je paša po
zakonu dovoljena) različnih lastnikov, združena v kompleks,
namenjena za skupno pašo živine pašnih interesentov na posameznem
območju, ter poslopja in naprave na teh zemljiščih.
Pašni interesenti po tem zakonu so člani agrarnih ponovno
vzpostavljenih skupnosti in lastniki živine fizične in pravne
osebe, katerih obstoj in delovanje je pomembno povezano z rabo
skupnih pašnikov kot dopolnilne krmne osnove.
Občina in Republika Slovenija omogočata na zemljiščih v svoji
lasti, vključenih v skupni pašnik, skupno pašo pašnim interesentom
z območja, ki mu je skupni pašnik namenjen, glede na zmogljivost
zemljišč, ki jih imata v skupnem pašniku.
100. člen
Območje skupnega pašnika in območja, ki jim je
skupni pašnik namenjen, določi upravna enota po predhodnem mnenju
kmetijske svetovalne službe.
Pri določitvi skupnega pašnika je treba upoštevati:
pravice članov agrarnih skupnosti, pridobljenih na podlagi vračanja
odvzetega premoženja;
pašne potrebe tistega območja, s katerega se je doslej pasla živina
na teh zemljiščih;
njivsko in travniško krmno osnovo pašnih interesentov, ki niso
prvotni člani agrarne skupnosti na območju, ki mu je skupni pašnik
namenjen, lego, oblikovitost in druge naravne lastnosti tal,
predvideni razvoj živinoreje in gozdarstva ter vodnogospodarske
razmere.
Pri določanju skupnega pašnika in območja, ki mu je namenjen, je
treba omogočiti sodelovanje članom ponovno vzpostavljenih agrarnih
skupnosti in drugim pašnim interesentom.
Upravna enota vodi register skupnih pašnikov, ki je povezan z bazo
podatkov zemljiškega katastra.
Vsebino, način vodenja in namembnost registra skupnih pašnikov
predpiše minister, pristojen za kmetijstvo.
101. člen
Skupni pašnik uporabljajo pašni interesenti,
združeni v pašne, agrarne ali druge podobne skupnosti (v nadaljnjem
besedilu: pašne skupnosti), ki se ustanovijo s pogodbo. V tej
pogodbi in v pravilih pašne skupnosti se uredijo medsebojne
pravice, obveznosti in odgovornosti v zvezi s skupnim pašnikom. K
pogodbi je treba pridobiti soglasje upravne enote in overitev
podpisov pri notarju.
Za uporabo skupnega pašnika sprejme pašna skupnost pašni red, ki
določa pravila rabe skupnega pašnika, in je obvezen za vse pašne
interesente. K pašnemu redu je treba pridobiti soglasje upravne
enote.
Pašna skupnost mora v okviru možnosti skupnega pašnika zagotoviti
pašne pravice tudi drugim pašnim interesentom. Ti pašni interesenti
lahko postanejo člani skupnosti po pogojih in na način, določen z
akti te skupnosti, lahko pa imajo zgolj pravico do paše na skupnih
pašnikih.
Pašne skupnosti, ki uporabljajo skupni pašnik, se vpišejo v
register agrarnih skupnosti pri upravni enoti, ki ga ta vodi v
skladu s predpisi o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in
vračilu njihovega premoženja in pravic.
102. člen
Pravica do paše in druge s pašo povezane pravice
nekdanjih in ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti (pravica do
gonje živine, napajanja in podobno) na tujem svetu pripadajo
skupnemu pašniku, če so mu potrebne. Če take pravice za skupni
pašnik niso več potrebne, se odpravijo.
103. člen
S skupnim pašnikom se mora gospodariti tako, da se
prepreči spreminjanje okolja in uničevanje, izpiranje ter
zakraševanje tal, da uporaba ne presega zmogljivosti, ter da se
zemljišča in naprave na skupnem pašniku redno vzdržujejo in
zboljšujejo (gnojenje, čiščenje, trebljenje, vzdrževanje stavb in
poti ter podobno).
Na zemljiščih skupnega pašnika je prepovedano postavljati nova
poslopja za individualno rabo, razen če se s tem strinja pašna
skupnost in je to predvideno v planskih aktih Republike Slovenije
ali lokalne skupnosti.
