Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev

IZVIRNA SLOVENSKA SLIKANICA 2011, ZA NAGRADO KRISTINE BRENKOVE


   
                                                             

 

 
»IZVIRNA SLOVENSKA SLIKANICA 2011, ZA NAGRADO KRISTINE BRENKOVE«

Na razpis za nagrado »Izvirna slovenska slikanica 2011« je bilo do razpisanega roka poslanih 50 izvirno slovenskih slikanic. Strokovna žirija v sestavi mag. Darja Lavrenčič Vrabec (predsednica žirije), mag. Maja Gspan in prof. Zdravko Papič je v ožji izbor za nagrado uvrstila pet nominiranih slikanic.

Vseh pet nominiranihslikanic prinaša različne ubesedene in upodobljene svetove ter svojevrstne avtorske stile, pri čemer je bila strokovna žirija pozorna zlasti na likovne in besedilne slikaniške presežke ter na izrazito inovativnepristope v izvirno slovenski slikaniški beri lanskega leta, skratka, pozornoststrokovnežirije je bila osredotočena na nova avtorska dela, avtorske pristope …Pozorni smo bili tudi na slikanico kot na celosten založniško –obrtniški izdelek, tako smo bili pozorni na kvaliteto opreme, ilustracij, tiska, postavitve besedila, berljivosti …

Nominiranke so navedene po abecednem vrstnem redu priimkov pisateljev,in sicer:

Ida Mlakar: Kako sta Bibi in Gusti sipala srečo
Ilustracije Kristina Krhin.                                                                           

Radovljica, Didakta, 2010

Slikanico malega formata bi lahko glede na odlično besedilo in ilustracije uvrstili brez težav med velike slikanice lanskoletne slovenske knjižne bere. Tokrat je to četrta knjiga iz serije slikanic o prikupnih pujskih Bibi in Gustiju, ki zorita iz knjige v knjigo, se učita življenja, premagovanja težav, tudi izražanja čustev, doslej sta se že naučila premagovati žalost, tudi udomačiti kolo, pa celo porahljati prepir, kar ni preveč enostavno opravilo, književna junaka izkušenjsko rasteta, skušata sproti razreševati težave, ki se pojavijo zato, da se jih naučita premagovati in končno tudi premagati, tako ju spoznavamo v različnih letnih časih,v tej slikanicipa obe avtorici dosežeta svoj ustvarjalni vrhunec.

Tokrat imata Bibi in Gusti prav posebno, skrivnostno nalogo, in to na zadnji dan v letu,na praznični dan, ki zanju ni prav nič lenoben in ležeren. Medtem, ko vsi drugi veselo praznujejo, onadva pošteno delata, saj imata nadvse pomembno opravilo, naokoli morata prinašati srečo, navsezadnje so pujski že tradicionalno prinašalci sreče. Da je početje bolj zabavno, spreminjata načine dostave, da njuno početje ni preveč rutinsko in dolgočasno, tako sta lani srečo lovila, predlani sta jo delila z veliko žlico, letos pa jo bosta sipala, kot sladkorno sipo. No, njuno poslanstvo je na koncu slikanice uspešno zaključeno in lahko se zadovoljna vrneta domov.

Kako sta Bibi in Gusti sipala srečo je prijazna slikanica, pravi atmosferski poklon zimi. Zimski hlad mehčajo milina, obet praznikov,nežnost, prijateljstvo, prijazno učinkujeta tudi mehkoba, belina snega in snežinke, med katerimi se skrivajo drobceni angelci. Slikanico odlikujejo kultivirano besedilo ter jezikovna virtuoznost in inovativnost, zlasti še jezikovne igrarije, katerih izpričana mojstrica je avtorica Ida Mlakar, kot npr. »prašičiti«, »migniti rito«, pujsa počasi »odgugata domov«, »pujsarija«, žalosten si, če se »prehladiš v srce« …. Dialogi med pujskoma, resno in odgovorno Bibi ter bolj vetrnjaško nastrojenim Gustijem so igrivi, iskrivi, dinamični.

