Nekaj utrinkov iz zgodovine
Kemijska industrija ima na Slovenskem dolgo in bogato tradicijo. Tako so npr. v Idriji že konec 15. stoletja proizvajali živo srebro in cinober; dokaj zgodaj se je razvila tudi proizvodnja svinčevega belila v Dravski dolini in na Koroškem ter priprava zemeljskih barv v okolici Ljubljane; ob prelomu 18. in 19. stoletja so v Ljubljani že proizvajali tudi galico; v okolici Vevč se je poleg proizvodnje papirja razvila tudi proizvodnja vegetabilnih barv; na naših tleh smo še pred letom 1850 imeli tudi proizvodnjo netil in vžigalic, smodnika, mila, kisa, kleja, špirita, papirja, stekla, usnja, sami smo rafinirali sladkor, itd.
V Avstro-ogrski monarhiji, kamor so stoletja spadale tudi slovenske dežele, je industrijski zagon v drugi polovici 19. stoletja vsaj delno potegnil za sabo tudi naše kraje. V to obdobje že segajo začetki nekaterih pomembnejših postojank kemijske industrije (kamniška smodnišnica, TKI Hrastnik, celjska Cinkarna, predhodniki JUB-a, Colorja, Belinke-Kemostika, Pinusa in Arba), ki jim je na prelomu stoletja in v času do 1. svetovne vojne sledila še vrsta drugih podjetij (Tovarna kleja, Kemična tovarna Moste in predhodnica Ilirije v Ljubljani, tovarna Zlatorog v Mariboru, Tovarna dušika v Rušah; industrijski obseg so dobivale razne milarne, svečarne, proizvajalci žveplovih, kozmetičnih in raznih drugih kemijskih pripravkov, semkaj štejemo tudi razne oljarne, proizvajalce svetilnega plina, predelovalce smol, maziv ipd.).
Ustanovitev jugoslovanske države ob koncu 1. svetovne vojne je kemijsko industrijo postavila pred nove izzive. Po nekaterih lastninskih preoblikovanjih (skoraj vse pomembnejše tovarne so bile do takrat v tuji lasti), se je večina obstoječih tovarn uspešno razvijala naprej in skušala izrabiti možnosti novega, čeprav precej nerazvitega tržišče, nastajale pa so tudi nove. Med slednjimi velja omeniti predhodnike danes uveljavljenih kemijskih podjetij, kot so Helios, ATO KTP, Aero, Sava, Tanin, EMO Celje idr.
Po zastoju, ki ga je gospodarstvo doživelo za časa druge svetovne vojne, so se v spremenjenih družbenih razmerah, ki so nastopile po njej, industriji odprle nove možnosti. Čeprav ukrepi novih oblasti niso bili vedno dovolj pretehtani in dasiravno slovenski kemijski industriji ni uspelo udejanjiti nobenega izmed velikih projektov, ki so jih načrtovali v Lendavi, Rušah, Velenju in Kopru, je vendarle v času po drugi svetovni vojni ta industrijska veja pri nas doživljala največji razcvet. Poleg napredovanja obstoječih proizvajalcev se je v tem času v Sloveniji razvila še vrsta novih proizvodenj, kot npr. glinica v Kidričevem, titanov dioksid v Cinkarni, kloralkalna elektroliza v TKI Hrastnik, poliamidna vlakna v Julonu, peroksidna kemija v Belinki, farmacevtska proizvodnja v Krki in Leku, metanolna kemija v Nafti Lendava, petrokemija v Iplasu, umetne smole v Colorju in Heliosu, etoksilirani proizvodi v Teolu, dišave v Etolu; močno se je razvila proizvodnja in predelava raznih polimernih materialov (premazi, lepila, vlakna, guma, plastične mase itd.). Delež te industrijske panoge v skupnem prihodku slovenske industrije se je v tem času povzpel na 12–13 %, v njej pa je delalo okoli 25.000 delavcev.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 in velikih družbenih in gospodarskih spremembah, ki so ji sledile, so nastopili novi časi tudi za kemijsko industrijo. Najtežje čase prvih let tranzicijskega obdobja je panoga preživela dokaj zadovoljivo in novi lastninski in tržni odnosi so pripomogli, da so se njeni poslovni rezultati kmalu spet obrnili v pozitivno smer. V proces lastninjenja se je aktivno vključil tudi tuji kapital, ki je postal večinski lastnik v nekaterih uglednih kemijskih podjetjih.
Do preloma tisočletja je močno naraslo število gospodarskih družb, ki se ukvarjajo s kemijsko ali njej sorodno proizvodnjo, čeprav v veliki meri le na račun malih podjetij. Leta 1999 je v Sloveniji oddalo zaključne račune 587 gospodarskih družb, ki so s svojo pretežno dejavnostjo registrirane bodisi med proizvodnjo kemikalij, kemijskih izdelkov, umetnih vlaken ali izdelkov iz gume in plastičnih mas. V njih je bilo zaposlenih okoli 23.000 delavcev.
Kljub svoji okoljski občutljivosti je panoga zelo razvojno intenzivna in gospodarsko uspešna. Leta 1999 je panoga ustvarila 15,2 % skupnega prihodka, 19,0 % amortizacije, 24.2 % dobička in 17,3 % dodane vrednosti vse slovenske industrije, zaposlovala pa je 11% vseh zaposlenih v slovenski industriji.
Po svojem obsegu slovenska kemijska industrija v evropskem prostoru sicer ne pomeni veliko (njen prihodek je leta 2002 znašala le okoli pol odstotka skupnega prihodka kemijske industrije v Evropski uniji), je pa zanimiva zaradi svoje raznolikosti in nekaterih pomembnejših proizvodov.
Združenje kemijske industrije, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije, je bilo od leta 1996 pridruženi član, leta 2001 pa je postalo tudi polnopravni član Sveta evropske kemijske industrije (CEFIC) s sedežem v Bruslju.