Odškodnina in DDV

Družba, ki organizira in opravlja prevoze naročnikom na domačem in tujem trgu, ima v prevoznih pogodbah dogovorjeno, da če se blago med prevozom poškoduje ali izgubi, naročniku nastalo škodo poravna. Naročnik izgubljeno ali poškodovano blago zaračuna skupaj z davkom na dodano vrednost (DDV). Davčnega zavezanca zanima, ali je to pravilno ter ali ima v tem primeru pravico do odbitka DDV ali ne.

Če naročnik razpolaga z dokazili, da je bilo blago med prevozom izgubljeno ali uničeno, odškodnina ni predmet DDV, v nasprotnem primeru pa je to transakcija, obdavčljiva po določilih Zakona o davku na dodano vrednost (UL RS, številka 117/2006 - ZDDV-1). Če naročnik od izgubljenega ali uničenega blaga obračuna DDV, tega davčni zavezanec ne sme odbiti. Če davčni zavezanec (družba) poškodovano blago obdrži in uporabi za namene svojih obdavčenih transakcij, pa ima pravico do odbitka DDV.

Od odškodnin se v skladu z določili 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost1 (UL RS, številka 141/2006, 52/2007 in 120/2007 – PZDDV-1)
ne obračunava in ne plačuje DDV. Za odškodnino pa veljajo predvsem:

• dobava, ki jo dobavitelj opravi kot povračilo za škodo, nastalo na podlagi prejšnje dobave, če dobavitelj odgovarja za škodo in njene posledice na podlagi zakona ali pogodbe,
• zamudne obresti, ki jih davčni zavezanec zaračunava svojim dolžnikom, do višine predpisanih zamudnih obresti, in stroški opomina,
• pogodbene kazni,
• povračila škode zaradi razveljavitve pogodbe, če plačnik za to ni pridobil nikakršnega blaga oziroma ni prejel nikakršne storitve.

Za odškodnine pa ne veljajo plačila, sicer imenovana odškodnine, ki imajo za posledico dobavo določenega blaga oziroma storitev. Takšne "odškodnine" so plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev, zato so v skladu z določili 1. in 3. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 predmet DDV. ZDDV-1 v teh določbah namreč določa, da so predmet DDV dobave blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo. Poimenovanje določenega plačila z besedo odškodnina tako še ne pomeni, da transakcija, ki je bila za to plačilo opravljena, ni predmet DDV.

Če naročnik ne razpolaga z dokazili, da je bilo blago med prevozom izgubljeno ali uničeno (npr. z zapisnikom o izgubi oziroma uničenju blaga), niso izpolnjeni pogoji za obravnavo odškodnine v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZDDV-1 in PZDDV-1, temveč je to plačilo za dobavo blaga, ki je obdavčena z DDV. V nasprotnem primeru, torej če naročnik razpolaga z dokazili, pa odškodnina ne predstavlja plačila za dobavo blaga in zato ni predmet DDV.

Skladno z določili prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz tega izhaja, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV, če poškodovano blago uporabi za namene svojih obdavčenih transakcij, v nasprotnem primeru pa te pravice nima. Če pa naročnik obračuna DDV od "odškodnine" za izgubljeno ali uničeno blago, davčni zavezanec DDV ne sme odbiti.