Dober ustvarjalni par, tandem Ide Mlakar kot pisateljice in Kristina Krhin kot ilustratorke je zmogel pretanjeno uskladiti besedilo z ilustracijo, ki je nežna, prisrčna, po potrebi tudi hudomušna, dinamična …

Tipografski izbor je primeren otroku, zlasti pa začetnemu bralcu, zato je besedilo zapisano v verzalkah. Pohvaliti velja oblikovno brezhibnost slikanice (celo belina v njej je funkcionalna!): ilustratorka s premislekom iz detajlnih vinjet naredi celostransko ilustracijo, natančno kadrira vsako stran, ilustracije Kristine Krhin pa odlikujejo likovna prečiščenost, mehka obdelava, iztopajoča pa je simpatična in originalna personifikacija obeh književnih junakov, pujskov Bibi in Gustija, ki nista stereotipna, temveč prikupna in nadvse prisrčna v pletenihkapicah zavita v topla šala, prav nič posneta po Waltu Disneyu. Na njunih obrazih se jasno in prepričljivo zarisujejo najrazličnejša čustva.

Svet, ki ga z besedo ubeseduje pisateljica, likovno pa upodablja ilustratorka, je prepričljiv, bralcu omogoča, da se vanj brez težav vživi, identificira, vanj je pisateljica zavila mnoge etične vrednote, ki jih mimogrede spoznajo tudi otroci in vzamejo za svoje…

Bogata in čustvena slikanico ne zapade v kičast izdelek. Svet, ki je otroku predstavljen, je varen: od odhoda od doma po poti, kjer se je potrebno spopasti s strahovi (temen gozd, okoli obeh pujskov je tem, toda onadva sta osvetljena) do končne varne vrnitev v zavetje prijaznega doma, kar subtilno podpira tudi ilustracija.

 

 

Tone Pavček: Po morju plava kit

Ilustracije Suzi Bricelj                                                                         

Dob pri Domžalah, Miš, 2010.

Pesniku je muza tokrat hudomušno namignila, da je njegovega pesniškega peresa poleg mojstrskega ubesedovanja prekipevanja čustev vredna tudi takšna velikanska žival kot je na primer kit, zlasti če se kot zablodeli obiskovalec pojavi v našem Piranskem zalivu (kot leta 2009) in s tem povzroči pravi cunami idej in predlogov, kaj vse bi se dalo z njim zaslužiti. Šegava in prigodniška pesnitev, z drobci iz našega trenutnega političnega in družbenega življenja, je zabavna ne samo zato, ker je tako odkritosrčno zbadljiva, in hkrati tako blagohotna kritika družbe, temveč tudi zato, ker ji ritem in rime tečejo tako gladko in miloglasno, kakor smo tega pri pesniku vajeni. Blago krcanje slovenske kvazi ekološke zavesti v luči potrošništva, ki postavlja na prvo mesto lov za najodmevnejšo senzacijo, za oblast in denar, je zato morda bolj kot otrokom, namenjena starejšim. A zagotovo bo enim in drugim všeč ljubezenska zgodba, ki epski širini o kitovem potovanju doda še pesniško intimo, bližino in dvojino, pot v Eldorado, in izzveni kot hvalnica tisti bivanjski vrednoti, ki je dovolj svobodna, da se ne uklanja nikakršnim pritlehnim lokalnim interesom.

Ilustracije Suzi Bricelj izžarevajo pozitivno, mestoma tudi milo noto, podpirajo in nadgrajujejo vso pestro dinamiko dogajanja v slikanici, med drugim so privlačne tudi vedute slikovitega Pirana, na samem zaključku pesnitve tudi barvita podoba raja. Slikanica po ilustrativni plati, oblikovanju in besedilu deluje kot skladna celota. V disciplinirano zastavljenem oblikovnem prelomu je izrez ilustracije skrbno načrtovan, prav tako količina besedila. Eleganten in poetičen, a hkrati čvrst knjižni organizem z izjemno kakovostno izvedbo priprave za tisk, premišljenim izborom tipografije, ki bralcu omogoča lahko berljivost ne glede na svetlost, barvo ali izrazito papirno strukturo podlage ter primernim izborom predlista rezultira tudi v odlično tehnično izvedeneno slikanico.

 

 

Andrej Rozman Roza: Urška

Ilustracije Zvonko Čoh                                                                           .....