Uporaba doslej zgrajenih objektov in naprav na skupnem pašniku je
dovoljena pašnim interesentom. Uporaba teh objektov in naprav za
nekmetijske namene je možna le s soglasjem pašne skupnosti in če je
tak namen v skladu s planskimi akti občine. Dovoljenje za uporabo
objektov v nekmetijske namene da upravna enota.
Pašniki, na katerih se ne ustanovijo agrarne skupnosti oziroma
skupni pašniki, se lahko namenijo za turistične in druge namene,
vendar se na njih ne sme graditi novih objektov, lahko pa se
prenovijo stari. Takšno dovoljenje se lahko izda le ob upoštevanju
pogojev za ohranitev in razvoj naravnih in z delom pridobljenih
vrednot človekovega okolja in če je to predvideno v planskih
aktih.
104. člen
Lastnik skupnega pašnika oziroma pravice do paše in
z njo povezanih pravic lahko proda ali da v zakup svoj delež v
skupnem pašniku; pri tem ima prednostno pravico solastnik, zakupnik
oziroma drugi pašni interesent, ki pase živino na tem skupnem
pašniku.
Razdružitev skupnega pašnika je dopustna le z dovoljenjem upravne
enote, ki ga izda po predhodnem mnenju kmetijske svetovalne
službe.
Dovoljenja ni mogoče izdati, če bi se s tem poslabšala zagotovitev
dopolnilne krmne osnove za pašne interesente, zavrl razvoj
živinoreje, onemogočilo nadaljnje obdelovanje skupnega pašnika,
povzročilo zaraščanje pašnika z gozdom ali kako drugače poslabšal
položaj zemljišč, ki so v skupnem pašniku.
105. člen
Pašni interesenti, prispevajo k stroškom skupnega
pašnika v sorazmerju z rabo skupnega pašnika, če se ne dogovorijo
drugače.
VII. INŠPEKCIJA
106. člen
Izvajanje določb tega zakona in predpisov, izdanih
na njegovi podlagi, nadzorujejo kmetijski inšpektorji.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka nadzorujejo izvajanje
določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ki se
nanašajo na gozd, gozdarski inšpektorji.
Za kmetijskega inšpektorja je lahko imenovana oseba, ki poleg
splošnih pogojev za delo v državni upravi izpolnjuje še naslednje
pogoje: da ima diplomo visoke šole agronomske, živinorejske ali
biološke smeri in najmanj pet let delovnih izkušenj v kmetijski
stroki ter opravljen strokovni izpit za inšpektorja.
107. člen
Kmetijski inšpektor ima poleg pooblastil, ki jih
ima po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, še naslednja
pooblastila in pristojnosti:
A) pooblastila:
pregledovati zemljišča, kmetijske objekte, poslovne knjige in
listine lastnikov, zakupnikov in drugih uporabnikov kmetijskih
zemljišč, na katere se nanašajo določbe tega zakona, pregledati
zemljiški in melioracijski kataster ter registre po tem zakonu;
nadzirati izvajanje določb tega zakona o plačevanju in uporabi
odškodnine po 11. do 16. členu tega zakona;
nadzirati namembnost objektov, katerih gradnja je oproščena plačila
odškodnine zaradi spremembe namembnosti;
nadzirati občinske programe urejanja kmetijskih zemljišč in njihovo
izvajanje;
nadzirati, ali obdelovalec obdeluje kmetijsko zemljišče v skladu s
predpisi in kot dober gospodar, in predlagati ukrepe;
nadzirati določbe o prometu, o zakupu ter o pripravi, izvajanju,
delovanju in vzdrževanju kmetijskih prostorsko- ureditvenih
operacij, ter o skupnih pašnikih, kadar ni za to pristojen drug
organ;
B) pristojnosti:
prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča v kakšen drug namen kot
za kmetijsko proizvodnjo, če tako izkoriščanje po zakonu ali
predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti
vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku;
prepovedati onesnaževanje kmetijskega zemljišča pri njihovi rabi in
