Priznati ali ne – pogosto se zgodbe začnejo ali končajo na Kitajskem.

Tako je tudi z enim najmočnejših umetniških tandemov 20. stoletja, Marino Abramović in Ulayem. Njuna ljubezen, njuno ustvarjanje, njuno preseganje mej – vse to se je simbolno zaključilo na Kitajskem zidu, kjer sta po treh mesecih hoje drug proti drugemu izrekla svoj zadnji skupni »zbogom«.

Te dni, vse do 3. 5., njuno zgodbo ponovno srečamo v Cukrarni.

V soboto, 29. 11. 2025, sta se predotvoritve udeležila tudi predsednik SKPS Žiga Vavpotič in Ana Logar, v nedeljo pa tudi članica IO SKPS Danijela Voljč.

Včasih nas umetnost nauči več, kot si priznamo.

Tako se je predsedniku SKPS dr. Žiga Vavpotič zapisalo nekaj misli o življenju in umetnosti.

Kaj je ljubezen? Ljubljana med spominom in umetnostjo Marine & Ulaya

29. 11. 2025

Ljubljana danes zvečer. Malo meglena, z rahlo potemnelo svetlobo, ki se odbija od Ljubljanice, od fasad Cukrarne, od tihih ulic, ki vedo več, kot povedo.

Mesto, ki se včasih zapre vase, je v teh dneh na široko odprlo vrata spominu, ranljivosti in ljubezni.

Kaj pa je ljubezen? V resnici vprašanje, ki ga vsi nosimo nekje v sebi – kot tisto tiho jedro, ki se oglasi v trenutkih ranljivosti ali presežkov. Vprašanje, ki ga odgovarjamo iz generacije v generacijo, a ga nikoli zares ne odgovorimo. Če smo iskreni – vsak med nami išče ta odgovor.

In morda je simbolno, skoraj ganljivo, da prav v Ljubljani, v mestu, ki je ljubljeno, ravno zdaj najdemo enega najbolj iskrenih, brutalno resničnih, a tudi nežnih možnih odgovorov. V Cukrarni, na razstavi, posvečeni tandemu, ki je ljubezen razumel ne kot romanco, ampak kot življenje samo: Marina Abramović in Ulay.

Ko omenimo Marino Abramović in Ulaya (Frank Uwe Laysiepen), ne govorimo le o umetnikih – govorimo o dveh bitjih, ki sta se odločila ljubiti, ustvarjati in živeti na način, ki presega običajne človeške zmožnosti.

Njuna zgodba se je začela leta 1976. Kot strela. Kot eksplozija.
V nekaj mesecih sta združila vse: atelje, telo, nomadstvo, umetnost in ljubezen.

Dvanajst let sta živela brez varnosti, brez denarja, brez stabilnosti. Marina je kasneje iskreno priznala:
»Dvanajst let resne revščine, a izjemne sreče in ustvarjalnosti.«
Ni pretiravala. Bila sta v resnici blizu dna. Spala sta v kombiju, jedla, kar je bilo.

A hkrati sta potovala skozi svet: puščave, gore, skupnosti, ki zvišujejo dušo – Aborigini, Tibetanci.
In ključna misel, ki jo Marina danes pogosto ponovi:
»Sovražim atelje. Z Ulayem sva želela ustvarjati življenje.«

In to sta tudi naredila.

Njun opus – Relation in Space, Breathing In/Breathing Out, Imponderabilia, Rest Energy – je postal zgodovina ne zato, ker bi bila dela provokativna, ampak ker sta bila iskrena do kosti.
Njun konec je postal mit: trije meseci hoje po Kitajskem zidu – ona z ene strani, on z druge.
Srečanje na sredini.
Slovo.

Ljubezen, ki se zaključi kot epopeja. Če je ljubezen vprašanje, potem je njun opus eden najbolj boleče iskrenih odgovorov.

Ljubljana je dobila nekaj izjemnega: razstavo ART VITAL – 12 let tandema Ulay / Marina Abramović.
Ne kronologijo. Ne katalog.
Ampak vzdušje. Popotovanje. Arheologijo dveh duš.

Kuratorski navezi Alenki Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein je uspelo ustvariti nekaj redkega: razstavo, ki nosi telesno prisotnost spominov.

Na ogled so:

• kombi, v katerem sta živela pet let,
• pisma, dnevniki, razglednice, zvočni posnetki,
• dokumentacije performansov,
• intimni predmeti, ki so nastali iz življenja, ne umetnosti.

To ni muzejska distanca.
To je povabilo v najintimnejše poglavje njune preteklosti.

Razstava vključuje tudi re-performanse, ki ponovno oživijo tisti dih, tisto napetost – tisti trenutek, ki ga Marina opisuje kot »stanje absolutne prisotnosti«.

Za Ljubljano, mesto, kjer je Ulay preživel zadnja leta in kjer je našel nekakšen mir, je to neprecenljiv poklon.
Ko Marina govori o Sloveniji, govori z iskrenim občudovanjem. Ne kot turistka. Ne kot zvezda. Ampak kot nekdo, ki čuti.

Posebej ganljivo je, kako spoštljivo govori o predsednici Republike Slovenije – z občudovanjem omenja njeno delovanje. To je zaznava umetnice, ki je navajena pretresati svet in ga gledati brez filtrov.

Morda je ljubezen to, kar sta živela Ulay in Marina:
– tvegati,
– izgubiti udobje,
– hoditi skozi svet odprtih ran,
– biti iskren, tudi ko boli,
– ustvarjati življenje, ne le umetnosti.

Ljubezen ni nujno nežna.
Je spomin, ki ostane.
Je pogum, ki preživi.
Je energija, ki se ne da uokviriti.

In morda je ravno v umetnosti mogoče najti odgovor, ki nam v življenju včasih uide.

Umetnost, ki – tako kot njuna – razgali, kar je v človeku najglobljega.

Na koncu pa še nekaj zelo človeškega: res lep poklon je bilo srečati Marino in Leno Pislak – dve izjemni ženski, ki sta s svojo eleganco, inteligenco in čustveno močjo znali ponovno povezati to zgodbo ljubezni, ustvarjalnosti in miru.
Da sta jo pripeljali v Ljubljano, v zaljubljeno Ljubljano, daje mestu dih, ki presega vsakdan.

In nam daje možnost, da se vprašamo morda najpomembnejše vprašanje človeštva: Kaj je ljubezen?
In da si dovolimo ta odgovor iskati znova. In znova. In znova.