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2010

Zbirka Velike slikanice

Je izrazit slikaniški presežek lanskega leta, pa tudi sicer, če pogledamo slovensko slikaniško produkcijo zadnjih nekaj let, saj gre zaizstopajočo slikanico, ki osupne s svojo likovno podobo ins svojo izpovedno močjo. Pravzaprav je omenjena slikanica pravi pravcati praznik besede in slike, kar ni ravno zelo pogosto, tako se prelivata ena v drugo, ilustracije pa so pravo likovno razkošje, z mnogimi humornimi detajli podpirajo, celo nadgrajujejo besedilo, skratka, dajeta vtis izjemno enotnega in usklajenega knjižnega organizma. Urška je resnično po kvaliteti besedila in svoji likovni podobi velika slikanica.

Slikanica s humorno, celo z ironično in z nadvse prepričljivo posodobitvijo stare zgodbe o  prevzetni najstnici,  ki išče tipa »ki bi bil dost lep, da bi šla se z njim vrtet« sega v sodobni čas,v okolje predmestnih zabav, žurov, celo undergrounda, izžareva psihadelične občutke, celo vzdušje kultne Metelkove. Andreja Rozmana Rozo jeinspiriralabalada Povodni mož, največjega slovenskega pesniškega klasika, in če kdo potem je Roza tistislovenski avtor, ki ima največ zaslug za oživljanje slovenske pesniške klasike,a zrimana na popolnoma nov način in namenjena mladim bralcem vseh starosti.

Po številnih Rozinih recitacijskih uprizoritvah je ta zabavna rimarija, ki je predhodno prvič izšla že pred 14 leti v zbirki Je že vredu mamain je kot taka že stopila v najstniško obdobje svojega pesniškega življenja, je tokrat prvič objavljena v mojstrsko izdelani slikanici z ilustracijami Zvonka Čoha, kar si nedvomno zasluži in s tem je dobila možnost novega življenja.

Rozmanova Urška je naslovniško odprta pripoved, nagovarjajoča različne starostne plasti bralcev, od mlajših otrok, ki razumejo zgolj fabulo, in nekateri celo porečejo, »ta Urška pa je celo boljša od tiste, ta stare, od Prešernove, pa vse do najstnikov in tudi odraslih sladokuscev, ki jo razumejo v vseh njenih razsežnostih

Da jeta rimana slikanica lahko branje za vse generacije ni dvoma: po njej bodo z veseljem segali tudi najstniki, ki so jih že davno prerasli. Ti se bodo zabavali  ne samo ob dinamični, sodobni zgodbi, v kateri je glavna pozornost namenjena pop glasbi, težkim motorjem, manekenskemu videzu in najstniški ljubezni, ampak tudi ob drznih primerjavah  preteklega in sedanjega, vzvišenega in banalnega, visoko pesniškega in prigodnega,  ki ob imenitnih rimanih podobah vznikajo iz podzavesti kot spomin na obvezno šolsko čtivo, in to v pesniškem jeziku, ki je najstnikom pisan na kožo, ker spominja na zafrkljivi in kritični rap. Rimanica v slikaniški izdaji je tako izviren  poskus detronizacije visoke umetniške dikcije na raven najstniške govorice in popularne kulture. Takšen sestop s Parnasa je pri Rozmanovi Urški povezan z ravno pravo mero poniglavosti in (pre)drznosti, ob kateri nam na moč odleže, a ob tem ne gre zanemariti niti priložnost za ponovno branje in preverjanje njenega bibliografskega predhodnika.

Slikanico odlikuje mojstrsko slikanje Zvonka Čoha, dramatična atmosfera, ki jo je ustvaril, slikar likovno in Rozman besedilno, zdrži skozi celotno slikanico, kot napet film nas vleče k gledanju in branju, široki plan ilustracij nas asociira na film, s takšno vzpostavitvijo prostora nas prepriča in potegne v dogajanje, izpostavitivelja igro svetlobe in sence, izrazito slikarsko početje, vibracije zvoka, na način toplo- hladno), narativno stopnjevanje. Duhoviti in humorni Čohovi likovni vložki, zlasti pa pojav obeh avtorjev,Franceta Prešerna in Andreja Rozmana Roze kot dveh opazovalcev v množici, bodo bralce še dodatno zabavali, natančen opazovalec Čohovih ilustracij bo lahko odkril tudi prisotnost Gasparijevih elementov (parčki pod lipo), obrazi ljudi v množici niso karikirani, temveč so tipični obrazi časa in okolja, v katerega je prestavljena sodobna najstnica Urška.