odrediti vzpostavitev v prejšnje stanje na stroške povzročitelja
onesnaževanja;
prepovedati uporabo objekta, ki je bil oproščen plačila odškodnine
zaradi spremembe namembnosti, za kakšen drug namen, dokler ni to
usklajeno s tem zakonom;
odrediti sanacijo opuščenih peskokopov, kamnolomov in drugih kopov
in rudnikov po končanem izkoriščanju v skladu s predpisi in
konkretnimi akti;
predlagati začetek postopka za ugotovitev odškodnine po 11. členu
tega zakona, če gre za gradnje v nasprotju s predpisi;
odrediti ukrepe za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih
objektov in naprav ter vpis melioracijskih območij v kataster;
odrediti redno vzdrževanje skupnih pašnikov, izdelavo pašnega reda
in drugih aktov za zagotovitev skupne paše;
odrediti ukrepe za izvajanje pašnega reda na skupnem pašniku;
naložiti lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku kmetijskega
zemljišča, da vloži predlog za uskladitev dejanskega stanja
kmetijskih zemljišč s stanjem v zemljiškem katastru;
naložiti lastniku, zakupniku oziroma drugemu uporabniku kmetijskega
zemljišča, da se vpiše v register po tem zakonu;
zadržati izvršitev nezakonitih dejanj;
odrediti v nujnih primerih, ko bi sicer nastala škoda za splošni
interes, ukrepe, da se škoda prepreči.
VIII. KAZENSKE DOLOČBE
108. člen
Z denarno kaznijo od 150.000 do 1,200.000 tolarjev
se kaznuje za prekršek pravna oseba in fizična oseba, ki stori
prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti:
1. če uporablja kmetijsko zemljišče ali gozd v nasprotju z njegovim
namenom ali ga onesnažuje ali kako drugače degradira ali onesnažuje
ali drugače zavira rast rastlin (prvi odstavek 4. člena);
2. če ne obdeluje kmetijskega zemljišča v skladu s predpisi ali kot
dober gospodar (prvi odstavek 7. člena);
3. če ne dovoli pooblaščenim delavcem aktivnosti iz 41. člena;
4. če ovira druge pri izkoriščanju kmetijskih zemljišč,
pridobljenih na podlagi odločbe o novi razdelitvi kmetijskih
zemljišč iz komasacijskega sklada (drugi odstavek 70. člena);
5. če ne izvrši predvidenih melioracijskih del oziroma vzdrževalnih
del na melioracijskih sistemih (85., 86., 91. in 92. člen);
6. če ne izdela programa in finančnega načrta za redno delovanje in
vzdrževanje melioracijskih objektov in naprav oziroma jih ne
vzdržuje (prvi odstavek 91. člena, prvi odstavek 95. člena in 92.
člen);
7. če moti druge pri odjemu vode ali drugače ravna v nasprotju s
pravili namakalnim urnikom (drugi odstavek 91. člena)
8. če ne dovoli kmetijskemu inšpektorju izvrševati pooblastil iz
točke A) 107. člena.
Z denarno kaznijo od 15.000 do 120.000 tolarjev se kaznuje za
prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne
osebe.
109. člen
Z denarno kaznijo od 15.000 do 120.000 tolarjev se
za prekršek kaznuje posameznik, če stori katero od dejanj iz prvega
odstavka 108. člena tega zakona.
Zakon o kmetijskih zemljiščih ZKZ (Uradni list RS,
št. 59/96) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
IX. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
110. člen
Razvrstitev zemljišč v kategorije, določitev
kmetijskih zemljišč in prvega ter drugega območja kmetijskih
zemljišč v planskih aktih ostane v veljavi, dokler planski akti
niso spremenjeni oziroma izdelani na novo v skladu z zakonom.
Razvrstitev zemljišč v kategorije se najpozneje v treh letih po
uveljavitvi tega zakona vsebinsko in tehnično dopolni tako, da bo
lahko podlaga za odmerjanje odškodnine zaradi spremembe namembnosti
kmetijskih zemljišč in gozdov.
Določitev območij z omejenimi možnostmi za kmetijstvo, ki jo je po
območjih za vso Slovenijo potrdil Republiški komite za kmetijstvo,
gozdarstvo in prehrano aprila 1990, se uporablja, dokler ne bo
izdelana in sprejeta nova razvrstitev v skladu z 10. členom tega
zakona.
111. člen
Če nastane dvom o tem, ali je fizična oseba, ki se
je štela za kmeta po prejšnjih predpisih, kmet tudi po tem zakonu,
oziroma ali je kmetijska organizacija po prejšnjem zakonu kmetijska
organizacija tudi po tem zakonu, se postopek preverjanja pogojev
izvede po kriterijih, ki jih določa ta zakon.
Ne glede na določbe tretjega odstavka 24. člena tega zakona in
prvega odstavka tega člena se šteje, da je kmet ustrezno
usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če je starejši od
30 let in ima od 15. leta starosti dalje najmanj pet let delovnih
izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti.
112. člen
(črtan)
113. člen
Pogodbe o pravnem prometu in zakupu kmetijskih
zemljišč, sklenjene in podpisi overjeni pred uveljavitvijo tega
zakona, se vpišejo v zemljiško knjigo po prejšnjem zakonu.
Odobritev pogodbe o prometu in zakupu kmetijskega zemljišča je
potrebna za vse pravne posle, za katere so ponudbe že objavljene na
oglasni deski ob uveljavitvi tega zakona.
Prodajalec lahko umakne ponudbo, ki jo je že poslal upravni enoti,
v 15 dneh po uveljavitvi tega zakona.
114. člen
Po prej veljavnem zakonu o kmetijskih zemljiščih
sklenjene zakupne pogodbe ostanejo v veljavi, za njihovo prenehanje
pa se uporabljajo določbe tega zakona.
115. člen
Postopki o komasacijah, ki so bili uvedeni pred
uveljavitvijo tega zakona se končajo po določbah predpisov, ki so
veljali ob njihovi uvedbi. Ne glede na določbo prejšnjega stavka,
se v teh postopkih uporablja določba tretjega odstavka 72. člena
tega zakona.
Morebitne ugotovljene razlike med vrednostjo vloženih in novo
dodeljenih zemljišč se poravnajo z denarno odškodnino po tržni
vrednosti zemljišč ob izplačilu.
116. člen
Do uveljavitve novega zakona o vodah pridobi
investitor namakanja koncesijo za izkoriščanje vode brez javnega
razpisa.
117. člen
Upravljalec melioracijskega sistema izvede vpis
melioracijskega sistema v kataster melioracijskih sistemov in
naprav v enem letu po uveljavitvi predpisa iz drugega odstavka 93.
člena tega zakona.
118. člen
O lastnini osuševalnih sistemov, ki so bili
zgrajeni v večinskem delu iz javnih sredstev, ki jih je zagotovila
Republika Slovenija do uveljavitve tega zakona, se dogovori s
pogodbo med ministrstvom, pristojnim za kmetijstvo in lastniki
zemljišč z melioracijskega območja.
Objekti in naprave velikih namakalnih sistemov, ki niso lastnina
Republike Slovenije po drugih predpisih, ter primarno in sekundarno
omrežje velikih namakalnih sistemov, ki so bili v večinskem delu
zgrajeni iz javnih sredstev, ki jih je zagotovila Republika
Slovenija do uveljavitve tega zakona, postanejo last Republike
Slovenije, če se drugače ne dogovori s pogodbo med ministrstvom,
pristojnim za kmetijstvo, in upravljalcem sistema oziroma lastniki
zemljišč z melioracijskega območja.
119. člen
Do dokončne zakonske ureditve statusa,
organizacije, nalog, financiranja in drugih pogojev za delo
kmetijske svetovalne službe se glede načina zagotavljanja in porabe
sredstev za plače delavcev te službe in za izvajanje njenih
programov smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo ta vprašanja za
javne zavode, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija.