 

 

Damijan Stepančič: Sidro

Ilustracije Damijan Stepančič                                                                      

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2010

Zbirka Velike slikanice

Stepančičevo Sidro je veličastna slikanica, slikanica brez besedila, kakršnih dosedaj ni bilo veliko v slovenskem prostoru; podobne slikaniške izdelke sicer lahko najdemo na tujih knjižnih trgih in jih občudujemo na knjižnem sejmu v Bologni. Slikanica je izvirna likovna zgodba o ladijskem sidru (na ljubljanskem Kongresnem trgu že od leta 1954, v spomin na priključitev Slovenskega primorja k Sloveniji), ki je sicer poleg zmaja eden najbolj prepoznavnih simbolov mesta Ljubljane, in v kateri je vtkano dovolj prostora, da je bralcu slik mogoče povedati eno od njenih različic. Kakšna bo, ta zgodba brez besed, kako se bo razvijala in kakokončala, je odvisno predvsem od opazovalca podob, ki terjajo veliko sposobnosti opazovanja, izdatno burijo njegovo domišljijo, saj jo lahko prebira in spremlja skozi njeno pripovedovanje na različnih nivojih: v posameznih detajlih, v razvrščenosti prizorov ali v razreševanju ugank in skrivnosti, ki se skrivajo v starih zemljevidih, pisavi, zapletenih načrtih ulic in stavb, kjer sta združena sedanjost in preteklost, čas in prostor, zunanje in notranje, hipno in večno. Tako zagonetne in hkrati nadrealistične so podobe, kivstajajo kakoriz sanj ali iz kolektivne podzavesti, s simboli, kot so leteča ladja, riba faronika,zmaji, pošasti, kjer se prepletajo sanje nekega otroka, s sanjami nekega naroda v skupno človeške, ki so bile nekdaj: sanje o domu, potovanju, času, prostoru, začetku, koncu, sanje, v katerih vsaka pot lahko pomeni nekaj drugega, odvisno od branja in življenjskih izkušenj bralca. Ilustracije v tehniki perorisbe aludirajo na srednjeveške bakroreze, zlasti na tiste polihistorja J. V. Valvasorja, zemljevide, rokopisne knjige ter na poučne ilustracije, ki se naslanjajo na zgodovinske vire (srednjeveške sanjske blodnje).

 

 

Peter Svetina: Kako je Jaromir iskal srečo

Ilustracije Damijan Stepančič                                                                       

Celovec, Mohorjeva založba, 2010

Lirična, čeprav zadržana, postavljena v samo središče svetovljanske Prage in pretkana z meščansko uglajenostjo, je skorajda nostalgična pripoved, posvečena zvezdam in sreči, kakor jo je moč videti skozi teleskop raztresenega zvezdoznanca Jaromila. Blaga in hudomušna pa je tudi stara zgodba o ljubezni, a vedno znova na novo povedanain tako močna, kakor da bi privršala skometom.

Da se takšno srečanje s srečo v resnici lahko zgodi tudi vase zazrtemu in v svoje delo zaverovanem zvezdoznancuJaromiru pa ima vse zasluge gospodična Jarmila, zelo zemeljsko bitje, ki astronomu pomaga urejati zvezdoslovne zapiske. In ko se nekega oblačnega dne, zvezdogled vendarle odloči pogledati iz vesolja v svoje bližnje okolje,v najbližjo ulico in na sosednje okno, končno ugleda in prepozna obraz tiste zvezde, ki jo srečuje vsak dan, pa je nikoli ne opazi. Sreča ali kar preprosto ljubezen v podobi gospodične Jarmile, ga trešči po glavi kot komet in se ujame »v jamico na levem Jarmilinem licu.« Hudomušna, prijazna in poetična pripoved za vse starosti, vse kraje in vse čase.

Stepančičeve ilustracije v tehniki perorisbe dopolnjujejo in nadgrajujejo strogo urejeno besedilo, ki izžareva meščanski svet, postavljen v okolje starodavne Prage, z njenimi svetovno znanimi znamenitostmi; kot je med drugim cerkev svetega Miklavža, za katero živi Jaromir. To je tudi svet znanosti, ozvezdij, starih knjig in porumenelih zemljevidov, prepletanja preteklosti in sedanjosti, domišljije in realnosti, kar malce vzbuja reminiscence na njegovo Sidro.

Utemeljitve nominiranih slikanic je pripravila strokovna žirija za nagrado Izvirna slovenska slikanica 2011.


Avtor: ZKGM
Pripeti dokumenti