Sredstva za izvajanje nalog kmetijske svetovalne službe, ki so
poleg nalog po tem zakonu še naslednje: svetovanje, izobraževanje
in usposabljanje kmetov ter prenos znanja do kmetov na tehnološkem,
gospodarskem, okoljevarstvenem področju, načrtovanje in izvajanje
programov celostnega razvoja podeželja in obnovo vasi in na drugih
področjih, pomembnih za razvoj kmetijstva, živilstva na podeželju,
se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
Organizacijo in sistemizacijo delovnih mest kmetijske svetovalne
službe določi minister, pristojen za kmetijstvo, v enem mesecu po
uveljavitvi tega zakona in jo predloži v soglasje vladi.
120. člen
Do pravnomočnosti odločb o vračilu podržavljenega
premoženja agrarnim skupnostim, upravljajo s skupnimi pašniki pašni
interesenti, določeni po prej veljavnem zakonu o kmetijskih
zemljiščih.
Pašne skupnosti sprejmejo za skupne pašnike pašni red v enem letu
po uveljavitvi tega zakona.
121. člen
Podzakonski predpisi, predvideni s tem zakonom, se
izdajo v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
122. člen
Do izdaje novih predpisov ostanejo v veljavi:
uredba o ugotavljanju onesnaženosti kmetijskih zemljišč in gozda
(Uradni list RS, št. 6/90);
pravilnik o normativih, analitskih postopkih in metodah
ugotavljanja onesnaženosti tal in vegetacije ter pogojih za uporabo
nekaterih snovi v kmetijstvu (Uradni list RS, št. 7/90);
odlok o proglasitvi zemljišč na območju protokolarnega objekta Brdo
pri Kranju za zemljišča s posebnim namenom (Uradni list SRS, št.
7/80);
odlok o uvedbi melioracijskega postopka v Polskavski dolini na
območju občin Ptuj, Slovenska Bistrica in Maribor-Tezno (Uradni
list SRS, št. 24/82);
odlok o uvedbi melioracijskega postopka v Vipavski dolini na
območju občin Ajdovščina in Nova Gorica (Uradni list SRS, št.
19/83);
pravilnik o izdelavi agrokarte (Uradni list SRS, št. 7/86);
pravilnik o uporabi kmetijskih zemljišč za gozdne plantaže (Uradni
list SRS, št. 7/86);
navodilo o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbeno pravnih
oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad
(Uradni list SRS, št. 15/79);
navodilo o strokovnih merilih za določitev zemljišč v kategorije
(Uradni list SRS, št. 45/82);
navodilo o določitvi zemljišč, ki so temelj proizvodnje hrane v
Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 29/86);
navodilo tem, kdaj se šteje, da obdelovalec ravna kot dober
gospodar (Uradni list SRS, št. 29/86);
navodilo o opravljanju preizkusa znanja za ugotovitev ustrezne
usposobljenosti za obdelovanje kmetijskih zemljišč (Uradni list
SRS, št. 29/86);
navodilo za izvajanje melioracij kmetijskih zemljišč (Uradni list
SRS, št. 22/81);
navodilo za vrednotenje zemljišč iz komasacijskega sklada (Uradni
list SRS, št. 34/88);
enotna metodologija za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč
in gozda (Uradni list SRS, št. 10/87 in 30/89);
odloki občin o uvedbi melioracij;
odredbe ministra, pristojnega za kmetijstvo, o uvedbi
melioracij;
odredbe ministra, pristojnega za kmetijstvo, o plačilu stroškov za
vzdrževanje melioracijskih objektov in naprav.
123. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati
odlok o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi
spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda (Uradni list
RS, št. 7/91-I).
124. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v
Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah zakona o kmetijskih zemljiščih
ZKZ-A (Uradni list RS, št. 67/2002) vsebuje naslednjo končno
določbo:
3. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v
Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o
kmetijskih zemljiščih ZKZ-B (Uradni list RS, št. 36/2003) vsebuje
naslednji prehodni in končno določbo:
5. člen
Postopki za odobritev pravnega posla, začeti pred
uveljavitvijo tega zakona, se zaključijo v skladu s tem
zakonom.
6. člen
Do izdaje predpisa iz 24. člena zakona se potrdilo
o usposobljenosti pridobi s preizkusom znanja po veljavnem programu
kmetijskih šol.
7. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v
Uradnem listu Republike Slovenije.
Avtor: ZŽI